petek, 13. marec 2009

Nova habilitacijska merila; tretjič

Če sta bila že dva bloga na to temo, bom pa še jaz dodal svoj pogled s stališča naravoslovca, zaposlenega na ljubljanski Univerzi. Kot naravoslovec nimam nič proti poostritvi pogojev v znanstveno-raziskovalnem delu, menim, da so še vedno dokaj mili in me ne bi motila tudi prvotna različica. Še vedno pa me moti dikcija, ki je obstojala tudi že v sedanjih merilih pri objavah v znanstvenih revijah in sicer: »revije iz SCI ali druge revije, ki jim stroka priznava pomembnost«. Ta izraz druge revije, ki jim stroka priznava pomembnost, je zelo raztegljiv pojem. Verjamem, da je prav za stroke, kot je npr. slavistika, da se določijo druge revije, ki štejejo kot pomembne objave. V narovoslovju oziroma na področju biomedicine pa je edino merilo, ki se upošteva po svetu, faktor vpliva. Če ga revija nima, potem ima revija nizek mednarodni ugled in pika, ne glede ali ji neka zelo lokalna stroka (ki na področju biomedicine ne more obstojati, saj vsi raziskujemo splošne biološke/medicinske pojave, ki niso v Sloveniji prav nič drugačni kot v ZDA ali na Japonskem) priznava pomembnost. S tem, ko so v merilih za izvolitve dopustili, da stroke same določajo, kaj je pomembno in kaj ne, smo prišli do tega, da v profesorske nazive na ljubljanski univerzi še vedno napredujejo ljudje, ki v tujini ne bi imeli niti najmanše možnosti, da dobijo službo na nivoju docenta. Žal je v Sloveniji še vedno bolj pomembno, da si »družbeno-politično« neoporečen, kot pa dejanski mednarodno primerljivi dosežki!

Drugi del, ki je dodan na novo novemu predlogu meril in vse skupaj zelo spreminja, pa o tem sploh nimamo pravice razpravljati, kot mi je bilo pojasnjeno, pa je zahteva po 150 pedagoških urah. Vsi vemo, da so zahteve za polno pedagoško obremenitev v Sloveniji precej visoke. To posledično pomeni, da so ure predavanj, sploh na fakultetah z manjšim številom študentov, zelo omejene in zato zelo zaželena dobrina. In zato lahko do pedagoških ur prideš le tako, da ti jih nekdo odstopi, kar se seveda ne zgodi (saj se vsi stari profesorji oklepajo ur in ne spustijo nobene od sebe) tako da lahko mlajši sodelavci ostanejo brez ur, pa če so v vseh drugih vidikih še tako uspešni. Če konkretno povem svoj primer sem imel vabljena predavanja (iz tematike, ki je tudi del študijskega programa na moji domači fakulteti) na kar nekaj univerzah po svetu (v ZDA, na Japonskem, V Nemčiji in Belgiji), na svoji matični fakulteti na Univerzi v Ljubljani pa nimam niti ure predavanj, ker mi jih pač nihče ne odstopi. Hkrati ta zahteva pomeni dodatno omejitev za možnost prihoda tujcev (oziroma vrnitev uspešnih Slovencev iz tujine), saj v zahodnih državah (vsaj anglosaksonskih) takšnih zahtev za izvolitve v nazive ne poznajo. To pomeni, da bi lahko teoretično (pri naših plačah in pogojih za delo seveda res le teoretično) za izvolitev v naziv rednega profesorja zaprosil kakšen nobelov nagrajenec, pa bi ga zavrnili, ker ne bi imel 150 ur predavanj. Po mojem skromnem mnenju (ki bo, kot mi je že zdaj jasno, ostalo zabeleženo samo na tem blogu in ne bo prišlo nikamor naprej do odgovornih za politiko ljubljanske univerze) je ta zahteva dodatna ograja, ki so si jo okoli svojih vrtičkov (pač tipično slovensko) postavili stari profesorji, ki želijo omejevati mlade, sposobne in mednarodno uspešne ljudi, da bi lahko napredovali v sistemu, saj bi to zmotilo dobro utečen sistem, ki po enaki poti teče že desetletja, saj žal ljubljanska univerza po mojem skromnem menenju še vedno ni šla skozi prepotrebno tranzicijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar