petek, 30. januar 2009

LHC za milijardno občinstvo

Na Physics World so opravili intervju z vodjo PR oddelka na CERNu, Jamesom Gilliesom, "krivcem" za to, da je bil zagon LHC-ja 10. septembra lansko leto tako izredno medijsko odmeven. Baje je bil doseg dogodka kar milijarda ljudi - posledično pa so LHC, Veliki hadronski trkalnik in CERN postale splošno prepoznavne besede. V bistvu je prepoznavnost CERNa z zagonom (in pa s tistim strašenjem o črnih luknjah) doživela pravi fazni prehod. Če sem pred tem moral razlagati, kaj sploh je CERN, LHC itd, pa je po tem skoraj vsak sogovorec imel vsaj neko svojo predstavo o tem laboratoriju (predvsem pa se je zavedal njegovega obstoja :-)).

V samem intervjuju je kar nekaj zanimivh podatkov, ki so bili zame sveži. Recimo to, da je CERN moral plačati 50 tisoč švicarskih frankov za evrovizijsko predvajanje zagona. Za internet streaming nasprotno CERN ni zakupil dodatnih kapacitet prenosa, tako, da se je seveda streaming sesul (in nas tiste, ki smo bili ravno tedaj stran s CERN tako prikrajsal za dogajanje v zivo. Na konferenci v Rimu smo zato dogajanje spremljali le preko entuziasticnih bloggerjev na kraju dogajanja). To se bo ob ponovnem zagonu spremenilo, saj so se razlicne kompanije ponudile, da pokrijejo stroske dodatnega bandwidtha, v zameno, da se zraven vrti tudi njihov logo (se en prodor v financiranju znanosti, morda bomo kmalu tako kot sportniki tudi nosili posite puloverje in kape... :-)).

Pa se nekaj ostalih cernovskih novic. S prvim januarjem se je zamenjal direktor cerna (director general oz. DG za lokalce), in sicer je za naslednji mandat to nemec Rolf-Dieter Heuer. Z njim se je zamenjala tudi managerska ekipa. V sredini januarja smo potem prejeli circular, da bodo izboljsali komunikacijo glede tega, kaj se dogaja v cernu, predvsem pa kaj se dogaja z lhc. Po nesreci v tuneli, je bil namrec pristop do podajanja informacij o skodi in popravilu kar precej konfuzen. Prejeli smo nekako dve do tri uradna porocila, a vse skupaj je bilo zelo spolirano s skrbno izbranim jezikom, kjer si moral ekstrapolirati o tem, kaj se zares dogaja. Saj razumem, "damage control", ampak za ljudi navajene neke določene akademske odprtosti je bilo to vseeno nekoliko nenavadno. Da ne omenjam, da je bilo vse skupaj v precejsnjem nasprotju z izredno odprtostjo ob samem zagonu (lep primer je, da so bili recimo vse do nesrece vsi delovni logi javno dostopni, in si tako lahko bral, kako je sel Jean v ta in ta sektor prisraufat ta in ta vijak. V delovnem logu se je tudi pojavil zapis o alarmu, ki se je sprozil ob nesreci (moj pisarniski cimer Sebastian je to vseskozi pridno spremljal, sam sem malce manj visel na tej tehnicni strani), a je potem ta zapis nato cudezno izginil).

Ocitno se sedaj stvari le popravljajo. Na Cern Bulletin strani tako lahko na primer najdemo najnovejse o LHC (glej npr. sem ), kjer boste med drugim tudi izvedeli, da popravljajo tudi ventile, ki so bili delni krivec, da je bila skoda tako velika (prepocasen izpust helija ob tem, ko so magneti quenchnili). Naslednji teden pa je v Chamonixu tudi konferenca-workshop na katerem bodo mašinci bolj natančno dorekli časovni načrt zagona trkalnika letos poleti-jeseni.

Znanost kot pisanje

Jure spodaj piše o pomembnejši temi, a ker je ta blog namenjen (tudi) dnevniškim zapisom o našem vsakdanjiku in ker sem v zadnji objavi pisal o svojem kratkem dopustniškem oddihu (ki se jutri končuje), tu omenjam še drugo plat tega dopusta.

V zadnjih desetih dneh sem na Tajskem namreč tudi končal nek članek za zbornik neke mednarodne konference s konca prejšnjega leta, napisal še eno redno (sicer izjemoma bolj dopustniško obarvano) kolumno za osrednji slovenski pravni portal, napisal krajšo recenzijo nedavno izšle knjige in skupaj z odlično ekipo v Ljubljani in Bruslju na daljavo uredil dve tedenski številki strokovne revije Evropski pravni vestnik, katere glavni urednik sem, ter za eno napisal tudi uvodnik. Ni slabo za dopust, kajne? Oziroma, obupno za dopust, kajne?

Nasploh ugotavljam, da je vsaj v primeru prava znanost (če našemu delu sploh rečemo znanost) pogosto omejena na besede: v besedah se pravo - npr. kot zakonodaja - ustvarja, v besedah se - npr. kot sodna praksa - udejanja, ko pravo raziskujemo, pa se tudi nenehno vrtimo (predvsem) okrog besed in njihovega prav(n)ega pomena. Moje delo je predvsem govorjenje (ko predavam) ter branje in pisanje besed (ko raziskujem).

