sobota, 31. oktober 2009

Prvo predhodno odločanje Sodišča ES v slovenski zadevi

Ta novica bo nemara zanimala predvsem pravniške bralce, a vendarle. Pred dobrim tednom je Višje sodišče v Mariboru kot prvo slovensko sodišče posredovalo kako vprašanje v predhodno odločanje Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, po postopku, ki je ena od dveh glavnih poti do odločanja tega Sodišča o odprtih vprašanjih prava EU.

Zadeva se nanaša na ločitveni postopek italijanskega in slovenske državljanke oziroma na vprašanje priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb v takšnih postopkih. Nekaj več o zadevi, predvsem pa o sami temi predhodnega odločanja si lahko preberete tudi v mojem uvodniku v zadnji številki Pravne prakse, ki je izšla v četrtek (povezava je vključena bolj kot sklic tiskano verzijo, saj na spletu žal vsebuje le začetne besede).

Trajalo je dobrih pet let, da smo dočakali tudi ta postopek - res pa je tudi, da gre le za prvi predložitveni sklep in da, čeprav takih postopkov iz več razlogov v nobenem primeru ne bi moglo biti veliko, še ne vemo, ali je le prva lastovka ali bolj izjema kot pravilo. Pred leti sem govoril s finskimi in švedskimi kolegi, ki so mi povedali, da je evropsko pravo v njihovo domačo sodno prakso zares vstopilo po kakih štirih do šestih letih - ko je nekaj podjetnih pravnih pisarn u porabo argumentov skupnostnega prava začelo dobivati pravde...

Pa še to: običajno ti postopki predhodnega odločanja trajajo leto in pol, a ker gre za občutljivo ločitveno vprašanje dodelitve otroka v skrb enemu od staršev, bo Sodišče ES odločalo po nujnem postopku, tako da bo sodba izdana že v kakih dveh mesecih.

Znanost (in znanstveniki) na sodišču

Po več kot treh letih je korejski pionir kloniranja Woo Suk Hwang dočakal sodbo. Kazni sicer ni dobil zaradi znanstvene prevere (še pomnite - Hwang je trdil, da je uspel narediti linije izvornih celic iz kloniranih človeških embrijev, izsledki so bili tudi objavljeni v reviji Science, pred tremi leti pa so bili po odkritju prevare članki umaknjeni). Sodišče je Hwanga obsodilo zaradi kršitve korejske zakonodaje glede bioetike, saj je za raziskave kupoval človeške jajčne celice, prav tako pa tudi zaradi prisvojitve okoli pol milijona evrov državnega denarja. Kazen? Dve leti pogojno za dobo treh let. Nizko kazen naj bi Hwang prejel, ker si je menda (kot piše The Korea Times) pridobil naklonjenost sodnika s "svojo predanostjo korejski biotehnologiji in pa izraženim obžalovanjem". Več tukaj, komentar o tem, zakaj je bila obsodba nezanimiva za raziskovalce pa tukaj.

Zanimiva znanstveno-pravniška zgodba pa se je pred kratkim odvila tudi v naši bližini. Prizivno sodišče v Trstu je namreč dalo milejšo kazen za umor, ker je storilec nosilec gena, ki so ga raziskave v preteklosti povezale z nasilnim obnašanjem. To je sploh prvič v evropski sodni praksi, da je tovrstna razlaga obsojenčevega genetskega zapisa vplivala na kazen. V tem primeru naj bi šlo za gen, ki kodira encim monoamin-oksidazo (MAOA), le ta pa je prisoten pri metabolizmu nevrotransmiterjev, pa tudi za nekatere ostale gene. Majhna vrednost MAOA naj bi bila statistično povezana v večjo agresivnostjo - po raziskavi iz leta 2002, objavljeni v Science. Vse skupaj seveda odpira zanimiva vprašanja - naj ljudje zaradi genske osnove dobijo nižje kazni (saj si vendar "niso mogli pomagati")? Ali naj dobijo strožje kazni (to so "slabi ljudje" - odstranimo jih z ulic)? V obeh primerih sem seveda genski determinizem prignal do absurda - a vseeno, je smiselno tovrstne podatke vključiti v odločanje o kazni? Z besedami Steva Jonesa, genetika na Unviersity College London
"90% of all murders are committed by people with a Y chromosome — males. Should we always give males a shorter sentence?" .... "I have low MAOA activity but I don't go around attacking people."
Daljši zapis o tem si lahko preberete na Nature.

Pa še zadnja na to temo. V začetku tega leta je nytimes imel odličen zapis o tem koliko je "znanosti" v forenziki. Če ste zapis spregledali, vam ga toplo priporočam v branje.

petek, 30. oktober 2009

Finančne težave univerze

Ko ti vrednost dotacijskega kapitala v enem letu pade za skoraj enajst milijard dolarjev, se najverjetneje res malo zamisliš. Bonus točke, če ugotovite, za katero univerzo gre, preden sledite povezavi. Za še več podatkov o finančnem poslovanju taiste univerze pa si lahko preberete tudi ta članek.

Ob takih in podobnih številkah ne morem kaj, da si ne bi mislil: kaj 11 milijard - samo en droben milijon mi dajte, pa bom lahko v Ljubljani postavil resen raziskovalni center za evropsko pravo!

četrtek, 29. oktober 2009

Priznanje "Mentor leta"

Z veseljem objavljam obvestilo o novi nagradi, ki jo letos prvič podiplomski študenti oziroma mladi raziskovalci podeljujejo svojim najboljšim raziskovalnim mentorjem. Vsekakor pohvale vreden projekt!
Društvo mladih raziskovalcev Slovenije bo letos premierno podelilo priznanje Mentor leta 2009, namenjeno najboljšim slovenskim mentorjem mladih raziskovalcev. V podelitvi priznanja vidimo priložnost za promocijo dobrih mentorskih praks in najboljših slovenskih mentorjev, prav tako pa tudi promocijo znanosti in raziskav v slovenskih medijih.

Komisija za izbor nagrajenca/ke trenutno izbira med 26 prispelimi nominacijami, katerim so mladi raziskovalci in mladi doktorji priložili tudi obsežne esejske prispevke o kvalitetah njihovih mentorjev, ki so jim nominacijo prislužile. Kot najpomembnejše lastnosti so se, za koga morda presenetljivo, izkazale korekten odnos, pomoč pri mreženju, strokovna podpora in "vedno odprta vrata". Izbor nagrajenca/ke bomo objavili 20. novembra na naših spletnih straneh.

Podelitev priznanja bo potekala 30. novembra od 19h ure naprej v veliki predavalnice fakultete za elektrotehniko v Ljubljani.

Kako izgleda članek z 2000+ avtorji

Znanstvene kolaboracije v visokoenergijski fiziki so daleč največje kolaboracije znanstvenikov na svetu. Trend združevanja eksperimentalnih visokoenergijskih fizikov v večje in večje kolaboracije je dosegel vrh z dvema kolosalnima kolaboracijama/eksperimentoma na LHC: ATLAS in CMS, vsaka z več kot 2000 (dva tisoč!) člani. CMS je pred dvema tednoma na arXiv poslal prvi članek kolaboracije o delovanju detektorja "Alignment of the CMS Silicon Tracker during Commissioning with Cosmic Rays". Članek pojasni, kako je kolaboracija umerila najbolj notranji del svojega detektorja z uporabo kozmičnih žarkov. Kozmični žarki so nabiti delci, ki iz vesolja obstreljujejo zemljo. Ker so nabiti, v detektorju pustijo sled, tako kot bi jo pustili nabiti delci, ki bi recimo nastali ob trkih protonov, če bi LHC deloval. Sledi kozmičnih žarkov lahko nato uporabijo za natančno meritev relativne lege različnih delov detektorja ("alignment").

In kako spraviti več kot dva tisoč avtorjev na članek? Pri dosedanjih člankih velikih kolaboracij so avtorje pisali še vedno tik pod naslovom, kot je navada sicer. To je sicer pomenilo, da si prelistal nekaj strani predno si sploh prišel do "fizike". CMS se je očitno odločil za drugačen pristop - avtorji so namreč našteti kar v dodatku. Nekako tako kot zahvale na koncu filma (le da tam glavni igralci vseeno dobijo ime tudi v najavni špici)...

sreda, 28. oktober 2009

Kakšen je pravi študent prava?

Tako kot vsakih štirinajst dni je zopet čas za povezavo na IUS kolumno, kjer se tokrat lotujem delikatnega vprašanja potrebne "nadarjenosti" za pravni študij. Če vas zanima, vabljeni, da si jo preberete.

Za blog pa za bonus še misel, ki mora gotovo veljati tudi za študente in ki naj bi jo glede na prevladujoče citate prvi razvil Swami Chinmayananda:
Children are not vessels to be filled but lights to be lit.

Kdo bo nasledil Potočnika?

Ta mesec poteče mandat evropski komisiji in z njo tudi komisarju za znanost Potočniku. Po pravilih EU nove komisarje (po enega iz vsake države članice) potrdi evropski parlament, imenuje pa jih predsednik komisije José Manuel Barroso. Kar pomeni, da sedaj verjetno že potekajo intenzivna pogajanja, lobiranja, itd.

