Vceraj je bil v cernu "Rubbiafest", praznovanje 75letnice prof. Carla Rubbie, med drugim tudi dobitnik nobelove nagrade za l. 1984 (skupaj s Simonom van der Meerom) za odkritje bozonov W in Z, nosilcev sibke jedrske sile. V glavni konferencni dvorani se je kar trlo eminentnezev, nekaterih tudi z nobelovskim sijajem (med drugimi sem zapazil poleg slavljenca Rubbie tudi Veltmana, ter seveda lokalnega Steinbergerja). Transparence predavanj so na voljo na tej strani, upam pa, da se bo pojavil tudi posnetek predavanj, saj so govorci navrgli kar nekaj zanimivih anekdot, ki jih na prosojnicah ni. Recimo, kako je bil projekt kar precejsnja tehnoloska avantura, saj so prvic postavljali hadronski trkalnik visokih energij. Hadronski curki so veliko manj stabilni kot leptonski zaradi manjse sinhrotronske radiacije, tako da je bilo veliko skepse o tem, ali bo vse skupaj sploh delovalo (kljucen prispevek je bil tukaj razvoj stohasticnega hlajenja curka, za kar je nobelovo prejel van der Meer). Tedanje vodstvo cerna je pogumno podprlo ambiciozen projekt, in na sreco se je vse skupaj koncalo zmagoslavno.
Kaksno je bilo vzdusje govorijo naslednji podatki. Trkalnik (SPS) so od odobritve l. 1978 zgradili v treh letih. Prve trke so uspeli doseci 10 julija 1981 ob stirih zjutraj! Menda so bili tedaj v kontrolni sobi le trije - Rubbia, Lyn Evans in se nekdo (kako drugace kot ob priziganju LHC, ko se je vse dogajalo pred kamerami, posnetke pa je menda videla kar milijarda ljudi). Rubbia se je nato zjutraj oo koncanem "shiftu" namesto da bi se ulegel v posteljo, usedel na letalo in odsel v Lizbono, kjer je na ESP meetingu porocal o uspesnem delovanju SPS (in utisal skeptike). Odkritje W in Z so naznanili l. 1983, nakar je naslednje leto ze sledila nobelova nagrada.