Če naredim ob začetku novega leta inventuro starega, sem v letu 2008 tako napisal ali urejal naslednje:

- sedem člankov za objavo v različnih knjigah, od zbornikov konferenc do posebnih knjig (ki sicer še niso ugledale luči sveta, a prva naj bi izšla že v teh dneh); članki so dolgi od nekaj strani do 120.000 znakov, eni so vzeli veliko časa, drugi malo manj, štirje so v angleščini, trije v slovenščini; leto 2008 je bilo vsekakor leto konferenc in zbornikov, kar je z "znanstvenega" vidika očitno slabo - zaradi narave točkovanja znanstvene uspešnosti mi ti članki ne bodo prinesli posebno veliko točk;

- poleg tega sem objavil en daljši članek v domačem Zborniku znanstvenih razprav, neki ugledni ameriški reviji pa neuspešno ponudil v objavo malo neobičajno razpravo o pravu in lepoti (zavrnitve so neizogiben del objavljanja v najuglednejših revijah), ki jo bom očitno moral "prodati" v letošnjem letu;

- izdal sem kratko zgibanko Pravo Evropske unije (zgibanka razširjenega A4 formata, 6 str.) kot peto v zbirki preglednih prikazov različnih pravnih panog;

- za osrednji pravni portal sem kot vabljeni kolumnist napisal 24 (ob)pravnih kolumn, od katerih so nekatere zelo kratke, nekatere tudi nekoliko daljše (povezave na vse kolumne so na dnu vsake izmed njih);

- skupaj z ekipo uredil 44 številk Evropskega pravnega vestnika in za približno polovico napisal uvodnike;

- urejal članke za letošnji letnik naše tujejezične revije Slovenian Law Review, vključno z mentoriranjem študentov, ki so za potrebe revije pripravili strokovne prikaze ter prevedli in povzeli nekaj najpomembnejših sodnih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča (kar objavljamo poleg jedra znanstvenih razprav);

- urejal in spodbujal eseje, ki jih študenti pišejo v okviru obštudijskega krožka Pravo in literatura in ki jih bom letos skušal spraviti v tiskano izdajo zbornika na temo enakosti v pravu in literaturi;

- poleg tega pa napisal še nekaj drobnejših besedil (denimo vabljeni uvodnik za revijo Pravna praksa), pa ščepec strokovnih mnenj ali gradiv za usposabljanje, in nenazadnje tudi nekaj objav za ta blog.

Tako, to je bolj ali manj izplen moje "znanosti" v lanskem letu. Občutek imam, da sem se lani kar na-bral in napisal; me zanima, kako bo letos...

četrtek, 29. januar 2009

Brezperspektivnost mladih raziskovalcev

V današnjem Delu sta prof. dr. Gregor Anderluh in doc. dr. Uroš Petrovič v članku z naslovom "Spodbujanje znanosti po slovensko" in s še bolj pomenljivim podnaslovom "Brezperspektivnost mladih raziskovalcev" spregovorila o vsaj delu problemov s katerimi se soočajo perspektivni "mladi" slovenski znanstveniki . Tu je velik problem predvsem pridobivanje financiranja za kvalitetno raziskovanje, saj sploh ni večjih projektov (nad 50kEUR), kjer bi bili "mladi" (to je pod 45 let, what a joke...) upravljalci in usmerjevalci raziskovanja. Kje so prestižni granti, itd, itd.? Da ne bi vse skupaj izzvenelo le kot jamranje in tarnanje nad lastno nesposobnostjo opišeta še zgodbo Kristjana Hauleta, sedaj profesorja na Rutgers University, New Jersey, ZDA. Kristjana sicer osebno poznam, saj je bil generacijo pred menoj na podiplomskem študiju, časovno pa sva se ujemala tudi z doktorsko-mlado raziskovalsko pozicijo na odseku za teoretično fiziko IJS (on na trdni snovi, sam pa na delčkarski). Upam, da mi avtorja ne bosta zamerila, da kar skopiram njegovo zgodbo iz objave v Delu

Zakaj Kristjan Haule ne more dobiti službe v Sloveniji

Kristjan Haule je diplomiral leta 1997, leta 2002 pa doktoriral iz fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. V letih 2002-2003 je bil na podoktorskem usposabljanju na univerzi Rutgers v ZDA. Leta 2003 je v Sloveniji pridobil podoktorski projekt v obsegu 0,5 FTE, vendar zaradi pravil ARRS ni bil sam nosilec tega projekta. Po izteku podoktorskega projekta na razpisih ARRS ni uspelo pridobiti novega, ki bi mu omogočil samostojno raziskovalno delo v Sloveniji, zato je sprejel ponudbo univerze Rutgers za t. i. Tenure Track pozicijo.

V ZDA se začne strmi vzpon njegove znanstvene kariere. Leta 2006 razvije novo metodo za opis kompleksnih materialov in v reviji Review of Modern Physics objavi pregledni članek, ki ga Science Watch izbere za najbolj vroč članek iz področja fizike v marcu 2008 (http://sciencewatch.com/dr/nhp/2008/08marnhp/). Članek ima 109 citatov. V letu 2007 objavi članka v revijah Nature in Science ter več člankov v Physical Review Letters. Lani prejme zelo prestižno nagrado Sloan Research Fellowship (nagrada za najbolj obetavne mlade znanstvenike na področjih kemije, molekularne biologije, računalništva, ekonomije, matematike, nevroznanosti in fizike; vsako leto podelijo le približno sto teh nagrad mladim raziskovalcem iz ZDA in Kanade) in nato še najbolj prestižno nagrado za mlade profesorje Ameriške nacionalne znanstvene fundacije (NSF), National Science Foundation Carrier Award. Trenutno ima za raziskave na voljo proračun, ki presega milijon ameriških dolarjev, uspelo pa mu je pridobiti tako kompetitivne projekte kot so projekt Ameriške vojaške agencije DARPA, NSF projekt za mednarodno sodelovanje NSF Materials World Network (od leta 2000 so v ZDA podelili samo 50 takšnih projektov) in projekt Petroleum Research Fund Ameriškega kemijskega društva.