O tem, kdo bi lahko nasledil Potočnika piše ScienceInsider. Avtrija je recimo imenovala svojega dosedanjega ministra za znanost, Johannesa Hahna. To je tistega ministra, ki je pred letom dni hotel Avstrijo spraviti iz cerna ravno tik pred zagonom LHC, o čemer sem pisal tukaj in tukaj. (Hahn je s svojo namero sprožil primerno snov za zbadanje avstrijskih kolegov, češ, vi ste plačevali dvajset let, ko se je LHC gradil, sedaj ob "žetvi" pa greste ven, mi (Slovenija in ostale kandidatke) pa prihajamo le na gostijo...). Mesta komisarja za znanost pa si želi menda tudi Grčija, pri čemer bo verjetno nominirala Achilleas Mitsos, nekdanjega vodjo direktorata za znanost pri komisiji. Izkušenj na evropskem parketu mu tako ne manjka.

ponedeljek, 26. oktober 2009

Žarek ponovno v LHC

Ta vikend je bil po več kot letu dni v LHC ponovno žarek protonov (pa tudi ionov). Žarek sicer ni opravil polnega kroga, saj so ga pred tem odvrgli. Slike žarka si lahko ogledate tukaj.

Kakšen je plan za naprej? Pred nekako tednom dni je padla odločitev, da bodo v začetnem delu magnete operativno pregledali le za tok 2kA, kar pomeni, da bo vsak žarek protonov zaokrožil pri energiji 1.1TeV. Ravno še dovolj, da postane LHC trkalnik z največjo energijo trkov - več kot dve desetletji star ameriški konkurent Tevatron namreč trka protone in antiprotone pri energiji 2 TeV (torej 1TeV na žarek).

Prvi žarek pri energiji 450GeV naj bi zaokrožil 23. novembra. 7. decembra bi nato energijo povečali na 1.1TeV na žarek, medtem ko so trki predvidoma na vrsti 14. decembra (hej, če datum zamaknejo za dan, dva jih celo uspem videti "v živo" :-)). Januarja naslednje leto pa bi nato že lahko imeli trke pri energiji 3.5TeV na žarek, ki so veliko bolj obetavni glede mogočih odkritij.

Pravna znanost - tretjič

O tej temi sem pisal že v svoji prvi objavi in nato zopet pred nekaj tedni. Zdaj bi se bilo nemara skoraj bolje ustaviti, saj bo sicer kljub relevantnosti za tematiko bloga kdo pomislil, da je količina pozornosti tej temi obratno sorazmerna prepričanosti o njeni podkrepljenosti. A kaj, ko sem čez konec tedna prebiral letošnji letnik Zbornika znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani in med objavljenimi razpravami naletel tudi na članek z naslovom Pravna znanost Bojana Zabela.

Profesor Zabel je zaslužni profesor na Pravni fakulteti in meni zelo pri srcu - med drugim še bolj po tistem, ko sem slišal, da je bil eden redkih, ki se je na fakulteti konec sedemdesetih let drznil postaviti po robu insceniranemu postopku, s katerim je Zveza komunistov zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" želela z odpustitvijo kot disciplinsko kaznijo s Pravne fakultete spraviti Franceta Bučarja. "Projekt" je sicer uspel, a ne po zaslugi prof. Zabela, ki je (morda celo edini od pozvanih članov komisije) v svoji oceni Bučarjevega znanstveno-raziskovalnega dela zapisal, da je povsem korektno.

Kakorkoli že, Zabel v članku razmišlja o pravni znanosti; predvsem o njeni vsebini in usmeritvah, a se dotakne tudi pomislekov o tem, ali je imenovanje sploh ustrezno. V uvodu tako med drugim zapiše (opomba izpuščena):
Danes se veliko (in to upravičeno) govori o dosežkih naravoslovnih in medicinskih znanosti (vesolje, biologija, fizika). Ob tem pa se včasih postavlja vprašanje, ali obstaja znanost tudi na pravnem področju. Ta prispevek na vprašanje odgovarja pozitivno in izhaja iz prepričanja, da sta pravna znanost in pravna praksa nujno in tesno povezani ter vplivata druga na drugo. Pravna znanost je še posebej lahko blizu pravnemu viru pri sodnem reševanju konkretnih primerov (glej drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Navsezadnje pa naj razmišljanja o pravni znanosti pripomorejo tudi k določanju novih smeri v pravni znanosti in oblikovanju družbenih razmerij v njej. Ob tem sem prepričan, da lahko pravna praksa ubira prava pota le, če upošteva dosežke pravne znanosti.

nedelja, 25. oktober 2009

A cappella na Viču

Poznate glasbo a cappella? V širšem smislu vsekakor, saj pomeni, da gre za petje brez spremljave z glasbili, tako da je vsak klasični pevski zbor v bistvu tudi ansambel a cappella. V ožjem smislu pa a cappella pomeni zvrst vokalnega petja, v kateri skupine zgolj z glasovi oponašajo celo vrsto glasbil in izvajajo zelo različne glasbene zvrsti, od klasičnih zborovskih skladb do popa, rocka, jazza, etno glasbe in še česa.

Tovrstno petje je ponekod po svetu zelo razširjeno, kot denimo v ZDA, kjer ima vsaka spodobna univerza vsaj eno, običajno pa več vokalnih skupin a cappella. Študenti so v bistvu idealna populacija za tovrstno udejstvovanje, ker se med njimi najde ravno zadostna kombinacija časa, talenta in smisla za humor, ki naj bi se s tovrstnimi skupinami povezoval. Začne se že pri imenu, ki mora biti karseda domiselno in, če je le mogoče, besedna igra; nadaljuje pa na samih nastopih, kjer predvsem v ZDA pred (in pogosto med) skoraj vsako pesmijo različni člani skupine uprizarjajo bolj ali manj duhovite skeče.

Ko sem sam študiral v ZDA, sem tako pel v vokalni skupini z imenom Scales of Justice. (Kar je obenem Scales of Justice in Scales of Justice, seveda.) Moram priznati, da nismo imeli prave konkurence, zaradi česar smo si lahko privoščili naslednji opis: "Harvard Law School's Best... and Only A Cappella Group". Roko na srce, seveda nismo imeli ne dovolj časa ne dovolj znanja (ali, navsezadnje, potrebe), da bi se po kakovosti lahko kosali s skupinami dodiplomskih študentov s Harvard Collegea, ki se jih je tudi sicer kar trlo: C-Sharp, Callbacks, 'Cliffe Notes, Collegium Underground, Din & Tonics, Fallen Angels, Glee Club Lite, Krokodiloes, Kuumba Brothers, Kuumba Sisters, Low Keys, Mizmor Shir, On the Rocks, Opportunes, Radcliffe Pitches, Under Construction in Veritones. Mi smo se zadovoljili s tem, da smo se izmenično obiskali s Habeas Chorus z Yale Law School. (Habeas Chorus, a razumete? Vam povem, ko imaš enkrat kolikor toliko zanimivo ime, si pol posla že opravil.)

A vse to pišem predvsem zaradi tega, ker se tudi v Sloveniji tovrstna glasba vse bolj prebuja. Ko sem pred leti pel v zboru Gaudeamus - predhodniku današnjega Perpetuum Jazzile - smo ugotavljali, da smo nemara edina slovenska zasedba, ki redno poje tovrstno glasbo a cappella. Danes ni več tako, ampak je tudi vse več manjših zasedb, ki so naravnost odlične.

V petek smo imeli tako možnost (za pičle 4 evre v predprodaji) poslušati svojevrsten jagodni izbor takšnih zasedb na letošnji izvedbi Popjazziade v organizaciji zasedbe Jazzva. Če imate takšno glasbo radi, potem veste, kaj ste zamudili ali (še bolje) v čem ste uživali. Če je še niste spoznali, pa vas vabim, da to pomanjkljivost v svoji izobrazbi čimprej odpravite.

Za konec pa le še par besed o samem koncertu, pri čemer bi bilo po zelo všečnem večeru neumestno poudarjati manjše spodrsljaje. Med nastopajočimi šestimi zasedbami (ena se je zaradi bolezni žal morala opravičiti) so vsaj mene najbolj navdušili Rozalije (sijajne tako po glasovih kot ubranosti in z bonus točkami za avtorski skladbi), odkritje večera Sonus (odličen štajerski krst v Ljubljani!) in z vsaj dvema tretjinama skladb (1 + 1/2 + 1/2) "stari mački" Pushluschtae, ki so tudi na sliki zgoraj (in ki bi lahko "končno" že posneli kakšno ploščo).

sobota, 24. oktober 2009

Sila lepenja je večja od sile trenja

Ta objava je delno posvečena Ljubljanskemu maratonu, ki poteka ta konec tedna, delno pa vsem fizikom, ki bodo morda veseli ob vesti, da tudi pravniki v svojem življenju redno uporabljamo nekoč davno pridobljena fizikalna znanja.

"Sila lepenja je večja od sile trenja" je namreč še ena od življenjskih resnic, ki po mojem mnenju delujejo onkraj posamezne discipline. Sam sem jo med drugim opazil tudi pri pisanju daljših pravnih besedil, recimo svojega doktorata, kjer sem opazil, da ni bilo najbolje, če sem delovni dan zaključil z lepo zaokrožitvijo določenega odseka besedila - naslednji dan sem se včasih ravno zato nekoliko težje spravil k pisanju nadaljevanja.

