sreda, 30. september 2009

Še malo o pravu kot/in znanosti

Ker sta dva tedna naokrog, povezava na mojo novo IUS kolumno, kjer sem se ob bok razpravi o centrih odličnosti še malo hudomušno razpisal o vprašanju, ali je pravo znanost. Kolumno si lahko preberete na tej strani, tu pa za bonus še sklepne misli iz razprave Oliverja Wendella Holmesa iz leta 1899 z naslovom "Law in Science and Science in Law":
Gentlemen, I have tried to show by examples something of the interest of science as applied to the law, and to point out some possible improvement in our way of approaching practical questions in the same sphere. To the latter attempt, no doubt, many will hardly be ready to yield me their assent. But in that field, as in the other, I have had in mind an ultimate dependence upon science because it is finally for science to determine, so far as it can, the relative worth of our different social ends, and, as I have tried to hint, it is our estimate of the proportion between these, now often blind and unconscious, that leads us to insist upon and to enlarge the sphere of one principle and to allow another gradually to dwindle into atrophy. Very likely it may be that with all the help that statistics and every modern appliance can bring us there never will be a commonwealth in which science is everywhere supreme. But it is an ideal, and without ideals what is life worth? They furnish us our perspectives and open glimpses of the infinite. It often is a merit of an ideal to be unattainable. Its being so keeps forever before us something more to be done, and saves us from the ennui of a monotonous perfection. At the least it glorifies dull details, and uplifts and sustains weary years of toil with George Herbert's often quoted but ever inspiring verse:
"Who sweeps a room as in Thy cause,
Makes that and the action fine."

ponedeljek, 28. september 2009

Dobrodelnost in dobrodenost

Če za današnje popoldne nimate posebnih idej in tudi ne več energije čepeti v lastnem "laboratoriju", potem vas morda lahko zamika dobrodelno dogajanje v Slovenskem etnografskem muzeju.

Dovolj je zamikalo tudi "mojo" ljubiteljsko vokalno skupino, da smo se v okviru modne revije afriških tkanih oblačil (tam nekje okrog osme zvečer) odločili zapeti nekaj pesmi. Baje se bo dalo izdelke tudi kupiti, izkupiček pa naj bi šel v nakup novih statev za tkalke v Boboju.

nedelja, 27. september 2009

Centri odličnosti

Te dni se zaključuje verjetno najambicioznejši posamični projekt slovenske znanstvene politike: razpis za tako imenovane centre odličnosti. Država bo osmim novoustanovljenim konzorcijem (sestavljeni morajo biti iz raziskovalnih inštitutov in podjetji) podelila skoraj 80 milijonov evrov »evropskih« sredstev. Tule je seznam srečnih osmih.

Ker je višina sredstev za slovensko raziskovalno sceno zelo velika (po redu velikosti skoraj primerljiva z celoletnim proračunom za projekte ARRS), si verjetno predstavljate , da so se na razpis prijavili vsi, ki se ukvarjajo z znanostjo, od Filofaksa do Štefana, iz vseh področij, od muzikologije do imunologije. Sam razpis tega tudi ni eksplicitno izključeval. Splošna definicija v bistvenem (vsaj kot jaz razumem) določa dvoje:

»Centri odličnosti so opredeljeni kot visoko kakovostne multidisciplinarne skupine raziskovalcev iz akademske sfere in poslovnega sektorja ...«

torej povezavo iz proračuna financiranih raziskovalcev in privatnih podjetij, ter

»...so usmerjeni predvsem v krepitev sposobnosti prenosa in obvladovanja novih tehnologij ter v razvoj novih tehnologij na prednostnih področjih raziskav in tehnološkega razvoja.«

Torej t.i. aplikativnost, ki pa je v »raziskovalščini« precej širok pojem, tako da so jo tu jasno omejili na tehnološko/tehnično aplikativnost.

Pri rezultatih buri duhove predvsem dvoje: večja uspešnost »neuniverzitetnih« raziskovalnih inštitutov (štefan, kemijski) pred »fakultetnimi« in popoln »polom« družboslovnih in humanističnih projektov.

Moja interpretacija situacije, če začnem z dobrohotnim delom, je takšna. Hočem verjeti, da so se organizatorji potrudili za (kolikor je v resničnem svetu mogoče) kvaliteten in nepristranski review projektov in da je rezultat logična posledica dvojega. Prvič, možno je, da so zmagovalni inštituti po svoji naravi dela na splošno nekoliko bolje prilagojeni sodelovanju z podjetji kot univerzitetni, in od tod njihova večja uspešnost. Drugič, družboslovje in humanistika dejansko nima tehnoloških aplikaciji, period.

Hkrati pa je treba biti do zateve tudi kritičen, saj sploh ni nedolžna. Najprej iz vidika znanstvenega novoreka, ki se ga vsi iz foha hočeš nočeš moramo naučiti in pragmatično uporabljati. To so – in to bi morali odgovorni za razpisom jasno povedati - centri ODLIČNOSTI iz vidika PRENOSA ZNANOSTI V PROFITABILNE TEHNOLOGIJE. In to je dobro. NI PA TO ODLIČNOST V ZNANOSTI NASPLOH! Ali drugače povedano, odločno se je treba upreti, če bi se forma takšne definicije odličnosti, kot jo je postavil ta razpis, začela postavljati kot splošni kriterij za dobro znanost ,in kot kriterij za njeno financiranje širše od tega razpisa.

Posledično je zato treba od znanstvene politike jasno zahtevati: dobro je, da ste financirali te projekte. A zahtevamo, da v naslednjem razpisu, ki mora priti kmalu, podprete tudi odličnost (in centre odličnosti) ki ne bo le tehnološka, ki ne bo izključevala čiste znanosti, naravoslovja, humanistike in družboslovja. Da ne bo pomote – tudi na ravni globalnega znanstvenega novoreka termin »center odličnosti« ni omejen niti na aplikativnost, niti na tehnološkost!

Najslabše pa bi bilo, če bi politika v pritožbenem roku, ki zdaj teče, milostno, zaradi miru v hiši, požegnala še en humanističen in en projekt UL. Naj zares stojijo za svojim projektom! A hkrati bomo toliko bolj neusmiljeno pritisnili na njih, naj svojo vizijo tega, kaj je znanost, kaj je odlična znanost, in kaj je vredno financirati, jasno izrazijo!

Index contains ~25 million pages...

... (soon to be much bigger)

Saj vem, da je to v bistvu dolgočasno predvidljiv in neizviren zapis, a vendarle, ko sem že opazil, da Google praznuje 11 rojstni dan, majhen skok v preteklost: tako je izgledal Google leta 1998, ko je optimistično napovedoval svojo in našo spletno prihodnost.