Čeprav ima ponudbe za delo na več tujih univerzah, si želi vrniti v Slovenijo, a ugotavlja, da je to vsako leto težje. Do danes je bil že trikrat zavrnjen kot prosilec za službo v Sloveniji.

ponedeljek, 26. januar 2009

Mednarodno leto astronomije

Letošnje leto predstavlja 400. obletnico prve uporabe astronomskega teleskopa. 25. avgusta 1609 je namreč Galileo Galilei predstavil svoj prvi teleskop Beneškim zakonodajalcem. V naslednjem letu je nato nanizal vrsto pomembnih astronomskih odkritij. V dneh od 7. do 13. januarja 1610 je tako odkril štiri največje jupitrove lune: Io, Evropa, Callisto in Ganymede, in tudi odkril, da to niso zvezde temveč lune, ki krožijo okoli Jupitra ter s tem dodatno zamajal Aristotelovo kozmologijo. Odkril je tudi, da venera kaže vse širi faze tako kot luna (prvi krajec, polna luna, zadnji krajec in mlaj). To je v skladu s heliocentričnim modelom, a v nasptroju s ptolemejskih geocentričnim modelom. Nato so še sledila opazovanja Saturna, sončnih peg, neravne površine lune...

V proslavo 400 let astronomskih opazovanj sta leto 2009 UNESCO in mednarodna astronomska unija razglasili za mednarodno leto astronomije (MLA2009). V dejavnosti mednarodnega leta je vključenih skoraj 140 držav z vsega sveta. V okviru MLA2009 tudi slovenski astronomi načrtujejo vrsto aktivnosti, pokrovitelj MLA2009 pa je sam predsednik republike, dr. Danilo Türk. Ažuren spisek dogodkov lahko najdete na tej spletni strani. Uradni začetek MLA2009 v Sloveniji bo sicer jutri, 27.1.2009 ob 19.00 uri v Grand Hotelu Union v Ljubljani, pospremljen s prav zanimivim programom, s predavanji o Galileu in raznoraznih aspektih astronomije, za žur vzdušje pa bo nič kaj komorno poskrbel Zoran Predin. Manjši problem je le, da je vstop možen le z vabilom - a kdo ve, morda imajo organizatorji kakšnega odveč (astro2009@fmf.uni-lj.si). Vsaj moje mesto bo (na žalost) ostalo prosto...

petek, 23. januar 2009

Evropa ne dosega raziskovalskih ciljev

Pod tem naslovom Nature News pisejo o dveh porocilih evropske komisije, in sicer o "2008 Innovation Scoreboard" in "2008 Science, Technology and Competitiveness key figures". Govora je seveda o slavni Lizbonski strategiji -nameri, da bo EU do leta 2010 dosegla med drugim tudi cilj 3% BDP za raziskave in razvoj. Realnost je nekoliko drugacna - obseg izdatkov za raziskave in razvoj namrec vse od zacetka devetdesetih stoji na istih 1.84%. Lizbonska strategija gor ali dol.

Zgovorna je naslednja slika, ki pove vse o tem, kaj med tem delajo evropski konkurenti. Med tem ko ZDA drzijo konstantno prednost pred EU, pa nas azijske velesile krepko prehitevajo (Japonska in Južna Koreja) ali pa izredno hitro dohitevajo (Kitajska). Slednja je v letu 2006 že dala 1.42% BDP za znanost in razvoj, kar lahko primerjamo s slovenskimi 1.59%. Za primerjavo morda se nekaj držav s katerimi se radi primerjamo: Italija 1.09%, Hrvaška 0.87%, Avstrija 2.55%, ZDA 2.61%, Švica 2.90%, Finska 3.37%, Izrael 4.65%. Poročilo sicer ponuja še kup drugih zanimivih podatkov. Na primer:

  • Svetovni delež EU v prijavah patentov je padel s 36% v letu 2000 na 31% v letu 2005 (v biotehnologiji in nanotehnologiji smo ga sicer nekoliko povečali).
  • Začetni stroški prijave patenta EPO, ki pokrije 12 članic EU in Švico, so 20 krat večji kot podobni stroški v ZDA in 13 krat večji kot na Japonskem, medtem ko je vzdrževanje patentnih pravic v vseh 27 članicah EU kar 60 krat dražje kot v ZDA!
  • Število raziskovalcev se je od 1.1 milijona v letu 2000 povzpelo na 1.3 milijona v 2006 (to seveda ob enakem deležu BDP za znanost in razvoj tudi pomeni, da so slabše financirani...).
  • V letu 2005 so v EU-27 podelili 100,000 doktorskih nazivov, v ZDA 53,000 in na Japonskem 15,000.
  • Delež raziskovalcev v celotnem delovnem telesu je v EU 0.56%, v ZDA 0.98% in na Japonskem 1.07% (Slovenija 0.57%)
  • Od leta 2000 do 2006 se je število raziskovalcev na Kitajskem podvojilo na 1,22 milijona.
  • Za raziskave in razvoj je šlo v Sloveniji 2006 484 milijonov EUR, kar predstavlja 0.2% delež v EU-27 (medtem ko je delež prebivalstva 0.4%)
  • Od 2000 do 2006 so se izdatki za raziskave in razvoj v Sloveniji povečevali hitreje kot BDP (8.5% v primerjavi s 6.3% na leto)
  • V Sloveniji je število raziskovalcev od leta 2000 do 2006 zrastlo s 4336 na 5834.
  • Slovenija je na prvem mestu po vpetosti raziskovalcev v Evropske programe (glede na število raziskovalcev).