Če sem nehal pisati malo prej in si za naslednje jutro pustil (najslajših) pet stavkov za zaključek misli, za katere sem v grobem že vedel, kako bodo zveneli, pa sem se naslednjega dne teh pet stavkov zlahka spravil zapisati in se s tem tudi "ogrel", tako da je pisanje lepo steklo naprej. Sila lepenja je večja od sile trenja.

To sem - ob opombi, da seveda ne velja nujno za vsakogar enako - kot možni napotek zadnjič omenil tudi študentom na seminarju o pisanju diplomske naloge. Ne vem, kako se bo obneslo njim, a vsaj meni se je skoraj vedno doslej, kadar sem moral pisati daljše besedilo.

In očitno nisem edini. Ravno berem, kako Haruki Murakami opisuje svoja razmišljanja ob teku na dolge proge (angleški prevod What I Talk About When I Talk About Running), in glej ga zlomka, kaj kmalu (na str. 4-5) zapiše:
Sometimes I run fast when I feel like it, but if I increase the pace I shorten the amount of time I run, the point being to let the exhilaration I feel at the end of each run carry over to the next day. This is the same sort of tack I find necessary when writing a novel. I stop every day right at the point where I feel I can write more. Do that, and the next day's work goes surprisingly smoothly. I think Ernest Hemingway did something like that. To keep on going, you have to keep up the rhythm. This is the important thing for long-term projects. Once you set the pace, the rest will follow. [...]
Uspešno držanje tempa vsem, ki ta konec tedna nabirate bodisi nove kilometre bodisi nove strani!

petek, 23. oktober 2009

Kvarkadabra v kuhinji - nova knjiga

Točno na obletnico prve objave na blogu z veseljem sporočam, da je iz tiskarne pravkar prispela naša nova knjiga Kvarkadabra v kuhinji : znanstvene razlage kuhanja in prehrane. Kot pove že naslov, smo se tokrat lotili kuhanja.

Knjigo lahko kupite za 13,50 € + poštnina pri distributerju buca.si (dokler je ne uvrstijo v katalog, jo lahko naročite kar preko kontaktov tule), v kratkem pa bo na voljo tudi v knjigarnah po 15 €. Vsebino pa si lahko seveda ogledate preko Google Books.

četrtek, 22. oktober 2009

Tudi Nemci (o) nas berejo

No ja, ne ravno vsakogar, zato pa o vseh. Sorazmerno redko se zgodi, da bi bili slovenski pravniki s kakim svojim delom opaženi v tujini (kar, seveda, velja tudi za druge narodnosti), še bolj redko pa, da bi se tujina kaj posebej (po)brigala za delo, ki bi bilo tudi napisano v slovenščini.

A knjiga (sprva doktorat) moje fakultetne kolegice Katje Škrubej z naslovom "Ritus gentis" Slovanov v vzhodnih Alpah je bila deležna te časti, da je doživela recenzijo v prestižni nemški reviji za pravno zgodovino Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte (Germanistische Abteilung). Če koga zanima sama recenzija, si jo lahko prebere v letošnji številki te revije, na str. 451-454; revija je na voljo v knjižnicah ljubljanske in mariborske pravne fakultete. V mnogih knjižnicah je seveda na voljo tudi sama knjiga.

Če pa koga bega že sam naslov - gre za običaje plemenskega prava Slovanov oziroma za rekonstrukcijo njihove pravne ureditve prek analize ohranjenega gradiva oziroma izpričane jezikovne rabe iz tistega časa. Zanimivo in zelo uspešno opravljeno delo, ki si vsekakor zasluži čestitke že tako ali tako, pa tudi za to recenzijo!

sreda, 21. oktober 2009

Povečano število štipendij za državljanke in državljane Zahodnega Balkana

Naslednja novica z zaključka dvodnevne 5. neformalne konference ministrov pristojnih za visoko šolstvo držav Zahodnega Balkana (na njej so sodelovali predstavniki Srbije, Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Albanije in Slovenije) me je spravila v prav dobro voljo

Minister Gregor Golobič je na konferenci napovedal nekaj ukrepov, ki so naletela na veliko odobravanje sodelujočih. Tako je napovedal, da bo Slovenija v kratkem povečala obseg štipendij, ki bodo posebej namenjene državljanom držav Zahodnega Balkana. Gre torej za določitev posebnih kvot štipendij. »Tudi tako želimo namreč povečati mobilnost slovenskega visokošolskega prostora, ker je znano, da je Slovenija na tem področju na repu Evrope,« je dejal minister Golobič. Drugi ukrep se nanaša na povečanje števila štipendij posebej namenjenih za 3. bolonjsko stopnjo. »Najbolj pa je odmevala napoved, da želimo z ustreznimi spremembami ureditve v Sloveniji odpraviti šolnine za vse študentke in študente iz držav Zahodnega Balkana, ki bi želeli študirati v Sloveniji,« je dejal Gregor Golobič in dodal, da bo Slovenija to storila po principu recipročnosti v smislu vstopnih pogojev, torej, da bi enaki pogoji veljali tudi za slovenske študentke in študente, ki bi želeli študirati v državah Zahodnega Balkana. Minister Golobič predvideva, da bi to pričelo veljati v akademskem letu 2011/2012. »Prav tako bomo v programu CEEPUS III, ki omogoča mobilnost študentov in učiteljev, povečali število dodatnih štipendij, ki bodo namenjene izmenjavam znotraj regije,« je na konferenci še napovedal slovenski minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Odlično! Končno počnemo tisto kar počne veliko razvitih držav - pritegniti mlade "sposobneže" in jih navezati na naše okolje...

Kaj z denarjem od nobelove nagrade?

Dobili ste nobelovo nagrado. In kaj sedaj? Kako zapraviti milijon evrov? Večina nobelovcev denar porabi za precej običajne stvari - odplačajo stanovanjska posojila (ja, tudi oni), kupijo avto, ali ga preprosto dajo na stran za slabše čase. A prenekatera nobelova nagrada je tudi zaživela povsem novo vznemirljivo življenje
  • Britanski znanstvenik Richard Robert, ki je dobil nobelovo nagrado za medicino in fiziologijo l. 1993, je npr. del nagrade porabil za to, da si je na trati pred hišo postavil igrišče za croquet.
  • ameriški nevroznanstvenk Paul Greengard, dobitnik nobelove nagrade za fiziologijo in medicino l. 2000, je celoten denar namenil za ustanovitev nove nagrade "Pearl Meister Greengard Prize". Nagrado je poimenoval po svoji materi, ki je umrla ob njegovem rojstvu. Namenjena je raziskovalkam v biomedicini, njen namen pa je pomagati izravnati negativno selekcijo proti ženskam v znanosti.
  • Marie Curie, prva ženska dobitnica nobelove nagrade, je celoten znesek obeh nagrad porabila za raziskave. Komentar ni potreben.
  • Günter Blobel, dobitnik nobelove nagrade l. 1999 za fiziologijo in medicino je celoten znesek poklonil mestu Dresden v Nemčiji za obnovo mestne katedrale (ta je bila uničena v drugi svetovni vojni ob zavezniškem bombardiranju) in izgradnjo nove sinagoge.
  • Christiane Nüsslein-Volhard, nobelovka z l. 1995, je skoraj desetletje po nagradi velik del nagrade namenila za povečanje števila znanstvenic v Nemčiji. Njena fundacija ima zelo praktične cilje. Mladim znanstvenicam z otroci pomaga npr. tako, da jim financira varstvo otrok ali pa nakup pralnega stroja.
  • Einstein pa je celotno nagrado zapisal ženi ob ločitvi (in sicer že dve leti predno jo je prejel).

Vir: Time magazine.

torek, 20. oktober 2009

201. objava na Kvarkadabri

Ekhm, ko sem že ravno pri besedi...

Spodnja objava je bila 200. objava na blogu "Kvarkadabra: laboratorijski dnevniki". To me malo preseneča - predvsem zato, ker mi je dal Jure v pogovoru pred nekaj dnevi slutiti, da bi znal biti sam na preži, da bo 200. objava ja njegova. Vsekakor si jo zasluži, saj je nemara skoraj polovica vseh objav njegova. A kaj, ko pripravlja kako predavanje, se posveča družini ali zganja kakšno drugo neumnost. You snooze, you lose!

Kakorkoli že: če ne štejemo testne objave, je blog z "oddajanjem" začel pred slabim letom, 23. oktobra 2008. Verjetno bosta za rojstni dan kakšno tehtnejšo besedo primaknila vsaj še Sašo in Jure, če ne tudi drugi, bolj preudarni soavtorji bloga. A vendarle: za nami sta slabo leto delovanja in 200 objav. Idealno bi bilo, če bi bilo objav dvakrat toliko (oziroma v povprečju vsaj ena na dan), pa tudi aktivnih avtorjev, da se bralci ne boste preveč naveličali istih "fontov". A za kolikor toliko redno življenje bloga nemara vendarle že dovolj. Obisk je v zadnjih dveh mesecih malo narasel, nemara smo dobili tudi določeno skupino bolj rednih bralcev.

Je pa morda to tudi priložnost za vaš malo splošnejši odziv. Kaj na blogu pogrešate, kaj vam je všeč, kaj bi pripomoglo k večjemu številu komentarjev (kolikorkoli že tole vprašanje diši po kavlju 22), itd.?