Tako pa istega leta spletna stran Univerze v Ljubljani. Povezava pod okencem "Novo" na desni strani na anketo "o polozaju in vlogi uciteljev in sodelavcev na Univerzi v Ljubljani" žal ne dela. (Če imate res preveč časa, se po preteklosti univerzitetne - ali marsikatere druge - spletne strani sprehodite tukaj.)

sobota, 26. september 2009

Jediizem pod udarom

Verjetno ste že slišali za eno najbolj rastočih novih "religij", jediizem, ki se je v zadnjih devetih letih tako razširil, da naj bi imel že četrto najštevilčnejšo versko skupnost na svetu (ali vsaj v Veliki Britaniji). 23-letni ustanovitelj britanske Mednarodne jediistične cerkve,* ki naj bi imela 500.000 članov, pa se je nedavno znašel v težavah, ko je nakupoval v supermarketu Tesco. Uslužbenci trgovine so mu povedali, da mora sneti kapuco ali zapustiti trgovino, sam pa se je zagovarjal, da je nošnja kapuce del njegove vere in s tem njegova verska pravica. Trgovina začuda ni popustila niti, ko je uslužbencem pokazal vizitko jediistične cerkve.

(*Ugibam, da je ta cerkev le ena izmed inkarnacij Sile, saj se jediji kot verniki pojavljajo že vse od leta 2000, ko je bil prizadeti ustanovitelj star šele 14 let in verjetno ne tako izjemen** kot denimo Anakin Skywalker, da bi že pri teh letih vodil svoje sovernike. Vsekakor o popularnosti (ali vsaj naravi) te vere pričajo različne spletne strani, pri čemer sem kar malo razočaran, da uradna stran britanske cerkve na naslovni strani kaže dve sliki, na kateri je veliko jedijev, pa niti ene kapuce.)

(**Tako sklepam po tem, da z uslužbenci trgovine ni opravil na ustaljeni način.)

Kakorkoli že, zaplet zanima tudi pravnike, saj prizadeti vernik razmišlja o tožbi (in to celo - ali zlasti, kar je spet tema za novo razpravo - ugledne pravnike in pravnice čez lužo), eden poglavitnih razlogov*** za to objavo pa je uradni odgovor supermarketa, ki je zapisal, da so jediji vsekakor dobrodošli v njegovih trgovinah, če si le snamejo kapuco: "Obi-Wan Kenobi, Yoda in Luke Skywalker so se vsi pojavljali brez kapuce, ne da bi prešli na Temno stran Sile, le Imperator pa nam je znan kot nekdo, ki nikoli ni snel svoje kapuce."

(***Drugi je, seveda, poskus, da z razkrinkanjem ali pretvezo lastnih nerdovskih kvalifikacij zlezem pod kožo zamišljeni stereotipizirani pretežno fizikalni skupnosti bralcev tega bloga.)

petek, 25. september 2009

Štiri razsežnosti evolucije

Društvo biologov Slovenije v okviru praznovanja Darwinovega leta 2009 nadaljuje s serijo bioloških večerov. V torek, 29. septembra 2009 ob 19. uri bo v Biološkem središču na Večni poti 111 v Ljubljani predstavitev slovenskega prevoda knjige Štiri razsežnosti evolucije avtoric Eve Jablonke in Marion J. Lamb. Eva Jablonka je profesorica na Cohnovem inštitutu za zgodovino in filozofijo znanosti in idej Univerze v Tel Avivu. Marion Lamb je bila pred nedavno upokojitvijo predavateljica na Birckbeck Collegeu Univerze v Londonu.

Ob tej priložnosti nam bo o štirih razsežnostih evolucije predavala prof. dr. Eva Jablonka. Predavanje bo v angleščini.

Povzetek: Darwin je v svoji evolucijski teoriji ugotovil, da imajo življenjske razmere vlogo tako pri nastajanju dedne raznolikosti kot pri njenem naravnem izboru. Toda z nadaljnjim razvojem evolucijske teorije je prevladalo poistovetenje dednosti z genetiko, raznolikost pa so obravnavali kot kombinacije naključno nastalih genskih mutacij. V knjigi Štiri razsežnosti evolucije (Evolution in four dimenssions) s soavtorico Marion Lamb ugotavljava, da se ta pogled na evolucijo zdaj spreminja, kajti jasno je, da je predstava o dedni raznolikosti, temelječi samo na naključno spreminjajočih se genih, na katere ne vpliva ontogenetski razvoj, neustrezen temelj za sodobno evolucijsko teorijo. Opredeliva štiri vrste sistemov za prenos informacij (genetskega, epigenetskega, vedênjskega in simbolnega), pri čemer lahko vsak prispeva dedno raznolikost, na katero lahko deluje naravni izbor, kar vodi do evolucijskih sprememb. Nekatere od teh razlik nastajajo kot odgovor na razmere med ontogenetskim razvojem; torej obstajajo »lamarkistični« vidiki darvinistične evolucije. Spoznanje, da okoljski dejavniki lahko povzročijo dedno raznolikost, ki ne temelji na zaporedjih nukleotidov v DNA, ima tudi praktične posledice. Tako se to, denimo, zdi pomembno za razumevanje razširjenosti in vzrokov mnogih bolezni ter za našo sposobnost za obvladovanje tovrstnih bolezni.

Koliko zasluži profesor na University of California

Na San Francisco Chronicle strani so pripravili uporabno orodje, s katerim lahko iščete med uslužbenci University of California ter razkrijete njihove zaslužke v letu 2008 (za fiskalno leto 2006-2007 je enak programček na voljo tukaj). In kdo so največji zaslužkarji? Pravniki, medicinci, farmacevti, računalničarji, fiziki, matematiki,...?

Seveda ne - na lestvici največjih zaslužkarjev kraljujeta glavna trenerja na UC Berkeley (z 2.3 milijona dolarjev) in na UCLA (z mastnim skoraj 300k zaostankom za prvim). Nato se na lestvici izmenjujejo profesorji medicine (prvi s kar 1.8 milijona dolarjev letne plače) in trenerji na ostalih kampusih sistema University of California. Prve fizike sem zasledil šele pri borih 180k letne bruto plače...

Upam, da vam brskanje za plačami kolegov na UC ne pokvari dneva...

So študentke bonitete?