(Ne ravno) tipičen vsakdanjik

Vstati je bilo treba že pred pol deveto, se obleči v raziskovalni kombinezon (kopalke, kratka majica, izdatna doza sončne kreme, sončna očala) in se odvleči do zajtrka, kajti ob devetih je že prišel po naju (=delovno ekipo) terenec, ki naju je odpeljal do neke ribiške vasice in barkače z okorelim kapitanom in njegovim nadobudnim ribiškim, pardon, raziskovalnim pomočnikom.

Potem naju je čakalo pol ure napornega poležavanja na palubi, medtem ko je barkača plula proti nekim čerem, posebej prikladnim za ribolov. V tem času sva lahko opravila tudi resno analizo vpliva finančne krize na znanost - na barkači bi bilo lahko deset raziskovalcev ribiških znanosti, a nas je bilo tokrat le pet: dva mlada Šveda, en nekoliko starejši Litvanec (pri katerih letih si prestar za tovrstne vrhunske znanstvene dosežke?) in midva, cvet razpoložljive slovenske znanstvene srenje na tem tajskem otoku.

Po zasidranju pa sta se začela naporno zbiranje in obdelava statističnih podatkov: natikanje vabe na trnek, met slednjega v vodo (točke za umetniški vtis!), potrpežljivo čakanje na rezultate eksperimenta in obvezno bahanje, če so bili ti slučajno dovolj dobri za lonec. Ker je skoraj vsaka dobra znanost interdisciplinarna, pa je bilo vmes dovolj časa tudi za filozofska razpravljanja o tem, kako mnogi z veseljem uživajo sadove znanstvenega dela (na žaru, iz ponve ali v brodetu), malo pa jih je takih, ki se ne branijo tudi sami umazati roke v laboratoriju.

Končni rezultati so bili morda osupljivi, a toliko bolj razveseljujoči: švedska znanost je bolj ali manj na psu, med litvansko in slovensko pa je nekaj časa potekala napeta tekma v lovu na rezultate, zlasti zato, ker je litvanski predstavnik izzival k dvoboju, ko je sam ujel četrto ribo, medtem ko je bil dotični slovenski predstavnik pri petih. Govora je bilo celo o tem, da naj bi poraženec častil pivo; a na koncu, ko je litvanski predstavnik končal pri petih ribah, slovenski pa pri desetih, piva žal ni bilo od nikoder. Tudi od švedske kraljeve akademije znanosti ni bilo še nič slišati o tem, ali je dosežek vreden Nobelove nagrade, a sklepam, da najbrž traja vsaj nekaj dni, preden bodo o dosežku obveščeni (čeprav bi, glede na to, da jima ribolovna znanost očitno ni pisana na kožo, švedska udeleženca dogodka lahko obvladala vsaj pisanje SMS sporočil v domovino).

Zato pa je po uspešnem dnevu z okusnimi znanstvenimi dosežki, ki smo jih podoživeli ob večerji v domačem gostišču, zelo prijala sprostitev v priročnem bazenu ob opazovanju zvezdnatih konstelacij na tajskem nebu. Ni slabo za en tak "delovni" dan sredi januarja; ko bi le bilo več takšnih...

nedelja, 18. januar 2009

1MB=9kg premoga in avto s porabo 1l/100 km

Ker Mladina z enotedenskim zamikom objavlja na internetu zadnji izvod revije, sem si tako šele ta teden ogledal prvo število letošnjega leta. V njem je tudi intervju s slovensko klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj. Prav zanimivo branje - a med podatki, ki jih je dr. Lučka Kajfež Bogataj omenjala v intervjuju, je nekoliko izstopal naslednji odstavek:

Zadnjič me je na nekem predavanju nekdo vprašal, če sem se pripeljala z avtom. Pa sem ga vprašala, če si kaj prenaša datoteke s spleta. Ker je bil odgovor DA, sem ga opozorila, da en sam megabajt prenesenih podatkov pomeni 9 kilogramov premoga

9 kilogramov premoga za 1MB? Tole pa se sliši nekam veliko, kajne? Za primerjavo - vožnja z avtomobilom izpusti okoli 0.1 do 0.2 kg CO2 na km, prenos enega 1MB pa naj bi ga kar okoli 33kg?! Torej bi prenos 1MB ustrezal več kot 100km dolgi vožnji z avtomobilom? (res je, da ne vem, kaj naj bi šlo v tistih 9 kg premoga - izdelava računalnika, serverjev itd?). Da je gornji podatek absurdno velik si pojasnimo še nekoliko drugače - če preko interneta prenesete en film (recimo z netflixa ali pa itunes, da ne bo pomote) velikosti 700MB, bi to pomenilo, da je šlo v zrak kar 6.3 ton premoga. Termoelektrarna Toplarna Ljubljana letos plačuje za tono premoga nekje med 60 in 70 EUR za tono, kar bi torej pomenilo, da en sam prenesen film stane svetovno gospodarstvo kar okoli 400 EUR. Povsem nevzdržno velika številka. Bi torej moralo biti pravilno en gigabajt za 9 kg premoga? Hitro iskanje na googlu ni obrodilo nič pametnega, morda kdo ve od kod gornji podatek?