P.S. Pa še ta opazka. Pol minute (res se mi je zdelo le 30 sekund) po objavi prejšnjega zapisa sem želel na spletu preveriti, ali je reklama "ker perilo tudi melizira" res vsebovala tisti "tudi". Besedilo (brez tudi) sem vpisal v Google in dobil en sam zadetek. Svojo ravnokar objavljeno objavo. Vam povem, da se mi je res zdelo, da je minilo največ pol minute. Nisem si mislil, da so iskalniki že tako ažurni pri posodabljanju zadetkov. Ali so res postali presenetljivo hitri, ali pa je šlo le za naključje?

O časti in dobrem imenu ter še čem

V spodnji objavi Luka piše, kako so Kvarkadabri zagrozili s tožbo zaradi krnitve dobrega imena, do katere naj bi prišlo v eni spletnih razprav. Ker sem "hišni" pravnik, so v komentarjih prijazni (ali pretkani) bralci nekajkrat zapisali, da bi bili veseli mojega odziva na vse skupaj. Ker se tovrstni prijaznosti (ali pretkanosti) težko uprem, kadar gre za resna vprašanja, katerim bi lahko kaj drobnega pridodal, ponujam nekaj misli - ob poudarjeni predpostavki, da ne gre za moje področje, tako da ne pričakujte posebno poglobljenega ali konkretnega odziva (strokovnjaki s področja so vedno dobrodošli, da me dopolnijo ali popravijo).

Zapleta ne poznam in nisem videl spornih objav, zato je tole bolj hipotetično, a vendarle. Za začetek je dobro ponoviti nekaj misli iz kolumne, ki sem jo napisal pred časom:

1. Pravne ureditve praviloma prepovedujejo razžalitev kot tako oziroma dopuščajo možnost pregona in odškodnine, pri čemer se pri nas kazenski pregon začne na zasebno tožbo; za razžalitev pa ne gre v primeru resne kritike, znanstvenega dela in podobnih družbenih dejavnosti, pri čemer je tovrstna obramba lahko omejena s pogojem, da so bile potencialno žaljive besede izrečene oziroma zapisane brez namena zaničevanja (gl. npr. 158. člen KZ-1). Da bi bila razžalitev kot taka dopustna brez omejitev, si nemara nihče ne bi želel.

2. V samem postopku ugotavljanja, ali je šlo za razžalitev, se pojavlja več spremenljivk, od vprašanja legitimacije, ki ga je v komentarju omenil Pris, pa do dokaznega bremena (zaradi česar so tako popularne tožbe v Veliki Britaniji) in samih s tem povezanih stroškov. Zato se dostikrat ustavi pri grožnji s tožbo, saj se potencialni toženec ustraši vseh negativnih učinkov in stroškov take tožbe - to (za koga k sreči, za drugega žal) velja tudi v primeru, ko tudi sam tožnik nima resnega namena, da bi se spustil v postopek.

Ali je šlo v tem primeru za razžalitev ali ne, bi bilo odvisno od presoje okoliščin. Še dodatno vprašanje se postavlja, v kolikšni meri bi Kvarkadabra kot upraviteljica foruma odgovarjala za vsebino objav, ki bi jih na forumu objavljali anonimni komentatorji. To je eno od tistih področij, kjer pravo, ki se kali skozi dolgotrajnejšo prakso, komajda lovi stik s stvarnostjo, ki naj bi jo urejalo. Z drugimi besedami, vprašanje še ni povsem dokončno in enoznačno razrešeno, malo je odvisno od tega, v kolikšni meri sicer moderatorji izvajajo uredniško politiko in tako naprej. Spomnil sem se denimo na ameriško sodbo o podobnem vprašanju izpred nekaj let, res pa je, da ameriškega sistema še zdaleč ne moremo avtomatično prenesti na slovenska (pravna) tla.

A tu bi vendarle rad "zaključil" z dvema drugima pomislekoma.

a) Na splošno bi se vsaka družba morala odločiti, v kolikšni meri želi dopuščati ali spodbujati kritično razpravo o odprtih vprašanjih in spornih pojavih. Predstavljajmo si situacijo, ko želi nekdo tržiti izdelek, ki je za vsakega razumnega opazovalca popolnoma neuporaben ali nedelujoč. Bi si res želeli tako (pravno in moralno) skupnost, v kateri tovrstnega izdelka ne bi mogli označiti kot takega, neuporabnega in nedelujočega? Jaz že ne.

Pa to niti ne leti toliko na pravno ureditev, ampak bolj na vprašanje meja stvarne in navidezne spodobnosti. Če in kolikor bi prevladovala klima, v kateri nesposobnosti zaradi (občutka) politične korektnosti nikoli ne bi smeli reči "nesposobnost", ali zanič izdelku prav nikoli "zanič izdelek", potem smo eno pomembnejših bitk že izgubili. Res je sicer težko pričakovati, da bi tovrstne bitke bila nič-hudega-hoteča društva, kakršno je Kvarkadabra, a včasih kaj dosti drugega poleg tovrstnih društev tudi ni na voljo. V vsakem primeru pa je vendarle treba paziti, da niti ne prestopimo meje "žaljivega" niti se ji po nepotrebnem preveč ne približamo, kot pišem v zadnjem delu že omenjene kolumne.

b) Iz pričujoče zgodbe pa vendarle veje še en vidik, ki morda še ni bil dovolj izostren - namreč, da je morda šlo za vprašanje korektnosti oglaševanje izdelka na trgu. V takih primerih pa se tudi oglaševalec podaja na spolzek teren, kjer mora spoštovati pravila lojalne konkurence in poštenih poslovnih praks. Pravo varstva konkurence in varstva potrošnikov namreč pozna vrsto nedopustnih vrst oglaševanja, med katerimi je tudi zavajajoče oglaševanje.

Zakon o varstvu potrošnikov denimo v prvem odstavku 12. člena določa, da oglaševanje blaga in storitev ne sme biti nedostojno ali zavajajoče, v 12.b členu pa zavajajoče oglaševanje natančneje pojasnjuje:
(1) Zavajajoče oglaševanje po tem zakonu pomeni vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom.

(2) Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale.
Podobno določa (po mojem vedenju še vedno veljavni) 13. člen Zakona o varstvu konkurence, po katerem se kot dejanje nelojalne konkurence šteje tudi:
- reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov [...]
V hipotetičnem primeru, ko bi na trgu nastopal šarlatan, ki bi za svoj izdelek trdil, da učinkuje čudodelno (kot denimo oni stereotipni prodajalci čudežnih napitkov iz starih westernov, s katerimi da bodo plešci spet dolgolasci in mevže mišičnjaki), bi bil tako najbolj eleganten način, da se tak nespodobni oglaševalec prijavi tržnemu inšpektoratu, lahko pa tudi, če gre za kršitev Slovenskega oglaševalskega kodeksa (denimo prvega odstavka člena 4 (Resničnost)), Oglaševalskemu razsodišču. (Tu je denimo sorazmerno nedavna razsodba tega razsodišča.)

Pomoč je mogoče poiskati tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije, ki prav tako podaja nekaj praktičnih napotkov. Med drugim denimo njihova spletna stran pojasnjuje:
Sodišče ali inšpekcija lahko, upoštevajoč okoliščine posameznega primera, zahteva od oglaševalca, da v 8 dneh predloži dokaze o resničnosti trditev, ki jih vsebuje oglas oz. jih uporablja v svoji poslovni praksi. Če podjetje teh dokazov nima oz. jih ne predloži, se šteje, da trditve niso točne in pristojni organ lahko izreče globo zaradi kršitve zakona. Tudi po Zakonu o medijih je za resničnost in točnost navedb oz. podatkov v oglasu odgovoren njegov naročnik, izdajatelj tiskanega medija pa odgovarja za skladnost oglasa z zakonom, torej ne sme dopustiti oglaševanja, ki škodi interesom potrošnikov.
Ali je šlo v opisanem primeru s Kvarkadabrinega foruma za tovrstno oglaševanje, ne vem. Vem pa, da smo v preteklosti tudi pri nas imeli že več primerov zavajajočih reklam, ki so neuke kupce skušale zavajati (se še spomnite tiste, "ker perilo tudi melizira"?), vsem, ki so jih spregledali, pa parale živce. In vem, da pravo k sreči ne varuje venomer le ene strani, ampak vedno tisto, ki ima v danih okoliščinah prav. Žalitev kar tako pravni red ne dopušča; nedostojnih in zavajajočih reklam pa prav tako ne.

ponedeljek, 19. oktober 2009

Kvarkadabri so zagrozili s tožbo

Ne prvič, in tudi vzorec je nekoliko podoben. Gre za neko društvo, ki naj bi se ukvarjalo s kvaliteto življenja, hkrati pa pregled njegove spletne strani in Facebook profila napotuje na nakup različnih proizvodov, ki naj bi bili dobri za vas in za svet. Na Kvarkadabra spletnem forumu se je nekaj članov foruma lotilo kritike teh proizvodov in debata se je dejansko iz vseh strani preveč razgrela. Zadevnemu Društvu se je zazdelo, da je bilo razžaljeno njihovo dobro ime in je moderatorju foruma ter društvu Kvarkadabra zagrozilo s kazensko ovadbo.

Naš moderator je nato umaknil vsa žaljive poste in zaklenil temo. Hkrati smo podaljšali najmanjši časovni interval med zaporednimi prispevki, da bi zmanjšali verjetnost hitrih, vročih in nepremišljenih prispevkov. Do sem vse običajno in mislim, da smo kot odgovoren medijski subjekt, ki si ne želi nepotrebnih konfliktov, ravnali korektno.