Mnogi od soavtorjev tega bloga nemara ravno prihajamo v nerodna leta (in v nerodne vloge), ko je že vprašanje, ali se bomo s svežimi diplomanti še lahko ujeli kot istogeneracijski stanovski kolegi. Prej ali slej nemara ne več. Še bolj to seveda velja v času samega študija.

Kako pa je z druge vrste pozornostjo? Britanska revija THE (Times Higher Education) je nedavno s pomočjo gostujočih peres objavila članek o "sedmih smrtnih grehih" akademskega sveta. Lahko si preberete cel članek, predvsem pa se boste morda ustavili pri delu o poželenju. Napisal ga je mož s slike na vrhu tega članka v Guardianu, vsekakor pa si je poučno prebrati tako sam zapis kot odzive nanj.

Je šel Terence Kealey predaleč? Po mojem mnenju že. Od tovrstnih "nedolžnih" fantazij do nelagodne pozornosti do študentk (ali, nenazadnje, študentov) je dosti prekratek korak, nemara pa tudi ne posebno dolg do obnašanja, ki bi že nesporno pomenil nadlegovanje.

četrtek, 24. september 2009

Kako vrniti že poslani mail?

Vsem se nam je že kdaj zgodilo, da smo mail poslali na napačen naslov, ali pa je k nam prispelo e-pismo, ki je bilo namenjeno našemu soimenjaku ali pa se je preprosto zgodila pomota. Seveda se lahko ob takšni napaki navadni smrtniki le jezimo sami nase in upamo, da bo naslovnik naše pismo hitro izbrisal ali ga vsaj ignoriral.

Zanimiva zgodba s pismom, ki je bilo poslano na napačen naslov, se pravkar odvija v ZDA. Kot poročajo  (Bank sues Google for identity of Gmail user), je nek bančni uslužbenec pomotoma poslal na nepravi e-naslov osebne podatke 1325 bančnih komitentov. Napako je seveda hitro opazil in naslovnika prosil, naj prej poslani mail takoj izbriše. Vendar odgovora ni dobil. Zato se je banka odločila, da bo od Googla poskušala dobiti podatke o identiteti naslovnika. Google je na zahtevo odgovoril, da podatke posreduje zgolj na podlagi sklepa sodišča. Banka je zato vložila tožbo.

Zanimivo bo spremljati, kako se bo zgodba razpletla. Za banko je povsem jasno, da mora storiti vse, kar je v njeni moči, da zaščiti svoje komitente, sicer jih bo izgubila. Seveda bi jih najlažje zaščitila tako, da bi tajne podatke pošiljala kriptirano. Če naslovnik ne bi imel ključa, mu poslano ne bi nič koristilo.

Sodišče pa mora takšno zahtevo, vsaj po mojem mnenju, nujno zavrniti. Če ne drugega, bi se nanjo lahko sklicevali, da bi pridobili identiteto naslovnika, ki jo želimo iz kakih povsem drugih manj plemenitih interesov. Samo domnevno tajni mail pošljemo in sodišče nam omogoči, da izvemo, kdo se skriva za e-naslovom.

Mogoče bo koristil še kak malo bolj pravniški komentar...

sreda, 23. september 2009

Tiranija izbire ali kako do srečne ženske?

Dva tedna nazaj sem objavil zapis o raziskavi, ki je pokazala, da v primeru razgovora s privlačno osebo kognitivne sposobnosti pri moških trpijo bolj kot pri ženskah. Pri občutku sreče pa se vse skupaj očitno obrne - vsaj, če gre verjeti zelo pišoči (kar naj bo razumljeno kot blagoslov in prekletstvo) kolumnistki New York Timesa, ki ugotavlja, da so ženske vse bolj nesrečne.

Seveda je najbolje, da si kolumno preberete sami, a baje naj bi bilo marsikaj povezano s stresom, ki je posledica večje izbire. Raziskovalka, ki je napisala razpravo z naslovom "Paradoks padajoče ženske sreče", tako pravi, da ženske rade volje sprejmejo na novo pridobljeno izobilje izbire, tudi če so zaradi tega na koncu nesrečne.

Kar pa me je spomnilo na knjigo, ki jo pripravlja Renata Salecl in je baje tik pred izidom (vsaj sprva le v angleščini), z naslovom Tiranija izbire. Pogovor s Saleclovo tej temi lahko poslušate tu, sam pa sem že pred leti objavil zapis o(b) njenem nastopnem predavanju na FF na isto temo.

torek, 22. september 2009

Kandidata za rektorja UL tečeta drugi krog

V drugi krog volitev za rektorja UL sta se uvrstila prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik in prof. ddr. Rudi Rizman. Drugi krog volitev bo čez en teden, v torek 29. 9. 2009.

Znanstvena goljufija na ETH Zurich

Pred malo manj kot desetletjem je skupina treh raziskovalcev -doktorskih in podoktorskih študentov - objavila spektroskopske meritve strukture oglikovodikovih radikalov. A kmalu po objavi je postalo jasno, da je s podatki nekaj narobe - ostale skupine namreč dobljenih rezultatov niso mogle reproducirati. Zanimivo je, kako so na ETH - eni boljših svetovnih univerz - reagirali na situacijo. Na prošnjo tedanjega vodje skupine Petra Chena, je Executive Board ETH določil ekspertno komisijo. Ta je pregledala podatke, intervjuvala vpletene in ugotovila, da so res nekateri podatki ponarejeni. Vendar pa se ne ve, kdo je podatke ponaredil - trije raziskovalci se sicer strinjajo, da so podatki ponarejeni, a vsak od njih zanika krivdo. In posledice? Dva že objavljena članka so preklicali, enako se bo zgodilo tudi z eno doktorsko tezo. "Iz spoštovanja do ETH Zurich" je sedaj odstopil tudi Peter Chen z mesta Vice President for Research and Corporate Relations. Več o tem na straneh ETH.

ponedeljek, 21. september 2009

Znanstvene recenzije

Recenziranje člankov pred objavo v znanstvenih revijah je običajna praksa v večini akademskih krogov in pri večini znanstvenih revij. Postopek je sicer različen v podrobnosti, ampak v grobem poteka nekako tako, da znanstvenik ali znanstvena skupina pošlje članek določeni reviji, nakar urednik pošlje članek v pregled enemu ali večim recenzentom - znanstvenikom. Ti spišejo kritiko članka, priporočilo glede objave, kritiko znanstvenega postopka, sloga pisanja, itd. Nakar avtorji odgovorijo s spremembami članka. Postopek se ponovi dokler članek ni sprejet, ali pa dokončno zavrnjen.