Pa, da ne bom samo širil slabo voljo. Kajfež Bogatajeva je tako mimogrede omenila tudi, da bi uporabo biogoriv lahko upravičil šele avto, ki porabi 1 liter goriva na 100 km. To mi je dalo misliti - je kaj takega sploh mogoče? Poraba energije, ki se ji pri prevozu vsekakor ne moremo izogniti bo prisotna zaradi premagovanja sile upora zraka. Delo, ki ga opravimo na poti s je A= 0.5*C*S*rho*(v^2)*s, kjer je C koeficient upora zraka specifičen za posamezen model avta, S je prečna površina avta glede na gibanje, rho=1.3 kg/m^3 je gostota zraka in v je hitrost s katero se avto giblje. Za 100 km poti pri hitrosti 80 km/h tako opravi avto 19 MJ dela (pri C=0.3 in S=2 m^2). V litru bencina pa je spravljenih okoli 35 MJ energije, ki se lahko sprosti ob izgorevanju. S 100% izkoristki povsod drugje bi torej lahko opravili pot z okoli 0.5l/100km (opozorilo: avtomobili z motorjem na notranje izgorevanje niti teoretično ne morejo imeti 100% izkoristka - to bi bilo mogoče le, če bi imeli na voljo neskončne temperaturne razlike). Seveda je izboljšava mogoča pri koeficientu upora, tale članek recimo govori o avtomobilu s C=0.17 in porabo pod 2l/100km!

torek, 13. januar 2009

Ateistični avtobusi osvajajo svet

Ob tej novici sem se, moram priznati, prav prijetno zabaval : v Veliki Britaniji so lansko jesen sprožili akcijo zbiranja denarja, s katerim bi potem plačali medijsko kampanjo, kjer bi na 30 mestnih avtobusih v Londonu viseli napisi "There's probably no god. Now stop worrying and enjoy your life". Cilj je bil zbrati 5500 funtov, ki bi pokrili kampanjo, a je bil odziv na zbiranje denarja nekoliko večji, no pravzaprav kar precejšenj, saj so zbrali več kot 140 tisoč funtov. To bo pokrilo oglase na 800 avtobusih po mestih Velike Britanije z začetkom v prvi polovici januarja, kampanja pa se širi tudi na Londonski metro z nekoliko prirejenimi slogani - napis o neobstoju boga bo namreč spremljal ateistične citate Douglas Adamsa, Albert Einsteina, Emily Dickinson in Katharine Hepburn. Kampanja je bila originalno zasnovana kot positiven kontra-odgovor religiozni reklamni kampanji Jesus Said, ki je bila vidna na Londonskih avtobusih v juniju lansko leto. Ti reklamni panoji so govoril o tem, da je Jezus umrl za naše grehe in vabili na spletno stran, kjer so ti pojansili, da bodo nekristjani "obsojeni na večno ločitev od Boga in bodo preživeli vso večnost v mukah pekla...".

Vzoru britancev sedaj sledijo še španska in italijanska ateistična združenja, medtem ko podobna kampanja že poteka od decembra v Washington DC. Atheist Foundation of Australia nasprotno ni uspela, saj ji Avstralska največja agencija za zunanje oglaševanje ni hotela sprejeti slogana "Atheism – celebrate reason", ki bi bil oglaševan na avtobusih. Po svetu se očitno širi nek val ponosa o ateističnem prepričanju - morda je res čas, da tudi ateisti izstopimo iz omare. Če že ne drugega, pa je vsaj vedno znova zabavno gledati Richarda Dawkinsa, kako vihti meč nad nesmisli religije. Tako tudi tokrat v tem videu ob začetku kampanje, ko pojasni uporabo besede "probably" v sloganu kampanje.

nedelja, 11. januar 2009

Najboljši znanstveni blogi leta 2008

Do 12. januarja poteka glasovanje "the 2008 weblog awards". To tekmovanje (anglofonskih) blogov je staro pet let in je tudi najbolj množično - lani so finalisti prejeli več kot pol milijona glasov. V kategoriji znanstvenih blogov so letošnji finalisti
  • Pharyngula: blog biologa PZ Meyersa, izrednega profesorja na University of Minnesota, Morris. Veliko zabavnega čtiva o stranpoteh kreacionizma.
  • Improbable research: blogerska stran satiričnega časopisa Annals of Improbable research, tistega časopisa, ki podeljuje vsakoletne ig-nobelove nagrade. Ponuja vpogled v tisto bolj noro stran znanstvenega ali tudi manj znanstveneg udejstvovanja. Prav zabavno, res priporočljivo.
  • Climate audit: o statističnih metodah v klimatologiji in rekonstrukcijah klimatoloških dogajanj v preteklosti
  • Bad astronomy: razkrivanje šund znanosti in podobnega
  • Real climate: skupinski blog o klimatologiji
  • NASA watch: vse kar ste kadarkoli hoteli izvedeti o NASA in še kanček več
  • Watt's up with that: blog naravovarstveno naravnanega bivšega televizijskega meteorologa o globalnem segrevanju in sorodnih temah
  • NeuroLogicaBlog: blog nevrologa z Yale University
  • 60 second science: je del Scientific Americana, ki v blogerskem stilu govori o znanosti in tehnologiji, o vročih znanstvenih novicah itd.
  • Greg Laden: blog biološkega antropologa o "evoluciji, naravoslovju, počevanju znanosti, človeški evoluciji, in ostalem".
Bloga "Kvarkadabra: laboratorijski dnevniki" seveda ni med finalisti le zaradi jezikovne bariere...

