nedelja, 27. september 2009

Centri odličnosti

Te dni se zaključuje verjetno najambicioznejši posamični projekt slovenske znanstvene politike: razpis za tako imenovane centre odličnosti. Država bo osmim novoustanovljenim konzorcijem (sestavljeni morajo biti iz raziskovalnih inštitutov in podjetji) podelila skoraj 80 milijonov evrov »evropskih« sredstev. Tule je seznam srečnih osmih.

Ker je višina sredstev za slovensko raziskovalno sceno zelo velika (po redu velikosti skoraj primerljiva z celoletnim proračunom za projekte ARRS), si verjetno predstavljate , da so se na razpis prijavili vsi, ki se ukvarjajo z znanostjo, od Filofaksa do Štefana, iz vseh področij, od muzikologije do imunologije. Sam razpis tega tudi ni eksplicitno izključeval. Splošna definicija v bistvenem (vsaj kot jaz razumem) določa dvoje:

»Centri odličnosti so opredeljeni kot visoko kakovostne multidisciplinarne skupine raziskovalcev iz akademske sfere in poslovnega sektorja ...«

torej povezavo iz proračuna financiranih raziskovalcev in privatnih podjetij, ter

»...so usmerjeni predvsem v krepitev sposobnosti prenosa in obvladovanja novih tehnologij ter v razvoj novih tehnologij na prednostnih področjih raziskav in tehnološkega razvoja.«

Torej t.i. aplikativnost, ki pa je v »raziskovalščini« precej širok pojem, tako da so jo tu jasno omejili na tehnološko/tehnično aplikativnost.

Pri rezultatih buri duhove predvsem dvoje: večja uspešnost »neuniverzitetnih« raziskovalnih inštitutov (štefan, kemijski) pred »fakultetnimi« in popoln »polom« družboslovnih in humanističnih projektov.

Moja interpretacija situacije, če začnem z dobrohotnim delom, je takšna. Hočem verjeti, da so se organizatorji potrudili za (kolikor je v resničnem svetu mogoče) kvaliteten in nepristranski review projektov in da je rezultat logična posledica dvojega. Prvič, možno je, da so zmagovalni inštituti po svoji naravi dela na splošno nekoliko bolje prilagojeni sodelovanju z podjetji kot univerzitetni, in od tod njihova večja uspešnost. Drugič, družboslovje in humanistika dejansko nima tehnoloških aplikaciji, period.

Hkrati pa je treba biti do zateve tudi kritičen, saj sploh ni nedolžna. Najprej iz vidika znanstvenega novoreka, ki se ga vsi iz foha hočeš nočeš moramo naučiti in pragmatično uporabljati. To so – in to bi morali odgovorni za razpisom jasno povedati - centri ODLIČNOSTI iz vidika PRENOSA ZNANOSTI V PROFITABILNE TEHNOLOGIJE. In to je dobro. NI PA TO ODLIČNOST V ZNANOSTI NASPLOH! Ali drugače povedano, odločno se je treba upreti, če bi se forma takšne definicije odličnosti, kot jo je postavil ta razpis, začela postavljati kot splošni kriterij za dobro znanost ,in kot kriterij za njeno financiranje širše od tega razpisa.

Posledično je zato treba od znanstvene politike jasno zahtevati: dobro je, da ste financirali te projekte. A zahtevamo, da v naslednjem razpisu, ki mora priti kmalu, podprete tudi odličnost (in centre odličnosti) ki ne bo le tehnološka, ki ne bo izključevala čiste znanosti, naravoslovja, humanistike in družboslovja. Da ne bo pomote – tudi na ravni globalnega znanstvenega novoreka termin »center odličnosti« ni omejen niti na aplikativnost, niti na tehnološkost!