Izkušnje z recenzenti, ti so navadno anonimni, so predmet marsikaterega pogovora ob kavi, prigode pa segajo vse od zabavnih pa vse do zelo bolečih. (Zabavna prigoda je recimo, kako nam je v eni reviji recenzent zavrnil članek, ker se mu ni zdel zanimiv - z znanostjo ni bilo nič narobe - nakar smo poslali članek v drugo revijo. Tu je urednik poslal članek v pregled istemu recenzentu. Kako vemo, da je bil recenzent isti, čeprav je recenzija anonimna? Ker smo dobili nazaj do besede enak komentar na naš članek... Članek je bil končno objavljen v tretji reviji, sedaj pa je čisto solidno citiran, daleč od nezanimivosti.)

Minuli teden je "publishing research consortium" objavil mednarodno raziskavo o mnenjih in obnašanju 3040 akademikov glede recenzij v znanstvenih revijah. Različne discipline in podskupine so bile zastopane v raziskavi glede na uteži pridobljene iz baze podatkov Thomson Scientific. Izsledki so kaj zanimivi
  1. Znanstveno recenziranje ima široko podporo, saj se velika večina, 93%, ne strinja s tem, da bi bilo recenziranje nepotrebno. 83% vprašanih tudi meni, da brez recenzij ne bi bilo nobene kontrole.
  2. Večina, kar 90% vprašanih, je bilo tudi mnenja, da recenziranje izboljša kvaliteto člankov
  3. Obstaja želja po izboljšavah postopka. Kljub temu, da je večina akademikov (64%) zadovoljnih s sedanjim sistemov, pa jih veliko (38%) tudi meni, da je odzivni čas recenzentov predolg, recenzenti sami pa so preveč obremenjeni.
  4. Dvojno slepo recenziranje je bila najbolj priljubljena opcija za izboljšanje sistema. Medtem ko je večina recenzij enojno slepih (le recenzent je anonimen), pa nekateri znanstveni časopisi uporabljajo tudi dvojno slepo recenziranje (anonimna sta tako avtor kot recenzent). Najmanj priljubljena opcija je bilo javno recenziranje (recenzent ni anonimen).
Dvojno slepo referiranje se res zdi najbolj fer, saj lahko recenzent že zaradi ugleda pisca ali pa osebnih preferenc napiše drugačno recenzijo kot bi jo drugače. Na žalost pa to ni vedno mogoče - npr. v visokoenergijski fiziki je celo povsem nemogoče, saj vsi uporabljamo sistem preprintov, ko dnevno spremljamo nove preprinte, ki so poslani na javni server arxiv. Tako vsi poznamo nove članke (in seveda s tem tudi avtorje) še predno so ti poslani v objavo v časopise.

V sami raziskavi je tudi nekaj zanimivih podatkov o trenutnem sistemu recenziranja
  • 20% povabil k recenziranju zavrnejo. Povprečen recenzent opravi okoli 8 recenzij letno, in zavrne dve povabili k recenziranju.
  • povprečna recenzija vzame okoli 5 delovnih ur (mediana je 5 ur, povprečje pa 9 ur) in je končana v 3 to 4 tednih. [me zanima, koliko vas bo sedaj preverilo razliko med mediano in povprečjem... :-)]
  • razlogi za recenziranje so precej altruistični. Večina navaja, da je to del znanstvenega udejstvovanja.
  • zanimiva so tudi mnenja glede tega, ali bi morali biti recenzenti plačani (v veliki meri je to sedaj prostovoljno delo). Medtem ko so bili anketiranci iz anglofonskega sveta večinoma proti uvajanju plačil, pa so bili evropejci in azijci temu bolj naklonjeni, z manjšo večino za honoriranje.
  • pribižno 50% člankov poslanih v objavo revijam je potem tudi sprejetih v objavo (nekoliko več v naravoslovnih in tehničnih, nekaj manj v humanističnih revijah).

nedelja, 20. september 2009

Riževa pokovka v praksi

Ko sem že prejšnjo nedeljo zapisal kratko kulinarično objavo, tudi danes ena podobna malenkost, in sicer opomba k Andrejini objavi na glavni Kvarkadabrini strani o riževi pokovki.

Tam je Andreja lepo opisala teorijo, sam pa sem se ob branju nemudoma spomnil, kako sem pred časom na reki Mekong v napol nadležnem zavetju turističnega izleta opazoval prakso izdelave riževe pokovke na vietnamski način. Opis postopka in nekaj slikovnega gradiva je na voljo tukaj, še dve sliki v akciji pa tu in tu.

sobota, 19. september 2009

V ponedeljek volitve rektorja UL

Cez nekaj dni, natancneje v ponedeljek 21.9. bodo volitve rektorja UL. Se zadnja moznost za izmenjavo vtisov o kandidatih in lobiranje... Na glasovnici bodo kandidati razvrsceni po naslednjem vrstnem redu:
1. Prof. dr. Janez Hribar
2. Prof. dr. Jožef Duhovnik
3. Prof. dr. Rudi Rizman
4. Prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik.

petek, 18. september 2009

Slovenija uradno vlozila kandidaturo za clanstvo v cernu

Ta teden je Republika Slovenija uradno vlozila kandidaturo za clanstvo v cernu. Kandidaturo je vlozila ravno se pravi cas, dan pred rokom, da bo obravnavana na decemberski seji cern councila. Iz pisma usluzbencem cerna:
...The Council's deliberations continue and the issues of scientific and geographical enlargement will be considered again at its next meeting. The number of candidates for membership also grew this week, following the formal application of the Republic of Slovenia, whose candidature joins those of Cyprus, Israel, Serbia and Turkey. All these applications will be discussed in December...

Moja zvezdarna, ESA in Planck

V tehniskem muzeju v Bistri so odprli razstavo z naslovom "Moje zvezdarne". Razstava je posvecena Pavlu Kunaverju, pionirju slovenske amaterske astronomije. V novici na straneh mvzt o tem dogodku pa najdemo tudi informacije o poteku slovenskega pridruzevanja ESA:

Maja letos se je v Sloveniji mudila delegacija Evropske vesoljske agencije, ki je opravila pregled usposobljenosti slovenskih podjetij in institucij znanja za sodelovanje v projektih ESA. Takrat je minister Golobič predstavnikom Evropske vesoljske agencije sporočil, da bo dokončna odločitev Vlade RS o podpisu Sporazuma z ESA o t.i. Evropski sodelujoči državi sprejeta do poletnih počitnic. »Obljubo smo držali. Vlada je namreč to sprejela julija, kar pomeni, da bodo lahko slovenska podjetja, raziskovalci in študenti začeli z ESA na konkretnih projektih sodelovati v začetku prihodnjega leta, ko bo podpisan še sporazum evropske sodelujoče države med ESA in Republiko Slovenijo. Projekti povezani z vesoljem in aplikacije, ki uporabljajo vesoljsko infrastrukturo bodo pomenili tudi priložnost za dolgoročen razvoj visoko tehnoloških podjetij v Sloveniji.«


In ko ravno govorimo o ESA. Le ta je vceraj izdala press release v katerem lahko preberete, kako dobro deluje satelit Planck (le ta meri mikrovalovno sevanje ozadja, izstrelitev pa je bila v sredini maja letos.)