petek, 09. januar 2009

Termodinamika Pekarne Mišmaš, mehanika Jare kače in optika Steklega polža

(Al)kemija priprave hrane, vsakdanjega kruha na primer, je kombinacija zanimivih kemijskih in fizikalnih procesov: tako kritiki knjige The Science of Cooking. Spomnim se kolega, ki je dobil na diplomi vprašanje o stisljivosti pivske pene. Od takrat je preteklo kar nekaj vode in slišim, da sedaj rad srebne kakšno temno, s tako fino, kompaktno, manj stisljivo peno. Zakaj Stradivarka angelsko gode, ko zraven navadna violina hripa? Avtor sicer ne ve, če bi z zavezanimi (ali pa tudi odvezanimi) očmi zaznal razliko, a verjame strokovnjakom, ki vedo. Je pa slišal predavanje fizika, ki je analiziral vibracijske frekvence obeh violin, strukturo višjih harmonikov, ki dajo zvoku barvo, ki je potoval v Italijo, da se je naučil izdelave violin od mojstrov, ter poizkusil fizikalno razumeti vsa tista magična pravila konstrukcije, ki baje izboljšajo zvok -- nekako tako, kot Vegeta baje izboljša okus... Kaj pa tale avanturist, ki se podaja v zgodovino in literaturo, čeprav je fizik: iz Odiseje izlušči vse omembe astronomskih pojavov, in izračuna, če je zgodba konsistentna z navedkom, da se Odisej vrne na Itako ob popolnem sončnem mrku?

Fizike naj bi zanimal svet, ki nas obdaja. Če se delo še ni sprevrglo v popolno rutino, nas svet res zanima, in ugibam, da ta intelektualna radovednost seže preko meje vsakdanjega dela. Konec koncev je ta meja zgolj praktična omejitev, posledica količine znanja, ki ga je potrebno nakopičiti za čisto osnovno razumevanje fizikalne poddiscipline, posledica omejenega socialnega kroga sodelavcev in posledica naporov, potrebnih, da si nekdo zapomni moje ime v eni znanstveni niši, kaj šele dveh. Načeloma bi si (vsaj jaz) želel biti naturalist po zgledu velikanov iz obdobij, ko se je svet še vrtel počasi, če bi bilo to le mogoče. A ravnokar sem si sam argumentiral, zakaj je najboljši izid, ki se ga lahko realistično nadejam, izid, ko prispevam v občo zakladnico znanja nekaj člankov o “Mannheinovem pojavu v binarnih reakcijah Žabkovskega tipa tri, pri podkritični vlažnosti” (to sem si na suho izmislil); o vesolju ostalih pojavov, ki z nenavadnostjo, lepoto ali eleganco jemljejo sapo, pa se podučim iz Wikipedije, sicer s kompetitivno prednostjo, ker dejansko vem, kaj pomeni (na primer) specifična toplota. Ta prednost je menda realna, preveč zadovoljujoča pa ni: na enoto denarja in časa Vegeta izboljša okus bistveno bolje.

Toliko o ciničnem začetku in zgodbi o jari kači. Ampak sporočilo je preprosto: kljub nekemu splošnemu zanimanju o svetu je fiziku prelahko dvignti roke od tem izven njegove poddiscipline, vzlic takšne množce pojavov in zaradi tolikšnih pritiskov kariere. A to pušča priokus: ali koga reakcije Žabkovskega tipa tri res zanimajo in ali našega fizika študij teh reakcij res zadovoljuje? Velikokrat ta neimenovani fizik razmišlja, morda celo napiše, nekaj matematičnih vrstic na papirnat robček o tistih stvareh, ki jih vidi na svetu kot navaden “občan”: o finančni krizi in koreliranih fluktuacijah, o internetu in povezljivostnih grafih, o tem, koliko kisika generira plankton ali koliko fotonov pade na CCD, če slikamo Luno ponoči. Nato zamahne z roko, s taistim robčkom si obriše z ust ostanek z Vegeto izboljšanega golaža in zaključi, da se s temi stvarmi ukvarjajo strokovnjaki, ki vedo.

Ugotavljam, da se za lastno duhovno blagostanje splača zoperstaviti tem razmislekom. Profesor bi si lahko vzel vsako sedmo leto za to, da poizkusi nekaj novega, nekaj, kar bi lahko nasitilo radovednost o drugih stvareh, iz katerih ni doktoriral ali predaval. Ne vem, kakšna je statistika o temah, ki si jih res izberejo, in moji sabbaticali, če se bodo kdaj zgodili, so tako daleč v prihodnosti, da me ta statistika še ne zanima. Kar pa lahko naredim, kar se sliši zelo kul (ali se je slišalo kul do krize), je, da uvedem Googlovo logiko v svoje delo: 20% časa za “nore” projekte. Ne, resno. Torej lotiti se resno, hočem reči, s toliko fizike, kot jo premorem, stvari, ki niso moj vsakdanji kruh. Poskusiti nekaj bolj začinjenega torej, kot je beli, črni ali polnozrnati. Sicer je to karierno tvegano (slišim glas Modrosti, hčere Previdnosti, ki pravi, da je postdoc čas, v katerim postaneš v izredno ozkem področju eden izmed 10 strokovnjakov na svetu), ampak bolj zanimivo. Do sedaj si ekspedicij tipa “Analizirajmo Odisejo” iz uvoda nisem ne upal, ne znal privoščiti, poizkušam pa manjše izlete, recimo v populacijsko dinamiko. Ljudje na Univerzi so, zainteresirani so za sodelovanje, in če se dnevni izlet konča s tem, da prisopihaš na vrh (in objaviš dober, a ne preveč ambiciozen članek -- saj smo šli le na Kofce, ne na Triglav), je zadovoljstvo po moji presoji celo precej večje, kot ob objavi “O reakcijah Žabkovskega, del IV: transportni pojavi in fluktuacije”.