A nekaj moram vseeno pripomniti. Taktika, ko podjetja na tak način odreagirajo na kritiko produkta , ki ga prodajajo (najsibo ta upravičena ali ne), mi je globoko neprijetna. Vidim jo kot strategijo moči in zastraševanja. Društva, ki so v besedah polna pozitivne energije, ljubezni, dobrobiti in ekologije, pa bi lahko razmislila, za koga je uporaba takšne strategije odvračanja kritike s pravnimi grožnjami najbolj tipična. Ali ne prav za velike farmacevtske in biotech multinacionalke kot je npr. Monsanto? Se identificirate z njimi?

(V tem prispevku gre v celoti za stališče avtorja in nima nikakršne povezave z stališčem društva Kvarkadabra)

Bestseller Blues

Govoriti o knjigah je vselej obenem lepo in težko. »Lepoto oceni kupčevo oko, ne pa glasno hvalisanje klošarjev,« je Matej Bor nekoč prevedel Shakespeara in čeprav nista merila na branje leposlovja, nedvomno tudi za knjige velja ona stara o očeh in malarjih.

Pa vendarle, ne morem si kaj, da ne bi bil presenečen, ko me proti pričakovanju ali upanju še zdaleč ne navdušijo knjige oziroma avtorji, ki sicer v svetu uživajo velik sloves in so pogosto zelo všeč tudi meni dragim ljudem. Le česa ne prepoznam, se sprašujem; ali pa, ko se trikrat zapored zapičim v kakšno podrobnost, ki se mi zdi povsem nelogična: le zakaj to prepoznam kot pomanjkljivost? Tudi v tem gotovo nisem edini – še vsaka knjiga je imela tako privržence kot kritike – le da se mi včasih zdi, kot da sem otok kritike sredi morja odobravanja.

Tako je bilo denimo že pred leti ob Paulu Coelhu in njegovem nesrečnem Alkimistu. Ko sem ga prebral, se mi je zdel povsem privlečen za lase; kot da bi Coelho bral Malega princa in se spraševal, zakaj je slednji tako priljubljen, ter prišel do sklepa, da zato, ker vsebuje polno očitnih resnic, ki jih vsi dobro poznamo, a smo jih morda pozabili. Ter si nato rekel – hopla, saj to bi znal pa tudi jaz. Zame popoln nateg; za sijajne ljudi okrog mene pa biser. (Ko sem nato prebral, da naj bi bil Alkimist v Franciji druga najbolj prodajana knjiga vseh časov, sem se znova spraševal, ali je kaj narobe z mano ali s Francozi.)

Na nek način se je to ponovilo z Danom Brownom, čeprav sem imel v tem primeru v svojem taboru nekoliko več članov: neprepričljivo in neduhovito premlevanje starih teorij zarote z bore malo občutka za jezik ali pripovedništvo, sem menil in se vsaj sam skoraj bolj zabaval ob branju sodbe o tem, ali je Da Vincijeva šifra plagiat. A kaj, ko me v zvezi s tem – hvalabogu, boste verjetno dodali – nihče ne vpraša za mnenje in bralci najverjetneje tudi njegovo najnovejšo knjigo grabijo s knjižnih polic.

Ravnokar pa se mi isto zopet dogaja s Stiegom Larssonom. Larsson, če ga (še) ne poznate, je švedski avtor, ki je v prostem času in za lastno zabavo pisal kriminalne romane ter nato tri ponudil v objavo, tik zatem pa nepričakovano umrl zaradi srčne kapi. Trilogija je doživela nesluten uspeh, najprej na Švedskem, potem pa tudi drugod po svetu – do te mere, da stockholmski mestni muzej organizira celo posebne oglede krajev, kjer se njegove zgodbe dogajajo.

Mene pa je – čeprav, priznam, sem prilezel le do strani 160 prve knjige – pustil povsem hladnega. Zgodba (teh prvih 160 strani) se mi zdi polna nedomišljenih poenostavljanj in logičnih spodrsljajev, vsaj angleški prevod pa tudi slovnično pomanjkljiv in slogovno neizbrušen. A kaj lahko rečem, ko z naslovne strani domačega izvoda vame zija zapis, da je bilo po svetu prodanih že več kot sedem in pol milijonov izvodov te knjige, angleškemu prevodu pa so tudi Britanci delili knjižne nagrade?

Kaj naj človek stori? Išče zavetje v pravniških vidikih fenomena (v primeru Larssona denimo tistemu, da zaradi zastarele švedske zakonodaje njegova zunajzakonska partnerica, ki je z njim živela 30 let, sploh ni med njegovimi zakonitimi dediči – presenetljivo, da skandinavska država v takih zadevah zaostaja za civilizacijsko sosesko), ponosno vztraja pri lastnem okusu, ali pa se avanturistično prepusti toku, prebere kako tako knjigo in se vpraša, ali bi si sam drznil reči – hopla, saj to bi znal pa tudi jaz?

nedelja, 18. oktober 2009

Ženske in nobelove nagrade

Statistika dobitnic nobelovih nagrad je skrajno zanimiva. Od leta 1901 do danes je tako 41 nagrad šlo v ženske roke (Marie Curie je nagrado prejela dvakrat, za kemijo in za fiziko, kar pomeni, da je bilo do sedaj dobitnic 40). V tej luči je tako letošnje leto še posebej izjemno, saj so med letošnjimi 13 nobelovimi nagrajenci kar štiri ženske: Ada Yonath z Weizmann Institute za kemijo, Elizabeth Blackburn s Hobart, Avstralija, za fiziologijo/medicino, nemško-romunska Herta Mueller za književnost, ter američanka Elinor Ostrom za ekonomijo.

Medtem ko so dobitnice nobelovih nagrad za literaturo, medicino ali mir še relativno pogoste, pa je situacija z nagradami za kemijo in fiziko že kar bizarna. Zadnja nobelova nagrada za fiziko je tako šla v ženske roke davnega leta 1963, ko je nagrado prejela Maria Goeppert-Mayer za delo v fiziki jedra, sedaj pa že skoraj pol leta zeva praznina. Do letošnjega leta je podobno veljalo tudi za kemijo, kjer je bila zadnja nobelova nagrajenka l. 1964 Dorothy Crowfoot Hodgkin za delo na razvoju rentgenskih tehnik za delo v biokemiji. Letos pa po skoraj pol stoletja Ada Yonath. Spisek nagrajenk lahko najdete tu. V fiziki in kemiji je tako vsega skupaj šest nagrad šlo v ženske roke. Od tega polovica družini Curie! (Dvakrat Marie Curie, enkrat njeni hčeri Irène Joliot-Curie.)

sobota, 17. oktober 2009

Ko si vesel, da nisi Amerikanec

Ahh, te ZDA. Obljubljena dežela, a kot vsako sanjarjenje sem ter tja presekano s kakšno morečo mislijo. Amerika (kot ZDA) ni ena, Ameriki sta (vsaj) dve. Delitev teh dveh Amerik je odvisna od leče in vsakokratnega poudarka: lahko gre za delitev na bogate in revne, s katero je pred leti določeno mero političnega uspeha žel John Edwards, ali pa denimo za delitev na urbana središča in podeželje, ki se preslikava tudi na delitev med Demokrate in Republikance (kar danes v veliki meri pomeni demokratski obali in republikansko kontinentalno središče ZDA).

Za tokratno rabo je aktualna tretja delitev: na zdravorazumske in (finančno, moralno ali mišljenjsko) sprevržene. Ta teden je namreč postregel z dvema lepima primeroma te delitve na dve Ameriki.

Prvi je iz Louisiane, kjer je lokalni magistrat (Justices of the Peace so praviloma voljeni kvazisodniki, ki marsikje v anglosaškem svetu opravljajo z najmanj zapletenimi sodnimi opravili) ni želel izdati poročnega dovoljenja medrasnemu paru, češ da bi zaradi tega imeli težave njuni otroci. Več o tem si lahko preberete tu. Vsekakor je "poučno" brati, kako tolmači svoje početje, češ da želi vse obravnavati enako in da bi, če bi dovoljenje izdal enemu takemu paru, potem moral storiti enako tudi v primeru drugih medrasnih parov. Kot tudi to, kako v obrambo pred obtožbami rasizma navaja, da ima veliko črnskih prijateljev, ki prihajajo v njegovo hišo in uporabljajo njegovo kopalnico.

Drugi pa je... no ja, najbolje, da si kar ogledate ta odlomek iz oddaje The Daily Show.

petek, 16. oktober 2009

Kdaj zagon LHC?

Čez mesec dni nas čaka ponoven zagon LHC. Žarek naj bi po ringu zaokrožil prvič 19. novembra, do tedaj pa se bo zvrstila serija testov, med drugim tudi z žarki po delu ringa. Več o predvidenem poteku lahko najdete tukaj.

Prevajanje za evropske institucije

Če vas zanima izvedeti kaj (več) o možnostih stažiranja ter zaposlitve kot prevajalec pri Evropski komisiji, ali pa o podiplomskih programih, ki študentom z znanjem iz drugih strok (naravoslovja, tehnike, medicine ipd.) omogočajo delo za evropske institucije, potem ste vabljeni na predavanje Mateje Arnejšek, ki bo v Zlati predavalnici Pravne fakultete v torek, 20. 10. 2009, ob 12h.