četrtek, 17. september 2009

Jure ni te(r)orist

Juretova objava takoj spodaj me je spomnila na ono "staro" novico, da naj bi zanikanje nekega dejstva imelo skoraj enak učinek kot zatrjevanje, saj si ljudje zapomnimo predvsem obstoj vezi med pojmoma, manj pa, ali je vez trdilna ali nikalna.

Busheva administracija je denimo na neki točki izrecno zanikala, a ravno z istosapnim omenjanjem v javnosti ustvarjala vtis, da sta Irak in Saddam Hussein povezana z napadi 11. septembra. Tako naj bi v anketah takoj po napadih le trije odstotki anketirancev med možnimi odgovornimi za napad omenjalo Irak ali Husseina, januarja 2003 pa naj bi jih 44% zmotno menilo, da je bila večina ali vsaj nekaj ugrabiteljev Iračanov. Septembra 2003 je v vez med Husseinom in napadi 11. 9. verjelo že 70% anketiranih Američanov.

Tako da, Jure, morda omenjanje teroristov v naslovu bralce privablja bolj kot monopolizem, toda kakšno prepričanje jim s tem nezavedno tihotapi v misli? S pogledom ošvrknejo naslov, si ogledajo bradača na sliki in si pečen!

sreda, 16. september 2009

Teoretični fizik, ki je s predavanjem na letališču dokazal, da ni terorist

Tik pred selitvijo iz cerna na Univerzo v Ljubljani so me ujeli na Euekspres. Intervju z zelo bombastičnim naslovom "Teoretični fizik, ki je s predavanjem na letališču dokazal, da ni terorist", lahko preberete tukaj (Matej, ne monopoliste, teroriste je potrebno omenjati v naslovih, pa je publika takoj večja). V intervjuju je seveda veliko več kot o terorizmu govora o cernu in življenju v tujini... Se je pa tako kot vedno v intervju prikradlo tudi nekaj drobnih napak (ne vem, kako, da to opazim šele, ko je stvar objavljena - npr. tokrat se je zapisalo, da je 10 let minilo od mojega podoktorskega študija, ko je v resnici le deset let of začetkov mojega podiplomskega študija - pomembna razlika!).

Internetni zločini

Kolega Aleš Završnik je pred nekaj meseci organiziral konferenco o kriminalu na internetu (Kibernetska Kriminaliteta in Digitalna Forenzika), pravkar pa je preko portala VideoLectures.net objavil tudi posnetke predavanj. Čeprav je bil simpozij namenjen predvsem kriminalistom, tožilcem in drugim državnim organom, se lahko iz predavanj veliko naučimo tudi navadni uporabniki interneta. Sam sem bil navzoč na prvem delu konference in je bilo zelo zanimivo. Med drugim smo zvedeli, da obstaja v Črni gori podjetje, ker hodijo programerji normalno za osem ur v službo in ustvarjajo računalniške viruse.

Zgolj kot zanimivost bi omenil še nenavaden protest članov mariborskega društva Zofijini ljubimci, ki jih je zmotila nedavna Žižkova z izjava, da je nelegalno nalaganje vsebin iz spleta oziroma »downloadanje«, kot mu pravimo po domače, oblika rušenja kapitalizma, ki jo je treba podpreti, ker da je v duhu Marxovega Komunističnega manifesta (Žižek o komunizmu pretakanja vsebin).

torek, 15. september 2009

Dodatek: Izplen privlačnosti naslova

Kot dodatek k objavi o potrebi po "zaljšanju" naslovov znanstvenih razprav - naslov The New Economy of Citizenship: Monopolisation, Denationalisation or Privatisation? je ob napovedi mojega referata med udeleženci konference požel en polglasen smeh in tri nasmehe. Uspeh? Verjetno odvisno od tega, koliko jih je bilo sarkastičnih. Ostali obrazi pa so bili morda še vedno utrujeni od uvodnih nagovorov in predhodnega referata...

In še, ker je že Jure poročal o velikem koraku naprej za znanost: predsedstvo se je odločilo, da imamo teoretiki lahko za svoje referate na voljo 15 minut, predstavniki držav pa 10. Še eno priznanje pomena znanosti! No ja, bi bilo, če bi se tega potem tudi dosledno držali. [/hudomušnost]

nedelja, 13. september 2009

Pekoči recept

Po Juretovi še ena objava z ne preveč svežo, a zato toliko bolj pekočo novico: laboratoriji indijskih obrambnih sil razvijajo novo vrsto bombe, ki bi kot ključno sestavino vsebovala - čili.

Konkretneje, gre za indijski čili vrste Bhut Jolokia (ali Naga Jolokia ali katerekoli druge variacije njegovega imena), ki so ga pred dvema letoma razglasili za najbolj pekoči čili na svetu. Na ne preveč natančni Scovillovi lestvici pekočnosti naj bi dosegal raven več kot milijon Scovillovih enot pekočnosti, kar pomeni, da je v primerjavi z znanimi kulinaričnimi čiliji približno dvestokrat bolj pekoč kot jalapeño in približno petindvajsetkrat bolj kot tabasco.

Kot poročata povezani novici, čili najverjetneje ne bo imel vloge zgolj pri obračunavanju s teroristi ali obvladovanju neredov, temveč tudi v kulinariki: baje raziskujejo, ali bi ga lahko dodali obrokom vojakov na visoki nadmorski višini, da bi jih pomagal greti.

To ne pomeni, da bi bile nedelje od sedaj naprej posvečene kulinaričnim (ali "kulinaričnim") objavam, a vsake toliko se nemara kakšna že prileže.

sobota, 12. september 2009

Kopernik ima svoj element

Novica sicer ni čisto sveža, a se mi zdi, da se ni pojavila v slovenskih medijih. Skupina, ki je odkrila element z atomskim številom 112 na GSI Darmstad, je predlagala, da se ga poimenuje "copernicium" (slovensko kopernicij?, kopernik?) po Koperniku (kako primerno za svetovno leto astronomije!). IUPAC (International Union of Pure and Applied Chemistry) mora sicer še uradno potrditi novo ime v približno šestih mesecih, v katerih ima znanstvena skupnost čas za pripombe.