Najslabše pa bi bilo, če bi politika v pritožbenem roku, ki zdaj teče, milostno, zaradi miru v hiši, požegnala še en humanističen in en projekt UL. Naj zares stojijo za svojim projektom! A hkrati bomo toliko bolj neusmiljeno pritisnili na njih, naj svojo vizijo tega, kaj je znanost, kaj je odlična znanost, in kaj je vredno financirati, jasno izrazijo!

2 komentarja:

  1. V redko zadovoljstvo je prebrati zapis, ki se trudi na relevanten način obravnavati relevantne teme, ne pa - kot se žalibog dogaja večini zapisov o CO ta hip -, da užaljeni neizbrani "lutajo" naokrog oboroženi zgolj z zarjavelimi naravoslovnotehnični-vs.-družboslovnohumanistični stereotipi ter razkazujejo za prijavitelje naravnost neverjetno nepoznavanje samega razpisa. No, nekateri so odlični vsaj v tem, zato zares ni kaj dodati njihovi napuhnjeni vsevednosti.
    No, kot rečeno, je tukajšni zapis -ne kljub, ampak najbrž ravno zaradi racionalne kritičnosti - prav blagodejen, saj vabi k razmisleku. Tudi tiste, ki smo imeli možnost "tvegati" s tem netipičnim razpisom in bomo s to odgovornostjo živeli naprej. Sam sicer neposredno kreativne vloge pri razpisu nisem imel, ampak sem (mu) toliko bolj zavzeto stal ob strani. Zato - tudi v samorazjasnitev -le nekaj pripomb. Manj važna, a očitno ne nepomembna, se nanaša na izraz "zmagovalni inštituti". Ne le, da nosilci prijave za posamezni konzorcij niso samo inštituti (v dveh primerih od izbranih 8) gre za univerzo oz. dve fakulteti, predvsem so zmagovalni konzorciji kot celota, saj bodo - in to bi morali vsi člani vzeti zelo resno in dobesedno - s skupno ustanovitvijo posebnega zavoda prevzeli neposredno upravljanje s projektom v vseh njegovih vidikih. Tudi če bi se izkazalo, da jih je kak nosilec vzel zraven bolj pro-forma, ima po vseh določilih tega razpisa ta forma nemajhno moč.
    Druga pripomba se nanaša na pogled, ki vidi v splošnih propozicijah razpisa implicitno izločitev družboslovja oz. humanistike. To ne drži - celo citirana dikcija: "...so usmerjeni predvsem v krepitev sposobnosti prenosa in obvladovanja novih tehnologij..." po moje dovolj eksplicitno napotuje na družboslovno-humanistični vidik "sposobnosti prenosa in obvladovanja". Natanko v tem smislu je očitno znal družboslovni (!) nosilec konzorcijske prijave EF UNI LJ sestaviti na koncu uspešen projekt CO.
    Naj na koncu zagotovim, da "mir v hiši" ni vrednota, ki bi jo na MVZT zaradi nje same želeli negovati in delati kakšne spravne koncesije. Nasprotno - v hiši slovenske znanosti je še premalo nemira, tistega ustvarjalnega seveda, vsebinske gigantomahije. Način razdeljevanja denarja daje prepogosto potuho povprečnosti in neambicioznosti vzajemnega pripoznavajoče-prezirajočega trepljanja. Eden bistvenih stranskih produktov razpisa za nove CO je ravno nakazati, odpreti in podpreti drugačen pristop. Predolgo odlagana tema kot taka s tem prihaja na dnevni red.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dogajanja v zvezi z razpisom za Centrih odličnosti spremljam na daljavo, zato mi je znano le to, kar sem lahko prebral v medijih, pa vendar:

    razpis za CO je po strukturi in namenu zelo blizu temu, kar počnemo na evropski ravni od 6. OP (2002) dalje. CO - kot je na slovenski ravni zastavljen - je izredno podoben (obseg sredstev, struktura partnerjev, cilj raziskav) " integriranim projektom " 6. OP oz. velikim projektom v 7. OP. Ima tudi nekaj elementov " mrež odličnosti ", kot jih poznamo na evropski ravni, pa tudi " skupnih tehnoloških pobud " (kar se tiče institucionalizacije javno - zasebnega partnerstva). Kdor je kdaj sodeloval v 6. ali 7. OP, je to videl že ob branju razpisa. Strinjam se z Luko, da znanstvena odličnost ni in ne more biti vsebovana le v Centrih odličnosti. Seveda ne - tega verjetno tudi nihče ne trdi. Izziv vsake raziskovalne politike je v pravi kombinaciji instrumentov, ki jih ima na razpolago (na SLO ravni: Centri odličnosti, projekti, programi, sodelovanje v mednarodnih programih, infrastrukturni projekti) za dosego zastavljenih ciljev (več boljše znanosti, večja vpetost v mednarodni raziskovalni prostor, več in boljše tehnologije in s tem višja " dodana vrednost " izdelkov domačega gospodarstva). Kdor je razpis dobro prebral, je moral razumeti, v kakšnem smislu je v njem razumljena " odličnost ".

    Zdaj pa k tehnični izvedbi in rezultatom. Poleg jasno definiranega besedila razpisa je za profesionalnost in ustrezen rezultat (poleg kvalitete - odličnosti - projektnih prijav) zelo pomembna prava izbira odličnih ocenjevalcev. Zaradi majhnosti slovenskega prostora in neizogibnega konflikta interesa je seveda bolje, da je domačih ocenjevalcev, vsaj kar se tiče presoje odličnosti znanosti, čimmanj ali nič. Drugače je npr. pri presoji vpliva predlaganih raziskav na širše družbeno okolje. Tega verjetno domač ekspert nekoliko lažje oceni kot kdo iz tujine. Velikega pomena je tudi zagotoviti dovolj individualnih ocenjevalcev za posamezen projekt (pri ocenjevanju tako velikih projektov v OP je to število običajno 5 - 7), ki se na podlagi individualnih ocen nato sporazumejo o končni enotni oceni vsakega projektnega predloga.

    Po oceni prispelih projektnih predlogov znotraj posamezne teme (npr. " vesolje " ali " družboslovje in humanistika "), katere rezultat je toliko parcialnih rang lestvic kot je razpisanih tem, sledi občutljiva faza kombiniranja oz. sestavljanja teh parcialnih list. Za to je potrebna mešana skupina ekspertov iz vseh prejšnjih ocenjevalnih skupin, ki mora odločiti, komu dati prednost v primeru enakih ocen projektov iz različnih tem oz. po domače - prevzeti nase odgovornost najbolj prave izbire med hruškami in jabolki, če do take situacije pride.

    Za javnost bi bilo morda dobro, če bi Ministrstvo predstavilo tehnično izvedbo samega ocenjevanja, podalo statistične podatke o povprečnem številu " branj " projektnih predlogov in pojasnilo metodologijo sestave liste za financiranje v obliki poročila (če tega še ni storilo). S tem bi bilo zadoščeno transparentnosti in povečala bi se kredibilnost celotnega postopka.

    Za nadaljnja razmišljanja o tem, ali se je kateremu področju ali prijavitelju morda zgodila krivica, bi bilo treba vedeti več o samem postopku ocenjevanja. Če se izkaže, da so bili projekti v nekaterih temah ocenjeni nižje, kot v drugih in so zato izpadli, gre verjetno za " slabšo odličnost " razumljeno v okvirih razpisa. Če pa so izpadli v fazi primerjav področij, pa mora to utemeljiti evalvacijsko poročilo. Težko verjamem, da bi bil skrit namen evalvacije izločiti katerokoli področje. Eden od ciljev vsakega razpisa je namreč doseči tudi primerno " pokritost " razpisanih tem, da razpis kot celota doseže svoj namen. In tega se gotovo zavedajo tako tisti, ki so razpis pripravili, kot tudi ocenjevalci.

    OdgovoriIzbriši