Uradno vabilo najdete tu, če bi kdo že sedaj imel kakšno vprašanje, za katero bi želel, da ga predavateljica obdela, pa naj to sporoči med komentarji.

četrtek, 15. oktober 2009

Sodne simulacije

Eden od praktičnih "laboratorijev", v katerih lahko študenti prava brusijo svoje znanje, so tudi simulacije sodnih obravnav, v katerih se sodelujoči študenti postavijo v vlogo odvetnika (ali kakega drugega pravnega praktika) in zagovarjajo določeno stališče v simuliranem sodne postopku, tako s pisnimi memorandumi kot z ustnimi nastopi pred "sodiščem".

Že nekaj let sem s simulacijami tako ali drugače povezan tudi sam. Pred nekaj tedni je tako ena od fakultetnih študentskih ekip pod mojim (v skladu s pravili bolj organizacijskim kot vsebinskim) mentorstvom začela z delom v okviru mednarodne simulacije evropskega prava ELMC, z današnjim dnem pa je stekel tudi postopek za prijavo na II. Pitamičevo vseslovensko tekmovanje, v katerega organizacijskem odboru sem in, pomembneje, v katerem študenti slovenskih fakultet tekmujejo v simuliranem postopku pred Ustavnim sodiščem RS.

Več o samem tekmovanju (ali Pitamicu) si lahko preberete na spletni strani tekmovanja; opis letošnjega izmišljenega primera lahko denimo najdete tule, prijavnico - če ste študent prava - pa tule. Vabljeni!

sreda, 14. oktober 2009

Še malo o Nobelovih nagradah

Čeprav (ali pa, če želite, ker) gre za temo, ki je bila v preteklih dneh že dodobra obdelana, tako v množičnih občilih kot domačih dnevnih sobah ali pivnicah, sem v svoji današnji IUS kolumni zapisal še nekaj misli k letošnji podelitvi Nobelove nagrade za mir.

Kolumno si lahko v celoti preberete na povezanem naslovu, tu pa kot bonus še sklepna misel iz v njej omenjenega članka iz leta 1985, ki je zagovarjal večjo pozornost za spodbujanje "pravne znanosti" v ZDA, kjer je pravno delo usmerjeno v prakso in tudi univerzitetni profesorji praviloma ne delajo doktoratov znanosti:
Čeprav predmetnik pravne znanosti študenta ne bo zelo dobro pripravil za zasebno pravno prakso, ne vidim potrebe, da bi njegovi diplomanti dobili drugačen naziv. »Juris doctor« vsaj na videz sodi k pravnemu znanstveniku vsaj tako dobro kot k praktiku. Na pravno znanost je moč gledati kot na oddelek pravne fakultete, ki vodi k enakemu nazivu z drugačno »nosilno usmeritvijo«, ob usmeritvi v pravno prakso ali različnih usmeritvah znotraj prakse, kot sta zasebno in javno pravo. Kot na drugih fakultetah z oddelki bi lahko diplome in izpisi ocen razkrivali področje diplomantovega osredotočenja, tako da bi izvajalci pravosodnega izpita in delodajalci lahko po svojih željah razlikovali med diplomanti različnih predmetnikov.

Verjetno si je mogoče zamisliti drugačne in boljše ureditve za spodbujanje pravne znanosti. Gostoljubnost njenega okolja bo vplivala na hitrost njenega zorenja, a znanost bo v neki obliki preživela in se množila. Pravni znanstveniki morda ne bodo prejeli nobene Nobelove nagrade, a nekateri pravni znanstveniki si jo bodo zaslužili.

torek, 13. oktober 2009

Plagiati za šolske klopi

Kot je bilo mogoče v soboto prebrati v novinarskem članku, plagiati šolskih knjig v iskanju finančno težkega posla iz šol izrivajo kakovostne izvirnike:
Nekateri od oškodovanih avtorjev so pristali na razgovor. Pripravljeni so, so nam rekli, pokazati vse dokaze, ker verjamejo, da obnašanje, ki se je razmahnilo v zadnjih letih, ruši ugled vseh avtorjev. A v zadnjem trenutku so od tega odstopili, v strahu, da javno pranje umazanega perila ne bi bilo dobro sprejeto, niti takrat, ko bi šlo za njihove matične založniške hiše.

- Prosim vas, da me razumete. Pravkar sem na razpis prijavil nove učbenike. Če sedaj v javnosti nastopim s svojo zgodbo, se bojim, da mi jih ministrstvo ne bo odobrilo - je dejal eden od avtorjev[...]
Gre za članek z naslovom "Potrebuješ 100.000 kun, prepiši učbenik", objavljen to soboto v hrvaškem Jutarnjem listu. Saj ne, da pri nas ne bi imeli težav s takšnimi ali drugačnimi plagiati, a tako porazno, kot naj bi bilo po članku sodeč na hrvaški sceni šolskih učbenikov, nemara vendarle (še) ni. Moram pa priznati, da mi gredo tovrstni plagiati in sprenevedanja iz leta v leto bolj na živce. V takih trenutkih, ko se, kot v tokratnem primeru na Hrvaškem, vsaj uradno sprenevedanje naseli tudi na najbolj odgovornih funkcijah, sem zelo vesel, če se kje najde vsaj kakšen pogumen novinar oziroma časopisna hiša.

petek, 09. oktober 2009

Al Qaeda in cern

Očitno tudi fiziki niso imuni pred pastmi fundamentalizma. Tole je novica z BBC
France has arrested a researcher at the European Organization for Nuclear Research (Cern) for suspected al-Qaeda links, officials say. The man is one of two brothers arrested in the town of Vienne in south-east France on Thursday.The brothers are thought to have links with al-Qaeda in the Islamic Maghreb - al-Qaeda's north African wing.
Tole pa sporočilo generalnega direktorja cerna

A person arrested in Vienne, France, on 8 October under suspicion of links to terrorist organizations in Algeria is a physicist who has been working on analysis projects with the LHCb experiment at CERN since 2003. He was not a CERN employee and performed his research under a contract with an outside institute. His work did not bring him into contact with anything that could be used for terrorism: CERN is a particle physics research laboratory whose research addresses fundamental questions about the universe. None of our research has potential for military application, and all our results are published openly in the public domain. CERN is providing the support requested by the French police in this enquiry.


Ko izvem več poročam.

Dodatek: Nekoliko podrobnejša novica je na straneh Nature. Šlo naj bi za 32 letnega francosko-alžirskega fizika, ki je delal na eksperimentu LHCb kot postdoc (sicer zaposlen na EPFL v Lozani, Švica).

2. dodatek: Do sedaj najpodrobnejši opis dogajanja sem videl na straneh časopisa Independent. Zgodba je na tem naslovu.

sreda, 07. oktober 2009

O pisanju diplomske naloge

Jutri bova s še enim fakultetnim kolegom po lanskem debutu ponovila seminar o pisanju diplomske naloge, ki ima letos nekoliko manj zanimiv naslov "Od praznega lista do vezane naloge ali kratek vodič za pripravo diplomske naloge".

Ne vem, kako se je lanski seminar nato obnesel "v praksi", a se zdi, da je študentom tovrstno uvajanje dobrodošlo, saj so sicer prepuščeni zgolj stiku z mentorjem, ki vsaj deloma (tu merim na izbiro teme in morebitno pripravo dispozicije ob večji konkurenci) tako ali tako pride prepozno, ter natisnjeni knjižici z osnovnimi smernicami, ki pa žal ne zna odgovarjati na vprašanja.

Kako imate to urejeno po drugih fakultetah? Imate podobne (ali še bolj utečene) seminarje, kakšen primer dobre prakse ali kaj podobnega? V duhu boljšega jutri za vse skupaj so lahko tovrstne primerjalne izkušnje vedno koristne (čeprav verjetno ne toliko za jutri kot v prihodnje).

torek, 06. oktober 2009

Potrčeva blamaža glede profesorskih plač

Dovolj boleče je bilo včeraj (5.10.2009) v Odmevih gledati, kako se blamira Miran Potrč, ki mi je sicer simpatičen tako v svoji ideološki drži in kot mojster politične obrti. Rosvita mu je postavila "killer question": kaj meni o primerjavi, da univerzitetni profesor (z nazivom docenta) vstopi v plačni sistem v 42 razredu, sodnik pa po novem v 47.? Glede na to, da je za profesorjem "začetnikom" praviloma že razmeroma dolga znanstvena kariera in vrsta preizkusov, habilitacij ...?

Dobro, v tej zgodbi sem pristranski, ampak če že, bi moral Potrč to zagovarjati iz vidika, da mladi sodnik za sabo sicer nima doktorata in znanstvenega dela, da pa je zato opravil pravosodni izpit; ali da je njegovo delo posebej odgovorno, itd. Toda ne. Potrč je izjavil, da lahko univerzitetni profesorji zaslužijo še ogromne denarje z dodatnim delom, da so številni najvišji dohodki v Sloveniji profesorski, skratka,da v nasprotju z sodniki, ki so odvisni le od plače, pri profesorjih plača predstavlja le del dohodkov.