Izleti v neznano, že res, da na Kofce, ampak prvič, se slišijo enostavno, a le zahtevajo, da so izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem mora biti naokrog dovolj ljudi, pripravljenih na sodelovanje, saj je najhitrejši način, da se naučiš popolnoma nove teme to, da gledaš strokovnjaka (mikalo me je dati primero z Vegetinimi nasveti Velikih mojstrov, pa sem se do oklepaja zadržal). Druga, prav tako pomembna, razsežnost pa je, kako tvoja skupnost sprejema take “izlete”. Ali je pripravljena sprejeti dobro delo, četudi delo vstran z uhojene poti, kot vreden znanstven prispevek, ali gleda nanj kot na beg na Kofce pred pravim garaškim delom, ki poteka spodaj v kotlini v tovarnah? Zdi se, da je vredno poizkusiti z mešano strategijo 80:20 (slavni “eighty-twenty” za vse MBAjevce)... vedno lahko gradiš na zanesljivem Žabkovskem, tisti preostanek časa pa je za dušo; če si dober v propagandi, pa lahko traktat o Odiseju pokažeš še v dobri luči znanstvene globine in poljudno-splošne širine. Sklep: če ti skupnost da možnost, nameni nekaj časa “norim” projektom.

Kaj naj bo torej naslednji? Nedolgo tega, med novoletnim obiskom Slovenije, mi je določena stava med prijatelji dala misliti, da bi se lahko 20% okusa na 80% kruha skrivalo v poroki fizike in glasbe -- kakšna so zanimiva vprašanja na stiku psihofizike, glasbe in akustike? Mogoče se bom končno naučil osnove branja not od kakšnega glasbenika, ki je pripravljen na tole španovijo...

ponedeljek, 05. januar 2009

Priboljški privilegiranih

Povezava (študijska, raziskovalna ali kakšna drugačna) z elitnimi akademskimi ustanovami s seboj poleg očitnih prinaša tudi več nepričakovanih priboljškov. Saj ne, da bi bili v tem pogledu zgolj zelo privilegirani - marsikdo je imel zaradi daljše odsotnosti v tujini nato težave ob vrnitvi v domačo akademsko okolje; delno po krivdi samega sebe, delno drugih.

A vseeno, koristi prevladajo in izkušnja je res privilegij, in to v tistem pomenu, da si bolj lahko hvaležen za ustrezen splet naključij kot obratno. Poleg glavne, res dobre študijske (ali raziskovalne itd.) izkušnje, je ena pomembnih tudi ta, da ostaneš z institucijo v nekakšnem večnem stiku, pa čeprav se v vsakdanu pri meni ta meri predvsem po številu pisem na mesec, ki me v imenu lepe prihodnosti te univerze prosijo za tako ali drugačno denarno donacijo.

Kakorkoli že, ker se jih je v teh dneh nabralo nekaj res simpatično hudomušnih, trije primeri tovrstnih priboljškov, od manj k bolj presenetljivim:

1. V Sloveniji že nekaj let deluje Harvardski klub Slovenije, ki je sicer nekaj let miroval, nedavno pa se je zopet obudil k življenju in kot običajno organizira predvsem bolj ali manj sproščene večere v izbrani družbi. Ravno danes sem tako prejel vabilo na večerjo z veleposlanikom ZDA, ki sem ga sam sicer spoznal že lani, ko sem bil član Fulbrightove komisije, on pa novopečeni veleposlanik, ki je še trenutek prej v ZDA bdel nad celotnim Fulbrightovim programom. Večerje se sicer ne bom mogel udeležiti, a vendarle.

2. Dekanja harvardske pravne fakultete mi je pred novim letom (in skupaj z mano seveda vsem drugim alumnom te fakultete) poslala vabilo na inavguralni brunch ob imenovanju novega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se ima zgoditi v Washingtonu 18. januarja in na katerega sta kot alumna taiste šole povabljena tudi zakonca Obama. (Vabilo je omejeno na dve osebi, cena 100 $, pri čemer tja ne bo ne mene ne - ugibam - zakoncev Obama, a na vabilu piše, da bodo udeleženci proslavljali ne glede na to dejstvo.) Pred kako uro pa sem od taiste dekanje Elene Kagan dobil še pismo, da jo bo kasneje danes Obama predlagal za generalno državno pravobranilko (Solicitor General) in da bo v tem primeru prenehala z dekanovanjem. Tako, pa sem nekaj pomembnega izvedel pet minut pred CNN-om.

