Zakaj so prekinili pogajanja?
Danes (14.12.) je bil na sporedu vsaj za zunanje oči najostrejši spor pogajalcev do sedaj; za pet ur je pogajanja prekinila skupina afriških držav, ki so jo podprle tudi ostale »države v razvoju«, Indija in Kitajska (skratka vse kjotske ne – Aneks I države).
V čem je jedro spora? O podrobnostih lahko bolj ali manj špekuliramo, konceptualna razlika pa je že omenjena dilema: ali Kjoto že pred l.2012, ko se izteče, zamenjati z novim, enotnim sporazumom z veljavnostjo do 2020. To je v principu stališče razvitih (Aneks I) držav, ki pa jim afriška skupina očita, da želijo »ubiti Kjoto«, edini sporazum, ki realno obstaja.
Pravo vprašanje je, zakaj afriška skupina (in močnejši igralci za njo) tako močno stopajo v obrambo Kjota. Njihov odgovor/očitek je, da razviti s predčasno zamenjavo Kjota izvajajo manever, s katerim bi po eni strani izigrali svoje Kjotske zaveze po zmanjšanju emisij (te po Kjotu veljajo le za razvite), istočasno pa skušajo zaveze vsiliti tudi revnim, za katere jih po Kjotu ni bilo.
Koliko to res drži, lahko ta trenutek le ugibamo. Afriški očitek se na prvo žogo zdi malo za lase privlečen, glede na to, da se razviti, posebej EU, stalno postavljajo na stališče, da mora biti zmanjšanje emisij čim večje in da je Kjoto premalo ambiciozen. Poleg tega emisije Afrike še zdaleč niso glavni problem, in bodo razviti glede njih najbrž najbolj popustljivi. Jasno je, da sta Indija in Kitajska podprli afriško stališče o ohraniitvi Kjota do 2012 zato, ker je ta zanju ugoden, saj ne nalaga obvez. Tudi koncept razšititve Kjotskega modela do 2020 ima svoje zagovornike predvsem v državah, ki jih Kjoto ni zavezoval k redukciji emisij.
Po drugi strani pa dejansko ne smemo biti pretirano naivni glede dobronamernosti in transparentnosti ciljev razvitih – gotovo obstajajo pogajalske tendence, ki poskušajo iztržiti od nerazvitih in razvijajočih največ in jim prispevati čim manj. Resno mišljen projekt prerazporeditve svetovnega bogastva tu gotovo ni resno mišljen. Je pa točka, glede katere bo realno vsak sporazum o globalnem zmanjšanju izpustov stal ali padel. Iz te perspektive so se po moje afriške države s sicer napačnimi argumenti dotaknile pravilnega in najpomembnejšega problema.
Civilna družba
V soboto so bile prve resne demonstracije, okoli 40.000 udeležencev. Da zadnje čase voditelji bolj ali manj demokratičnih držav svoja srečanja prirejajo v varovanih trdnjavah, je postalo folklora in karakteristika politike desetletja 00. Ljudje na ulicah smo postali neprijetnost, ovira, potencialno skrivališče teroristov ... Ampak vseeno je dobro, da se sem in tja pojavimo. Sicer nas v trdnjavah vidijo le po televiziji, ampak mogoče jih množica vsaj malo spomni na to, da v demokraciji politik po definiciji reprezentira občo voljo ljudstva. Toliko v teoriji, drugače pa danska policija priprla 1000 ljudi, kar je veliko, zelo veliko. Naslednje demonstracije pod geslom
Reclaim power bodo v sredo v organizaciji Climate Campa.
Oznake: L.O.