To je vsaj nespodobno posploševanje. Prav gotovo pa je tega neznanskega "profesorskega bogatenja" najmanj tam, kamor Potrč locira svojo primerjavo: pri docentih. Kakor vam bo povedal marsikateri Kvarkadabrovec, med katerimi je morda največ prav "bogatih docentov" in asistentov, je situacija večkrat ravno obratna. Številna dela (pisanje knjig in člankov, izjave in odgovarjanje na vprašanja javnih medijev, nastopanje na javnih tribunah, delo v uredništvih itd.) opravljamo z veseljem, a večkrat kot ne - povsem brez plačila.

Simpozij na Pravni fakulteti v Ljubljani

Jutri (v sredo, 7. 10. 2009) bo na ljubljanski pravni fakulteti organiziran tako imenovani Dan raziskovalnih in strokovnih prispevkov učiteljev in sodelavcev Pravne fakultete v Ljubljani. Pred leti smo to enkrat že storili v internem krogu, tokrat pa smo se odločili za javnejši format. Simpozij bo tudi nekakšen začetek vrste dogodkov, s katerimi bomo v letošnjem študijskem letu obeležili devetdesetletnico delovanja PF v Ljubljani.

Od devetih do osemnajstih se nas bo kopica zvrstila s kratkimi (petnajst minut bruto, kar je baje trinajst minut neto) referati o izbranih raziskovalnih temah. Nekateri so si izbrali bolj "tehnične" strokovne teme s svojega raziskovalnega področja, drugi (morda za predah od običajnega dela) malo bolj splošne ali neobičajne naslove. Med slednje vsekakor sodim tudi sam, saj predavanje nima nobene (neposredne) vezi s pravom Evropske unije.

Celoten seznam si lahko ogledate na spletni strani fakultete. Če vas pot zanese kaj mimo Pravne fakultete, vabljeni!

Nobelovo nagrado iz fizike dobi...

... internet! No ja, skorajda. Dobitniki so Charles K. Kao za preboj na področju optičnih telekomunikacij in Boyle in Smith za iznajdbo CCD senzorja. Tukaj je press release s strani nobelove fundacije in kratka razlaga

Charles K. Kao
Standard Telecommunication Laboratories, Harlow, UK, and Chinese University of Hong Kong
"for groundbreaking achievements concerning the transmission of light in fibers for optical communication"

Willard S. Boyle and George E. Smith
Bell Laboratories, Murray Hill, NJ, USA
"for the invention of an imaging semiconductor circuit – the CCD sensor"


Dodatek: Alexey Petrov ima odličen komentar na letošnjo nobelovo nagrado na svojem blogu
Maybe next year the Nobel Committee can consider invention of cars and buses that take great scientists to work to make their discoveries or jet engines that are used in the airplanes that take them to the conferences where those results are discussed. Or maybe some ground-breaking technology in oil extraction that is used to fuel those engines that take those great scientists to work on their “fundamental projects.” Those inventions are definitely worthy of Nobel Prize in Physics. Stay tuned!

ponedeljek, 05. oktober 2009

Britanski R&D labirinti

Ta teden je Guardian objavil dva zanimiva članka o znanosti in financah. Ker je Britanija glede prenosa znanosti v tehnologije in privatnega financiranja raziskav v EU relativno napredna (OK, pustimo zdaj razpravo, da je za koga ta »naprednost« v bistvu regresija), ju je morda zanimivo prebrati.

Prvi (»Kdo bo naslednji Stephen Hawking: fiziki opozarjajo na tveganje, da bo Britanija ostala brez naslednje generacije velikih mislecev«) ob nedavni Hawkingovi upokojitvi opozarja na zaskrbljenost teoretičnih fizikov, ki vse težje dobijo državna sredstva za svoje raziskave, hkrati pa so nezanimivi za privatne investitorje, saj ne proizvajajo neposredno uporabnih rezultatov:
»Država pritiska na univerze, da preusmerjajo raziskovalce iz čistih intelektualnih problemov k na prvo žogo dobičkonosnim projektom, pravijo fiziki. Na ta način je odrinjena vloga univerze, ki najde in vzgaja globoke mislece (deep thinkers), daje pa se prednost kadrom, ki lahko ustvarjajo profit z razvijanjem boljših napravic (widgets)«

Minister za znanost Lord Drayson je odločil, naj letos njihov »ARRS« (Science and Technology Facilities Council - STFC) podeli posebno prednost projektom, ki bodo pomagali gospodarstvu v krizi in fiziki ocenjujejo, da bo preusmeritev sredstev daleč najbolj prizadela bazične raziskave v znanosti.
»'Vlada strašno poudarja aplikativne raziskave in s tem pošilja mladim ljudem sporočilo, da zares ne cenijo velikih vprašanj v znanosti,' pravi Brian Foster, predstojnik za fiziko delcev na Oxfordski univerzi. ... 'Tvegamo dediščino velikih britanskih fizikov. Če bodo nadaljevali s tem zmanjševanjem, bo to povzročilo katastrofo v najpomembnejših raziskovalnih univerzah. ... Lahko se zgodi, da se bodo oddelki za fiziko zapirali in dobri študentje odhajali drugam,« pravi Foster.«

Drugi članek je kljub naslovu (»Z umikom denarja privatnega sektorja je pod vprašajem vloga Cambridgea glede Britanije kot 'nacije inovacij'«),bolj optimističen. Vsaj polja aplikativnih raziskav ekonomska kriza do zdaj še ni prizadela, kljub temu pa je situacija občutljiva. Stian Westlake, direktor za raziskave pri britanski agenciji za »aplikativno znanost« (National Endowment for Science, Technology and the Arts – NESTA) tako pravi:
»Naša raziskava je pokazala, da so kot rezultat delno kreditne krize in delno dolgoročnih trendov, v zadnih 12 so 18 mesecih vlaganja tveganega kapitala (venture capital) v znanost strmoglavo padla. Postalo je izredno težko najti privatna sredstva za financiranje dobrih idej.«

Irski referendum in Lizbonska pogodba

Nemara večinoma že veste, da so Irci konec prejšnjega tedna na ponovljenem referendumu potrdili Lizbonsko pogodbo in da je zdaj bolj kot ne le še vprašanje časa, kdaj bo postopek ratifikacije v vseh državah članicah končan in bo Lizbonska pogodba začela veljati.

V luči tega dejstva bo tudi v širši javnosti v teh dneh spet nekaj razprav o usodi Evropske unije. Sam bom danes ob 17h gostoval v oddaji Studio ob 17h na prvem programu Radia Slovenija, jutri pa ob 20h30 v oddaji Globus na drugem programu TV Slovenija.

State of the (European) Union

Morda ste za to že slišali, a tu je povezava na pogovor, ki ga je imel predsednik Türk na Pravni fakulteti New York University s profesorjem Josephom Weilerjem.

Profesor Weiler je moj nekdanji učitelj, predvsem pa velik prijatelj Pravne fakultete v Ljubljani ter častni senator Univerze v Ljubljani. Med drugim je letos (s pomočjo zelo radodarne donacije) odprl tudi nov raziskovalni inštitut, ki ga krasi kip slovenskega kiparja Boštjana Novaka.

nedelja, 04. oktober 2009

Urejanje knjige - nasveti dobrodošli

Že nekaj let na fakulteti vodim krožek Literatura in pravo, v okviru katerega smo se letos odločili izdati tudi knjigo študentskih esejev na krovno temo Enakost v pravu in literaturi. Knjiga je po vsebinskem urejanju esejev bolj ali manj že pripravljena na končno postavitev in tisk.

A pravzaprav bi rad(i) natisnil(i) zgolj kakih dobrih sto izvodov (poenostavljeno rečeno, za knjižnice, avtorje in njihove ponosne mame), poleg tega pa celotno knjigo zastonj ponudili na spletu. To odpira več vprašanj, glede katerih bom vesel vsakega nasveta ali izkušnje, ki jo v zvezi z njimi že ima kateri izmed naših bralcev (ali soavtorjev):

1. Licenca: vprašanje licence ni ravno usodno, a verjetno bomo zbornik objavili pod eno od licenc Creative Commons (najverjetneje kar pod licenco "priznanje avtorstva" + "nekomercialno" + "brez predelav").

2. Založba (ali samozaložba?): glede tega še nisem kaj dosti razmišljal, a nimam izkušnja z založbami, ki bi brez pomislekov pristale na to, da bi izdale knjigo v tiskani obliki, medtem ko bi bila v celoti prosto dostopna tudi na spletu. Ima kdo v zvezi s tem kake dobre izkušnje? Ali pa, alternativno, z uvajanjem nove "založbe" - glede na to, da bo v prihodnjih (recimo) tridesetih letih podobnih študentskih knjižnih projektov še nekaj, morda ne bi bilo povsem noro, če bi za potrebe izdajanja tovrstnih knjig vzpostavil novo "znamko", a si s tem seveda ne bi želel delati preveč dodatnega dela.

3. Urejanje/postavljanje besedila knjige: da bodo stroški čim nižji (in ker mi je izziv všeč), bom knjigo za tisk pripravil kar sam. Zaenkrat vse delam v Wordu in me mika, da bi samo vsebino (notranje strani) v celoti oblikoval kar v njem in na koncu za potrebe tiskarja pretvoril v PDF, pa čeprav ga denimo ta stran odsvetuje kot neustrezen program za končno postavitev. Mi bo žal oziroma bi bilo zelo priporočljivo, da se priučim kakega TeXa? Zaenkrat se mi zdi, da bi bil to za knjigo, ki skoraj brez izjeme vsebuje zgolj besedilo in sprotne opombe, nepotreben trud.