Element z atomskim številom 112 so odkrili pred 13 leti, a ga je IUPAC šele pred kratkim uradno priznal. Je do sedaj najtežji element v periodnem sistemu. Je nestabilen, odkrili pa so ga pri jedrski reakciji v trkih cinkovih ionov ob svinčeno tarčo. Pri odkritju pred skoraj desetletjem in pol na GSI je sodelovalo 21 znanstvenikov iz Nemčije, Finske, Rusije in Slovaške. Za (ne čisto fair) primerjavo - na eksperimentih na LHC sodeluje po nekaj tisoč znanstvenikov, higgsov bozon, ki ga lovijo pa je po vsej verjetnosti lažji od na novo odkritega elementa... (Zakaj? Ni namreč vse v masi delca, temveč so pomembne tudi njegove sklopitve, jedra interagirajo močno, higgsov bozon pa šibko).

četrtek, 10. september 2009

Kandidatura RS za članstvo v Evropski organizaciji za jedrske raziskave (CERN)

Pod tem naslovom na strani mvzt sporocajo veselo novico, da je danes vlada republike Slovenije na seji sklenila, da RS kandidira za clanstvo v cernu. Iz sporocila za javnost na mvzt
....CERN sodi med najbolj elitne znanstvene institucije na svetu. V njem dela več Nobelovih nagrajencev, sami dosežki eksperimentov v CERN pa so bili z Nobelovo nagrado na področju fizike nagrajeni že dvakrat. Uporaba njegovih zmogljivosti zelo pogosto povzroči razvoj novih tehnologij. Ena najbolj znanih tovrstnih inovacij je na primer Svetovni splet, ki so ga znanstveniki v CERN razvili za izmenjavo informacij po mreži Internet....

....Včlanitev v CERN poteka dvofazno. Država najprej zaprosi za status kandidatke za članstvo, ki traja od 1 do 5 let, pred iztekom tega obdobja pa se tako CERN kot kandidatka odločata o nadaljnjem statusu države v CERN. V obdobju, ko je država kandidatka za članstvo, uživa večino pravic, razen glasovalne v organu odločanja. V tem času plačuje tudi zmanjšano članarino, ki se s časom povečuje. Od 25 odstotkov prvo leto, do 75 odstotkov normalnega prispevka države članice, vendar najmanj 500.000 švicarskih frankov letno. Če bi bila Slovenija članica od začetka leta 2009, bi njena polna članarina znašala nekaj več kot 2 milijona evrov. V skladu s tem izračunom bi torej zmanjšana članarina za Slovenijo za prvo leto (25% polne članarine) znašala okoli 516.800 evrov.
Dodatek: Izvedel sem, da je Slovenija v sredo 16.9., dan pred rokom, uspesno oddala vlogo za clanstvo v cernu.

sreda, 09. september 2009

Ta objava je brez besed

Ob bok objavi o privlačnosti naslovov znanstvenih razprav: pred leti je bil v neki (ne posebno prestižni) ameriški pravni reviji objavljen članek z naslovom "This Article Has No Footnotes".

Takoj za naslovom je bil sklic na prvo sprotno opombo, v kateri je pisalo: "The title of this article is false".

torek, 08. september 2009

Predsednik RS pozval k včlanitvi v cern



Danes je predsednik republike dr. Danilo Türk Vladi Republike Slovenije posredoval poziv, naj čimprej vloži vlogo za članstvo v Evropski organizaciji za jedrske raziskave (CERN). Izjava za javnost je na voljo tukaj. Nekaj izsekov

....."Razvoj znanosti, inovacij in tehnološkega napredka predstavlja v tem obdobju svetovne gospodarske krize enega od temeljnih načinov njenega reševanja," je zapisal predsednik ....

.....Republika Slovenija je letos že izrazila svoj namen, da postane polnopravna članica CERN-a. V pogovoru s predsednikom je vodstvo CERN-a izrazilo stališče, da se bo CERN v kratkem širil na štiri nove države ter da bi ob pravočasni formalni vlogi v to skupino lahko bila vključena tudi Slovenija. Zato je predsednik republike posredoval vladi poziv, naj čimprej tudi dokončno vloži formalno vlogo za članstvo v tej organizaciji, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da bi se postopek sprejemanja naše države zavlekel za daljše obdobje....
Upam, da se članstvo ne zatakne v kakšnem birokratskem predalu... Na sliki zgoraj: predsednik RS dr. Danilo Turk in generalni direktor cerna Rolf Heuer.

Privlačnost in kognitivne sposobnosti

Ko že govorim o izjemno pomembni povezavi med znanostjo in privlačnostjo, še tale novica iz zakladnice očitnih in malo manj očitnih resnic o življenju, vesolju in sploh vsem:

Psihološka raziskava na Nizozemskem je pokazala, da se heteroseksualni moški slabše odrežejo na testu, ki meri možgansko delovanje, če pred njim nekaj minut klepetajo s privlačno žensko. Baje naj bi velik del kognitivnih funkcij usmerili v trud, da jo šarmirajo, zaradi česar naj bi jih manj ostalo za druge naloge. Žensk pa baje (ne)kaj takega ne zmoti.

(Via Volokh Conspiracy.)

nedelja, 06. september 2009

Znanstveno pisanje in spolna privlačnost

"Sex it up!"

To je nasvet, ki bi ga lahko slišali od urednika kakšne ameriške pravne revije (od katerih večino najboljših urejajo študenti sami, kar morda pomaga), nanašal pa bi se na naslov znanstvenega članka, ki bi ga hoteli ponuditi v objavo.

O tem sem se ta teden nekoliko obširneje razpisal v svoji IUS kolumni (moram priznati, da sem kot kolumnist z obvezo, da vsaka dva tedna tam objavim novo kolumno, včasih kar v zadregi, ko ob kaki ideji razmišljam, ali je bolj primerna za objavo tu, tam ali še kje drugje). A vendar je izkušnja morda podobna tudi drugod, zato me zanima: sta tudi na drugih znanstvenih področjih del "prodajanja" znanstvenih dosežkov v obliki pisanih besedil tudi čim lepše "pakiranje" in "prodajni slogan" oziroma, po domače, naslov?

V pravni srenji je to, kot rečeno, nemara najbolj razširjeno v ZDA. A pred nekaj tedni sem doživel podobno izkušnjo tudi bližje domu. Za neko konferenco o državljanstvu na Dunaju sem se ponudil pripraviti referat z naslovom "Rethinking the traditional concept of citizenship, inter-state competition and diversity: European Union as a testing ground". Ker gre za bolj ali manj zaprto konferenco ekspertov, ki se ne namerava končati s publikacijo, se z vprašanjem seksapila naslova nisem posebej ukvarjal.

A ko sem dobil pismo o sprejemu referata, mi je eden od organizatorjev posredoval tudi naslednjo prošnjo: "I would like to see the title more 'sexy'…" Da bo lepše izgledal na programu. Ob zavedanju siceršnjega pomena seksapila sem stisnil zobe in ponudil alternativen naslov: "The New Economy of Citizenship: Monopolisation, Denationalisation or Privatisation?" Pa je bil veliko bolj zadovoljen.

Še nekaj več o tem vidiku pravnega pisanja si lahko preberete v zgoraj omenjeni IUS kolumni. Je drugod, recimo na področju fizike, kaj drugače?

Najboljša radijska oddaja o znanosti na svetu

Opozoril bi na odlično oddajo o znanosti z naslovom Radiolab, ki jo na WNYC vodita Jad Abumrad in Robert Krulwich, poslušate pa jo lahko tudi preko interneta. Voditelja sta res izvrstna. S svojo sproščenostjo, zabavnostjo in tudi razgledanostjo poslušalce navdušita. Še posebej dobri so tudi zvočni efekti, s katerimi pričarata napetost. Kratka predstavitev oddaje zveni zelo podobno kot "temeljni aksiom Kvarkadabre":
Radiolab believes your ears are a portal to another world. Where sound illuminates ideas, and the boundaries blur between science, philosophy, and human experience. Big questions are investigated, tinkered with, and encouraged to grow. Bring your curiosity, and we'll feed it with possibility.

sobota, 05. september 2009

Kako izgleda čarobni kvark?

In kakšen je elektron, mion, Z bozon? Odgovor na to ima umetnica Julie Peasley. Tako je gluon izredno nasmejan, foton nekoliko asimetričen, elektron povsem simetrično okrogel, elektronski antinevtrino pa izgleda, kot da je ravnokar nekoga oropal. Vsi pa so začuda - plišasti! In so tudi naprodaj. Cena je sicer nekoliko večja, kot vam jo izstavijo delčkarji (enkrat sem izračunal, da stane en b kvark narejen na tovarni b mezonov okoli 50 centov, plišasta verzija pa stane $9.75), vam jih pa zato dostavijo kamorkoli po svetu. A pozor, teža variira. Kot piše na strani The particle ZOO

Particle weights vary according to their properties. The dark matter, top quark and W boson, for example, are the heaviest, as they are stuffed with polished aquarium gravel. The massless bosons are the lightest—they are stuffed with polyester stuffing. The muon, a middleweight (very loosely speaking), is stuffed with poly pellets. I tried to make the tachyon completely massless but I'm still waiting for him to return from the past (future?) to find out if it worked.
Za kolege, ki delajo na Belle, bo morda zanimivo, da je v delčkarskem živalskem vrtu najti tudi Ypsilon mezon. Sedaj si torej lahko končno odnesejo enega tudi domov (Belle je tovarna b kvarkov, ki jih "proizvaja" tako, da najprej s trkom elektrona in pozitrona ustvari resonanco Ypsilon, in sicer ne kar katerokoli resonanco Ypsilon, temveč Ypsilon(4S), ta pa nato razpade na dva mezona, ki vsebujeta b kvar in anti b kvark)

petek, 04. september 2009

Predsednik in mi (v cernu)

Predsednik Republike Slovenije Danilo Türk se je mudil v Ženevi, kjer poteka Svetovna podnebna konferenca. Kot pišejo slovenski časniki, se je na konferenci srečal tudi z generalnim sekretarjem ZN Ban Ki Moonom. Današnje popoldne pa je presednik tudi izkoristil za obisk cerna. Obisk predsednika RS je del prizadevanja za včlanitev Slovenije v cern. Med drugim so ga sprejeli generalni direktor cerna Rolf Heuer in drugi najbolj citiran fizik visokih energij na svetu, John Ellis s teoretičnega odseka cerna (sedaj ko je s sobotnega leta v cernu odšel tudi najbolj citiran HEP fizik, Ed Witten, je Ellis zopet nesporni car citatov v cernu). Seveda ni manjkal niti vodja slovenske skupine pri eksperimentu ATLAS, Marko Mikuž, sicer tudi eden od gonilnih koles za slovenskim včlanjevanjem v cern.

Po ogledu kontrolne sobe eksperimenta ATLAS in podzemeljskega prostora, kjer stoji detektor, sta se predsednik in njegova soproga tudi srečala z osmerico slovenskih znanstvenikov, ki smo tako ali drugače povezani s cernom. Rokovanje, skupinska slika, kratko pojasnilo kaj počnemo in to je bilo to.

Kako bo sedaj napredovalo slovensko včlanjevanje v cern? Prvi pomemben datum je 17. 9. do katerega mora Slovenija oddati prošnjo za članstvo in spremljajočo dokumentacijo. Kandidatura vložena pred tem datumom namreč pomeni, da se bo o njej odločalo na decemberski seji cern councila, tako da bi lahko vstopili v paketu s še štirimi kandidatkami. Da bo kandidatura vložena pravočasno mora iti vse skupaj še skozi sejo vlade, prav tako se tudi papirji ne smejo zatakniti kje v birokratskem aparatu. Napeta dva tedna sta torej pred nami.

Elektronski bralniki

Poznate bralnike elektronskih besedil? Med ameriškimi uporabniki že dolgo prednjači bralnik po imenu Kindle, ki ga trži Amazon. (Ne vem, ali je konkretno Kindle v Sloveniji sploh na voljo.) V primerjavi s tradicionalno knjigo ponuja nekaj prednosti, recimo to, da ti ob želji po branju s sabo ni treba nositi debelih knjig, ima pa tudi nekaj slabosti, recimo to, da ob želji po branju v rokah ne morete držati debele knjige.

Ena od poant, zaradi katerih naj bi bil Kindle uporabnikom všečen, je tudi možnost, da uporabniki sami prek spleta z Amazonove ponudbe elektronskih knjig nalagajo naslove. Načeloma super, čeprav so se pred dobrim mesecem številni uporabniki zbudili presenečeni, ko so ugotovili, da je z njihovih Kindlov nekaj elektronskih naslovov naenkrat izginilo. Izkazalo se je, da jih je Amazon na daljavo preprosto izbrisal, češ da jih je prek njegove storitve ponudila založba, ki na teh delih ni imela pravic.

