V komentarju objave o spletni strani, prek katere naj bi ameriške najstnike z računalniškimi igrami poučevali o načelih pravne države, je nek bralec zapisal, da mu te igre delujejo kot pranje možganov. Ne vem, zakaj, in v zadnjem tednu tega tudi ni pojasnil, a že s prvotno izjavo me je spomnil na dve hibi, ki ju lahko pravu kdo pripiše, ne da bi bilo za to samo sploh kaj krivo.
Prvič, kakšen bi bil odziv na idejo poučevanja prek takih iger, če bi šlo za poučevanje o osnovnih naukih fizike ali matematike? Da bi recimo najstnik kot Varuh zakonov narave moral ugotavljati, kdaj nesramni vesoljski hudo-delci padajo na Zemljo v neskladju z gravitacijo ali pa zmotno trdijo, da je 14*7 enako 99? Bi v tem primeru kdorkoli tudi govoril o pranju možganov? Ugibam, da ne.
Pravo pa je deležno "suma" pranja možganov že zgolj z napovedjo, da bo igra najstnike poučevala o temeljnih pravnih načelih. Iz tega lahko sam izpeljem le naslednja logična sklepa: da je poučevanje prava samo po sebi pranje možganov, ali pa da gre za to vsaj v primeru poučevanja mladostnikov, ki še ne znajo ločiti med smiselnimi argumenti in miselnim nategom. V sami ideji "poučevanja" namreč ni velike razlike med računalniško igro ali interaktivnim poučevanjem v predavalnici po sokratski metodi, ki jo vsaj v ZDA zelo radi prakticirajo, temveč je ta le v formi.
Da pravo ni vsem očitno kot področje, ki bi se ga dalo in moralo priučiti, kaže tudi lahkotnost, s katero občasno (k sreči redki) kandidati želijo delati doktorat iz prava, čeprav se do tedaj sploh še niso srečali s pravnim študijem, ne na dodiplomski ne na magistrski ravni. Ločeno vprašanje je, kako naj se fakulteta s takšnimi vlogami sooči - a povedno je že dejstvo, da očitno sploh ne pomišljajo dosti o tem, ali je tak doktorat v načelu izvedljiv. Ne vem, ali se kdaj recimo kdo odloči, da bi z lepega delal doktorat na katedri za sinologijo (recimo: "Vpliv kitajskih restavracij na kitajski besedni zaklad povprečnega Slovenca"; ali pa "Iskanje univerzalnih temeljev kitajskih pismenk: pogled skozi oči petletnika"), ali pa recimo fizike osnovnih delcev ("Saj imam za sabo že osem ali kolikorkoli že let izobraževanja iz fizike iz osnovne in srednje šole!"). Taka ideja bi se, upam, vsakomur zdela malo lovska, pa čeprav nas fizikalni zakoni v našem vsakdanjem življenju spremljajo vsaj tako neumorno kot pravni.
In drugič, spomnil sem se na razpravo, ki smo jo imeli v prijateljski družbi pred nekaj leti (v neki kitajski restavraciji!) in v kateri smo slučajno isto stališče zastopali trije, ki smo magistrski študij opravili v ZDA. Ena od zagovornic nasprotne teze je na neki točki rekla, da bi morali pa tudi priznati, da smo malo indoktrinirani - češ da je pravni študij v ZDA malo izkrivil naše poglede. Čeprav dana povsem prijateljsko in malo hudomušno, je izjava v sebi vseeno skrivala dve zanimivi implikaciji: (1) da je (pravni) študij pri nas izobraževanje, v ZDA pa indoktrinacija; ter (2) da je nekdo, ki je študiral samo v Sloveniji, sposoben kritične distance, tisti, ki po študiju v taisti Sloveniji odide še v ZDA, pa jo izgubi - da je doživetje dveh različnih študijskih okolij torej slabše kot samo enega. Še en očitek (tokrat celo "notranji"), ki ga fiziki, ugibam, niste deležni.
Dober pravnik se seveda ne postane čez noč - prej nasprotno, res dobrega pravnika odlikujejo tudi bogate izkušnje s številnimi primeri konkretnih pravnih problemov, s katerimi se je že srečal. Študentom ali najstnikom, prek predstavitve Powerpoint ali računalniške igre, ponuditi vrsto takih problemov in jih spodbujati k njihovem reševanju ter pospremiti s koristnimi komentarji pa vsaj na ravni ideje poučevanja ni pranje možganov, ampak njihovo ostrenje. Problem je v kakovosti prevedbe ideje v stvarnost, a to je že druga zgodba.Oznake: M.A., študij