4. Urejanje/priprava ovitka: edina izjema bo seveda ovitek. Zanj se že pripravlja barvito ozadje, na katero bom dodal tistega nekaj besedila. Kako točno to izvesti, bo seveda malo odvisno tudi od tiskarja, a sem razmišljal, da bi vsaj to vendarle uredil v kakem drugem programu. Je MS Office Publisher dovolj ali bi tudi tu moral poseči po čem drugem?

5. Tisk na papir: za ISBN in druge podrobnosti nemara ne bo težko poskrbeti, vsaj po dosedanjih izkušnjah z NUK, malo je povezano le še z vprašanjem (samo)založbe.

6. Objava na spletu: ugibam, da bi morda celotno besedilo v enostavno odtisljivi obliki objavili kar na kaki (p)osebni spletni strani, tako da bi bil čim bolj dostopen bralcem, obenem pa nemara ni ovir, da ga ne bi v celoti ponudili tudi na Google Books - mislim, da je to pred časom z eno svojih knjig naredil tudi Sašo.

Če imate v zvezi s katerokoli od teh točk kak nasvet ali koristno osebno izkušnjo, bom zelo vesel, če jo delite javno z nami ali zasebno z mano.

sobota, 03. oktober 2009

Živeti fiziko in zmožnost čuditi se

V zadnji številki Cern Courier je objavljen odličen članek z naslovom "Life in physics and the crucial sense of wonder", v katerem nobelovec Leon Lederman opiše nekaj prigod iz svojega življenja, med drugim o srečanju z Albertom Einsteinom, pa tudi o vplivu, ki ga je imel nanj Gilberto Bernardini, znan italijanski fizik kozmičnih delcev. Prav zabavna je prigoda, kako je Lederman kot podiplomski študent prvič srečal Bernardinija

I had been assigned a lab on the 10th floor of the Pupin Physics Building where I had been given the job of making a cloud chamber work.[...] I returned to the lab to find a janitor mopping the wire-strewn floor and singing an Italian operatic tune. As I entered, the guy shouted something in Italian and offered a handshake.

I said, "Okay, but be careful. The wires are carrying a high current and your wet mop may produce a short circuit." He stared cluelessly and, in total disgust, I walked out in the hall to wait for the guy to leave.

In the hall, there was the department chairman. "We have a new, dumb janitor, huh?" I sai.[...] "That's no janitor, dummy, that's Professor Gilberto Bernardini, a world-famous Italian cosmic-ray expert whom I invited to spend a year here to help you in your research."

Prispevek je sicer poln še ostalih zanimivih prigod. V pokušino le še ta odsek
Gilberto warned me about what happened next. Some years into my Columbia career, I was on the night shift of an experiment. It was 3 a.m.; I had checked that all the apparatus was working when one computer began to beep out of tune. I tuned it to scan the data and – there it was, the most spectacularly beautiful track I had ever seen. What I was seeing was a muon entering from a thin metal plate and passing through 10 more plates. A muon! The only explanation was that a neutrino had generated this track – a muon neutrino! Its implications dawned on me – two neutrinos – this would change how we taught physics; this would make headlines from Scotland to Argentina… My palms were wet, my breathing became difficult. I tested everything, but only confirmed the discovery.

Za to odkritje je potem Lederman l. 1988 tudi prejel Nobelovo nagrado.

petek, 02. oktober 2009

Plinske maske iz nedrčkov in pandini iztrebki

Kaj imata skupnega nedrček, ki ga lahko uporabljamo kot plinsko masko in pandini iztrebki? Pravzaprav zelo malo, razen tega, da sta vsak od njiju prinesla IgNobelovo nagrado za leto 2009 v dveh različnih kategorijah, za javno zdravstveno varstvo in biologijo. Več o tem na straneh Kvarkadabre.

Selitev

Znanstveniki so sodobni nomadi. Od kratkotrajnih potovanj na konference ali sodelovanj s kolegi pa do celoletnih selitev na drugi konec sveta v obliki sobotnih let, študijskih dopustov, postdocov, itd... Z družicami, družinami ali brez. Konec meseca septembra se je izteklo moje dvoletno "podoktorsko usposabljanje" na cernu (formalno je bil sicer s strani cerna naziv mojega statusa "nonmember fellow"). Ta teden je tako zasedla selitev v Ljubljano in priprave na novo študijsko leto na UL. Pravzaprav je bila selitev kar dvojna, saj sem ob fizični selitvi zamenjal še laptop. Od tu razlog za nekoliko daljši molk, a kot vidim vas(nas) je medtem kot vedno pridno zabaval Matej.

A naj vas ne skrbi, še vedno vam bom posredoval novice o dogajanju v cernu. Tokrat sicer večkrat le iz druge roke... Trenutno je na LHC na primer v teku vključevanje superprevodnih magnetov.

Raba tujih jezikov v univerzitetnem študiju

Za neko konferenco o jeziku v visokem šolstvu, ki se ima v novembru zgoditi na SAZU, sem napisal razpravo z naslovom "Nacionalni jeziki, visoko šolstvo in mobilnost v pravu EU". V njej nisem kaj dosti (onkraj zakonskih in statutarnih določb) analiziral ureditve rabe slovenščine pri nas, ker za to niti nisem strokovnjak, ampak sem ponudil nekaj primerjalnopravnih izkušenj z jezikom v izobraževanju drugod na svetu in mobilnostjo v razmerju do jezika v Evropski uniji.

Vseeno pa bi na sami konferenci rade volje vključil tudi kakšne praktične podatke ali izkušnje s slovenskih fakultet v zvezi z rabo, nujo, prekletstvom ali koristnostjo poteka študijskega procesa v tujem jeziku. Če imate v zvezi s tem kako zanimivo izkušnjo, bom vesel komentarja k tej objavi ali elektronskega pisma na naslov, ki ga najdete na moji osebni spletni strani. Hvala lepa!

(P.S. Samo razpravo, z vsemi njenimi omejitvami, bom v končno postavljeni obliki skušal objaviti na isti spletni strani.)

četrtek, 01. oktober 2009

Bruci, dobrodošli!

Ko je že tak dan, še ena kratka objava z moje strani - pogled iz pisarne na ploščad Pravne fakultete in na pogostitev novih študentov prvega letnika ob začetku študijskega leta:

Četrtkov klicaj o irskem referendumu

Če vas slučajno zanimajo referendum, Irska ali irski referendum o Lizbonski pogodbi, potem lahko danes ob 16.45 poslušate oddajo Četrtkov klicaj na Valu 202, za katero sem nekaj mimobežnih misli ponudil tudi sam.

Komentarji (o referendumih, Irski, irskih referendumih ali klicajih) seveda dobrodošli.

Uspeh ali breme neposrednih volitev?

Vem, da skoraj vsi že veste, da je bil v drugem krogu volitev za rektorja Univerze v Ljubljani izvoljen Stanislav Pejovnik. Če vas zanima več, si lahko preberete zaključno poročilo volilne komisije (.pdf) in ogledate izide volitev po posameznih fakultetah (.xls).

Izid je sorazmerno tesen, kar glede na pomen rektorskih volitev za življenje posameznih volivcev nemara pomeni, da bo kratek čas dobra polovica volivcev za odtenek boljše volje in slaba polovica za odtenek slabše.

A meni je rezultat volitev po fakultetah ne glede na končni izid dal nekaj spodbudnega upanja v neposredne volitve v drugem krogu. Ne zaradi same ideje neposrednih volitev ali glede vprašanja, ali jih je zakon res zahteval (to se mi zdi zelo jasno in je bilo prav, da se pravila spremenijo, če se že ne spremeni zakon). Pač pa zaradi strahu, da bi se volivci posameznih fakultet pri neposrednem glasovanju v drugem krogu, če bi se v njem "spopadla" naravoslovec in družboslovec, preveč avtomatično poravnali po stanovskih linijah - da bi bile bolj naravoslovne fakultete z veliko večino glasov za naravoslovnega kandidata, bolj družboslovne pa z enako večino za družboslovnega kandidata.

Če pogledate rezultate po fakultetah, boste videli, da je nekaj tovrstne naklonjenosti po fakultetah bilo, a ni bila povsem absolutna. Posebno (in k sreči retorično) vprašanje je, kako so na izide vplivali študentski elektorji, kjer je vsaj del, nekoliko razvajen z nezdravim občutkom jezička na tehtnici iz preteklih volitev, spet skušal igrati na ubrano struno. A neodvisno od tega je kar nekaj fakultet dalo rezultate, ki so pokazali, da volivci niso glasovali zgolj za "svojega" naravnega kandidata.

Ob zelo uborni udeležbi na predvolilnih predstavitvah (na uradni predstavitvi v Rdeči predavalnici Pravne fakultete, ki ima skoraj 300 sedežev, nas je bilo 34, od tega kaka polovica fotografov in novinarjev) sicer ni bilo videti, da bi se volivci kaj dosti zanimali za volitve, a kolikor s(m)o se, s(m)o zmogli glasovati po več merilih kot zgolj habilitacijskem področju. Morda se lahko pogovarjamo o tem, ali je kozarec napol poln ali napol prazen, a včasih smo lahko, kot je nekoč v tej isti Rdeči predavalnici PF rekla predsednica Finske, veseli že, če sploh najdemo kozarec.