Recenziranje člankov pred objavo v znanstvenih revijah je običajna praksa v večini akademskih krogov in pri večini znanstvenih revij. Postopek je sicer različen v podrobnosti, ampak v grobem poteka nekako tako, da znanstvenik ali znanstvena skupina pošlje članek določeni reviji, nakar urednik pošlje članek v pregled enemu ali večim recenzentom - znanstvenikom. Ti spišejo kritiko članka, priporočilo glede objave, kritiko znanstvenega postopka, sloga pisanja, itd. Nakar avtorji odgovorijo s spremembami članka. Postopek se ponovi dokler članek ni sprejet, ali pa dokončno zavrnjen.
Izkušnje z recenzenti, ti so navadno anonimni, so predmet marsikaterega pogovora ob kavi, prigode pa segajo vse od zabavnih pa vse do zelo bolečih. (Zabavna prigoda je recimo, kako nam je v eni reviji recenzent zavrnil članek, ker se mu ni zdel zanimiv - z znanostjo ni bilo nič narobe - nakar smo poslali članek v drugo revijo. Tu je urednik poslal članek v pregled istemu recenzentu. Kako vemo, da je bil recenzent isti, čeprav je recenzija anonimna? Ker smo dobili nazaj do besede enak komentar na naš članek... Članek je bil končno objavljen v tretji reviji, sedaj pa je čisto solidno citiran, daleč od nezanimivosti.)
Minuli teden je "publishing research consortium" objavil mednarodno raziskavo o mnenjih in obnašanju 3040 akademikov glede recenzij v znanstvenih revijah. Različne discipline in podskupine so bile zastopane v raziskavi glede na uteži pridobljene iz baze podatkov Thomson Scientific. Izsledki so kaj zanimivi
- Znanstveno recenziranje ima široko podporo, saj se velika večina, 93%, ne strinja s tem, da bi bilo recenziranje nepotrebno. 83% vprašanih tudi meni, da brez recenzij ne bi bilo nobene kontrole.
- Večina, kar 90% vprašanih, je bilo tudi mnenja, da recenziranje izboljša kvaliteto člankov
- Obstaja želja po izboljšavah postopka. Kljub temu, da je večina akademikov (64%) zadovoljnih s sedanjim sistemov, pa jih veliko (38%) tudi meni, da je odzivni čas recenzentov predolg, recenzenti sami pa so preveč obremenjeni.
- Dvojno slepo recenziranje je bila najbolj priljubljena opcija za izboljšanje sistema. Medtem ko je večina recenzij enojno slepih (le recenzent je anonimen), pa nekateri znanstveni časopisi uporabljajo tudi dvojno slepo recenziranje (anonimna sta tako avtor kot recenzent). Najmanj priljubljena opcija je bilo javno recenziranje (recenzent ni anonimen).
Dvojno slepo referiranje se res zdi najbolj fer, saj lahko recenzent že zaradi ugleda pisca ali pa osebnih preferenc napiše drugačno recenzijo kot bi jo drugače. Na žalost pa to ni vedno mogoče - npr. v visokoenergijski fiziki je celo povsem nemogoče, saj vsi uporabljamo sistem preprintov, ko dnevno spremljamo nove preprinte, ki so poslani na javni server arxiv. Tako vsi poznamo nove članke (in seveda s tem tudi avtorje) še predno so ti poslani v objavo v časopise.
V sami raziskavi je tudi nekaj zanimivih podatkov o trenutnem sistemu recenziranja
- 20% povabil k recenziranju zavrnejo. Povprečen recenzent opravi okoli 8 recenzij letno, in zavrne dve povabili k recenziranju.
- povprečna recenzija vzame okoli 5 delovnih ur (mediana je 5 ur, povprečje pa 9 ur) in je končana v 3 to 4 tednih. [me zanima, koliko vas bo sedaj preverilo razliko med mediano in povprečjem... :-)]
- razlogi za recenziranje so precej altruistični. Večina navaja, da je to del znanstvenega udejstvovanja.
- zanimiva so tudi mnenja glede tega, ali bi morali biti recenzenti plačani (v veliki meri je to sedaj prostovoljno delo). Medtem ko so bili anketiranci iz anglofonskega sveta večinoma proti uvajanju plačil, pa so bili evropejci in azijci temu bolj naklonjeni, z manjšo večino za honoriranje.
- pribižno 50% člankov poslanih v objavo revijam je potem tudi sprejetih v objavo (nekoliko več v naravoslovnih in tehničnih, nekaj manj v humanističnih revijah).