3. In končno, včeraj sem gledal epizodo Boston Legal, v kateri ob pričanju enega glavnih likov ta omeni varnostnika po imenu Eugene Volokh (podnapisi so sicer zapisali Eugene Voluk). Širni svet nemara ob tem ni niti trznil, sam pa sem takoj vedel, da gre za dokaj slavno mlado zvezdniško ime pravne akademske sfere, profesorja na UCLA, ki je med drugim lastnik in nosilec enega najpopularnejših pravnih blogov v ZDA, kar sam vem predvsem zato, ker sem se v času svojega študija na Harvardu spoprijateljil z njegovim bratom Alexandrom "Sasho", ki je bil moj sopevec v vokalni skupini Scales of Justice ("Harvard Law School's Best........ and Only A Cappella Group"). (Za potrditev tega "dogodka" iz serije Boston Legal glej tu).

Vam povem, tuje akademske izkušnje se res splačajo.

(Pravzaprav je bila morda celo ena najlepših gest, ki mi je pokazala, kako tam cenijo vez z alumni, ko sem nekaj let po diplomi prišel na Harvard in odšel na obisk veličastne knjižnice (če imaš denar...) in so me pobarali, če še imam svojo staro magnetno kartico. Nekje doma, v Sloveniji, sem odvrnil, pa so mi takoj naredili novo. "Kar obdržite," so rekli, ko sem jo na koncu obiska želel vrniti. "Ampak gotovo jo bom spet založil," sem odvrnil. "Ni problema, vam bomo z veseljem naredili novo, kadarkoli jo boste spet rabili. Vi le še kaj pridite na obisk." Morda malo potratno, vsekakor pa s stališča diplomanta zelo spodbudno za tople spomine...)

petek, 02. januar 2009

JASONi

Manhattanski projekt polni zgodovinske čitanke in je globoko zasidran v javni zavesti. Veliko manj znano pa je, kako je ameriška vlada obdržala dostop do zbranega talenta po koncu druge svetovne vojne. Tu pomembno vlogo odigrava skrivnostna skupina znanstevnih svetovalcev - JASON (ime je dobila po Jazonu in argonavtih, mitični skupini iskalcev zlatega runa), ki je še vedno aktivna. V njej in okoli nje je zbrana množica znanstvenih velikanov - marsikatero ime me je kar presenetilo, saj ga poznam iz povsem drugačnih vlog. Idejo zanj je na primer dal John Wheeler, ja tisti s špeha "Gravitation", in leta 1959 je skupina tudi ugledala luč sveta. Članstvo v JASON je skrivnost, prav tako tudi večina poročil, ki jih pripravijo za ameriško ministrstvo za obrambo. V JASON je okoli 50 članov, mnogo med njimi nobelovcev oz. mladih superzvezdnikov ameriške znanosti. Spisek z Wikipedije na primer vsebuje imena morebitnih bivših ali sedanjih članov kot so Hans Bethe, Curtis Callan, Sidney Drell, Freeman Dyson, Murray Gell-Mann, Leon Lederman, Wolfgang Panofsky, Burton Richter, Steven Weinberg, Eugene Wigner, George Zweig,...

Prav zanimivo čtivo je naslednji sestavek Johna Horgana za New York Times Book Review izpred dveh let, ki se sicer ukvarja z recenzijo knjige
"The Jasons: The Secret History of Science's Postwar Elite," avtorice Ann Finkbeiner, a tudi nekoliko razstre moralno dilemo s katero se sooči znanstvenik, ki ga povabijo k sodelovanju pri JASON (na eni strani odlično plačilo, dnevnice po 850 dolarjev, na drugi strani delo za militaristične cilje). Prav zanimiva so tudi tista poročila, ki niso zaupna, temveč so javno dostopna na internetni strani Federation of American Scientists. Zadnje poročilo na primer govori o tem, kako z gravitacijskimi valovi ne moremo(-jo) vohuniti. Na spisku najdemo nadalje tudi spintroniko (2001), kvantno računanje (1996), DNA računanje (1995), itd... Res vabim na ogled spiska.

Večina 20 do 30 poročil letno pa je nasprotno strogo zaupne narave. Delovanje Jasonov tako buri vse mogoče zarotniške teorije. Vpliv večine teh poročil na odločitve vlade sicer ni jasen, a vsaj v vietnamski vojni sta dve poročili - o nesmislu uporabe jedrskega orožja v vojni, in o smiselnosti postavitve elektronske bariere med južnim in severnim Vietnamom, ki pa je bil velik flop - dejansko imeli vpliv na politiko (in baje imeli veliko pri tem, da je
tedanji obrambni minister ZDA Robert McNamara začel verjeti o nezmožnosti zmage). Raziskave Jasonov so postale javne leta 1971 v članku New York Timesa, po katerem so mirovniški aktivisti sodelujoče znanstvenike razglasili za vojne zločince. Neka ženska, ki je na letalu sedela poleg Garwina je recimo vstala in vzkliknila: "To je Dick Garwin. Morilec otrok."

Vsi izsledki Jasona niso bili tako kontroverzni. Uspelo jim je tudi razrkiti marsikatero limono, kot npr. tisto iz prvega dela današnjega sestavka o gravitacijskih valovih in vohunjenju ali pa o tesnem skladiščenju bojnih konic. L. 1996 je na primer Bill Clinton podpisal sporazum o prepovedi testiranja jedrskega orožja tudi zato, ker so Jasoni zaključili, da tovrstno testiranje ni potrebno za vojaško pripravljenost ZDA.

Dotatni linki:
- na wikipediji
- nautilus
- javno dostopne študije
- revija knjige