Uporabnike je ideja, da lahko Amazon nenadzorovano dostopa do vsebine njihovih bralnikov in celo briše njihovo vsebino, pošteno zmrazila. Nekateri so s tem poleg besedila same knjige izgubili tudi svoje zapiske, ki jih Kindle omogoča shranjevati kot opombe k branemu besedilu. Da bo mera res polna, pa je šlo za dve deli Georga Orwella, Živalsko farmo in 1984. Hecno, večer končaš z branjem knjige 1984, zjutraj pa se zbudiš v njeno prihodnost.

Za nekaj več o tem si lahko preberete zapise na pravnem blogu Volokh Conspiracy (denimo tega, tega in končno še tega, ki poroča o vloženi tožbi zoper Amazon). Amazon baje obžaluje svojo odločitev, da je dela izbrisal. (Ma ne.) A morda bo tudi s tako popotnico še toliko bolj prodorno na trg stopil Sony z napovedanim novim konkurenčnim bralnikom, pri katerem bo Amazonovi knjižnici skušal konkurirati z Googlovo.

Zanimivi in negotovi časi za knjigoljubce. Ima kateri od bralcev tega bloga s tovrstnimi elektronskimi bralniki že kaj izkušenj?

četrtek, 03. september 2009

Življenski ciklus fizika

Danes zjutraj sem med drugimi novicami zasledil povzetek zanimive sociološke raziskave Josepha C. Hermanowicza o kariernem razvoju in zadovoljstvu fizikov na različnih univerzah v ZDA. Originalni sestavek, katerega branje toplo priporočam, je moč najti na strani physicsworld.com, zato naj izpostavim le par morda najzanimivejših izsledkov.

Avtor je univerze pod drobnogledom v grobem razdelil na tri skupine: 
  • elitne univerze, ki povdarjajo predvsem raziskovalno vlogo njihovih predavateljev
  • pluralne univerze, kjer naj bi bili raziskovalna in predavateljska vloga uravnoteženi
  • 'skupnostne' (ang. communitarian) univerze, kjer je povdarek predvsem na predavateljski vlogi zaposlenih
Preko mnogih intervjujev, ki jih je v razmaku desetih let opravil s fiziki na različnih stopnjah njihovih karier (ob pričetku redne zaposlitve, nekje v sredini kariere, ob njenem koncu ter po upokojitvi) je izluščil nekaj poglavitnih značilnosti.

Fiziki na elitnih univerzah so ob pričetku kariere izražali večjo mero nezadovoljstva nad celotnim akademskim procesom, potem pa se je njihov optimizem glede raziskovalnega dela in lastnih dosežkov tekom kariere vseskozi povečeval. Hkrati se je znanstvena produktivnost te skupine skozi leta ohranjala in celo večala. Med fiziki na pluralnih univerzah je prihajalo do precejšnjih razhajanj, pogosto je bil po zelo optimističnem začetku viden upad produktivnosti in entuziazma proti sredini karierne poti. Mnogi so na tej točki izražali precejšnje razočaranje in dvome v celoten sistem ter lasten doprinos k znanosti. Še huje je s tretjo skupino, kjer sta raziskovalna dejavnost in celo sledenje razvoju področja praviloma popolnoma zastala.

Morda še najbolj zanimivi in presenetljivi pa so zaključki ob izteku karier različnih skupin, saj se trendi popolnoma obrnejo. Velika pričakovanja in ambicije 'elitistov' večinoma ostanejo neizpolnjena, kar jih vodi v dvome o smiselnosti njihove karierne izbire. Po drugi strani pa ob upokojitvi zadovoljstvo ostalih dveh skupin močno naraste in je celo največje pri predavateljih na skupnostnih univerzah, brez znanstvenega udejstvovanja. 

Meni je dalo tole kar malce za premislit lastne izbire in ambicije, pa tudi status slovenskih visokošolskih institucij v tem pogledu. Kakšna so kaj mnenja ostalih blogerjev, še posebej iz drugih področij?

torek, 01. september 2009

Napačna reklama - prava reklama

Včasih si ob gledanju ali poslušanju kakšne reklame ne morem kaj, da me ne bi zmotila zaradi kake značilnosti, na katero avtorji verjetno niso niti pomislili, a naredi reklamo v mojih ušesih kljub dobrim namenom vsaj pomanjkljivo, če že ne slabo.

Danes (v bistvu včeraj, ko sem to objavo napisal) sem se spomnil na reklamo, ki so jo lani ob prvih dneh šole vrteli na radiu. Šla je približno takole: "Ime mi je Jože in sem oče šestletne hčerke, ki gre letos prvič v šolo. Zato prosim vse voznike, da so na cesti strpni in previdni."

Vas kaj zmoti? Mene že. Z nekaj cinizma se reklama kaj lahko razume takole:

"Veste kaj, do letos me je malo brigalo, kako se obnašate po cestah. Če priznam, tudi sam sem včasih rad malo bolj pritisnil na plin. Saj veste, da se vsaj kam pride v doglednem času. Ampak zdaj, ko je na cesti tudi moj otrok, zdaj pa je konec heca. Od zdaj naprej vozite strpno in previdno!"

Saj vem, da je imel ta oče le najboljše namene in da najverjetneje tudi kot samski mladec ni po cestah zbijal šoloobveznih otrok. A vseeno, po neželenem podtonu reklama vsaj malo spominja na tisto plaketo "Otrok v avtu" (ali "Baby on board"), ki jo ljubeči starši lepijo na zadnje steklo in ki naj bi voznike, ki so se še trenutek prej nameravali objestno zaleteti v njihov zadek, čudežno v zadnjem hipu prelevila v obzirne voznike, v resnici pa gre drugim voznikom pogosto predvsem v nos. (Kot le za primer po enominutnem iskanju po spletu pričajo tile štirje zapisi.)

Nemara s stališča čustvenega odziva ne bi bilo enako učinkovito, a zgolj po vsebinski plati bi mi bilo veliko bolj všeč, če bi oni Jože iz reklame rekel: "Ime mi je Jože, star sem 22 let, o lastnih otrocih še čisto nič ne razmišljam in v teh dneh ne bom trepetal za nobenega domačega osnovnošolca. A ga za malo empatije in cestne spodobnosti tudi ne potrebujem. Nisem norec, da bi ogrožal pešce v prometu, in tudi ti ne bodi."