Našo univerzo je treba pomladiti, ker je na njej vse preveč ovir, blokad, ki onemogočajo polno uveljavljanje in ustrezno nagrajevanje mlajših pedagoških in raziskovalnih sodelavcev.
Zato bi sam v funkciji rektorja, če me bo seveda doletela, skušal spodbujati neko dejavnejšo držo univerze, njeno večjo samozavest na ravni institucije in tudi individualnih profesorjev; ti so velik intelektualni potencial, ki mu je morda treba dodati še odločnost.
Sicer pa na univerzi, tudi ljubljanski, potrebujemo nekaj kritične zavesti in neustrašne drže, o čemer je pisal Michel Foucault. Doslej takšnega poguma ni bilo. Namesto tega je Univerza v Ljubljani sprejela etični kodeks, ki blokira in celo sankcionira kritično državljansko držo študentov in profesorjev. Po mojem občutku tak kodeks le odraža situacijo, v kakršni smo se znašli. Ljudje na naši univerzi so premalo glasni, premalo kritični, premalo heretični.
Seveda bo prva naloga novega rektorja, da se upre nečemu, kar je na koncu celo bolj papeško od papeža in kar se je sprevrglo v pravo »tiranijo forme«, ki je zahtevala velike energetske vložke učiteljev, na koncu pa tudi študentom naložila nekaj, kar čutijo kot prisilni jopič. Zanimivo je, da na najstarejši univerzi v Bologni, kjer poučujem, še zdaleč niso aplicirali v Bruslju zaukazanega bolonjskega procesa s takšno rigidno in v bistvu že dogmatsko zagnanostjo kot pri nas.
Oznake: S.D., znanstvena politika