Povzetek: Darwin je v svoji evolucijski teoriji ugotovil, da imajo življenjske razmere vlogo tako pri nastajanju dedne raznolikosti kot pri njenem naravnem izboru. Toda z nadaljnjim razvojem evolucijske teorije je prevladalo poistovetenje dednosti z genetiko, raznolikost pa so obravnavali kot kombinacije naključno nastalih genskih mutacij. V knjigi Štiri razsežnosti evolucije (Evolution in four dimenssions) s soavtorico Marion Lamb ugotavljava, da se ta pogled na evolucijo zdaj spreminja, kajti jasno je, da je predstava o dedni raznolikosti, temelječi samo na naključno spreminjajočih se genih, na katere ne vpliva ontogenetski razvoj, neustrezen temelj za sodobno evolucijsko teorijo. Opredeliva štiri vrste sistemov za prenos informacij (genetskega, epigenetskega, vedênjskega in simbolnega), pri čemer lahko vsak prispeva dedno raznolikost, na katero lahko deluje naravni izbor, kar vodi do evolucijskih sprememb. Nekatere od teh razlik nastajajo kot odgovor na razmere med ontogenetskim razvojem; torej obstajajo »lamarkistični« vidiki darvinistične evolucije. Spoznanje, da okoljski dejavniki lahko povzročijo dedno raznolikost, ki ne temelji na zaporedjih nukleotidov v DNA, ima tudi praktične posledice. Tako se to, denimo, zdi pomembno za razumevanje razširjenosti in vzrokov mnogih bolezni ter za našo sposobnost za obvladovanje tovrstnih bolezni.
Oznake: S.D.