Centri odličnosti

Te dni se zaključuje verjetno najambicioznejši posamični projekt slovenske znanstvene politike: razpis za tako imenovane centre odličnosti. Država bo osmim novoustanovljenim konzorcijem (sestavljeni morajo biti iz raziskovalnih inštitutov in podjetji) podelila skoraj 80 milijonov evrov »evropskih« sredstev. Tule je seznam srečnih osmih.

Ker je višina sredstev za slovensko raziskovalno sceno zelo velika (po redu velikosti skoraj primerljiva z celoletnim proračunom za projekte ARRS), si verjetno predstavljate , da so se na razpis prijavili vsi, ki se ukvarjajo z znanostjo, od Filofaksa do Štefana, iz vseh področij, od muzikologije do imunologije. Sam razpis tega tudi ni eksplicitno izključeval. Splošna definicija v bistvenem (vsaj kot jaz razumem) določa dvoje:

»Centri odličnosti so opredeljeni kot visoko kakovostne multidisciplinarne skupine raziskovalcev iz akademske sfere in poslovnega sektorja ...«

torej povezavo iz proračuna financiranih raziskovalcev in privatnih podjetij, ter

»...so usmerjeni predvsem v krepitev sposobnosti prenosa in obvladovanja novih tehnologij ter v razvoj novih tehnologij na prednostnih področjih raziskav in tehnološkega razvoja.«

Torej t.i. aplikativnost, ki pa je v »raziskovalščini« precej širok pojem, tako da so jo tu jasno omejili na tehnološko/tehnično aplikativnost.

Pri rezultatih buri duhove predvsem dvoje: večja uspešnost »neuniverzitetnih« raziskovalnih inštitutov (štefan, kemijski) pred »fakultetnimi« in popoln »polom« družboslovnih in humanističnih projektov.

Moja interpretacija situacije, če začnem z dobrohotnim delom, je takšna. Hočem verjeti, da so se organizatorji potrudili za (kolikor je v resničnem svetu mogoče) kvaliteten in nepristranski review projektov in da je rezultat logična posledica dvojega. Prvič, možno je, da so zmagovalni inštituti po svoji naravi dela na splošno nekoliko bolje prilagojeni sodelovanju z podjetji kot univerzitetni, in od tod njihova večja uspešnost. Drugič, družboslovje in humanistika dejansko nima tehnoloških aplikaciji, period.

Hkrati pa je treba biti do zateve tudi kritičen, saj sploh ni nedolžna. Najprej iz vidika znanstvenega novoreka, ki se ga vsi iz foha hočeš nočeš moramo naučiti in pragmatično uporabljati. To so – in to bi morali odgovorni za razpisom jasno povedati - centri ODLIČNOSTI iz vidika PRENOSA ZNANOSTI V PROFITABILNE TEHNOLOGIJE. In to je dobro. NI PA TO ODLIČNOST V ZNANOSTI NASPLOH! Ali drugače povedano, odločno se je treba upreti, če bi se forma takšne definicije odličnosti, kot jo je postavil ta razpis, začela postavljati kot splošni kriterij za dobro znanost ,in kot kriterij za njeno financiranje širše od tega razpisa.

Posledično je zato treba od znanstvene politike jasno zahtevati: dobro je, da ste financirali te projekte. A zahtevamo, da v naslednjem razpisu, ki mora priti kmalu, podprete tudi odličnost (in centre odličnosti) ki ne bo le tehnološka, ki ne bo izključevala čiste znanosti, naravoslovja, humanistike in družboslovja. Da ne bo pomote – tudi na ravni globalnega znanstvenega novoreka termin »center odličnosti« ni omejen niti na aplikativnost, niti na tehnološkost!

Najslabše pa bi bilo, če bi politika v pritožbenem roku, ki zdaj teče, milostno, zaradi miru v hiši, požegnala še en humanističen in en projekt UL. Naj zares stojijo za svojim projektom! A hkrati bomo toliko bolj neusmiljeno pritisnili na njih, naj svojo vizijo tega, kaj je znanost, kaj je odlična znanost, in kaj je vredno financirati, jasno izrazijo!