V prihodnjem tednu bodo potekali "Stefanovi dnevi" na Institutu Jozef Stefan (IJS). Prireditev je vsakoletna in zajema teden okoli obletnice rojstva (24.marec 1835) slovenskega fizika Jozefa Stefana (tistega iz Stefan-Boltzmannovega zakona o sevanju crnega telesa). A letosnje leto bo se posebno slovesno, saj bo zaznamovalo tudi 60-letnico ustanovitve IJS. Sama ustanovitev instituta je sicer nekoliko zavita v meglo - iz uradne strani o zgodovini IJS, namrec lahko preberemo naslednja podatka: 1946 - Ustanovljen je Fizikalni institut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), 1949 - Za IJS je to leto ustanovitve; Fizikalni institut SAZU se preusmeri na raziskave, povezane z miroljubno uporabo jedrske energije. Prav enigmaticno, kaj?
Nekoliko vec ozadja razkrije prof. M. Rosina, v predavanju o spominih na zgodovino oddelka za fiziko UL, ki ga je imel na srecanju diplomantov oddelka l. 2007 in kjer govori tudi o ranih letih IJS
Profesor Peterlin je bil direktor Instituta Jožef Stefan (ime se je spreminjalo!) od leta 1949 do 1959. Leta 1949 mu je Boris Kidrič naročil razvoj kadrov za jedrski reaktor. Šušljalo se je, da je bila naloga jedrskih inštitutov v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani izdelati jedrsko bombo. Peterlin pravi, da ni bilo nikoli direktno govora o bombi, dalo pa se je o tej morebitni nameri sklepati indirektno. Leta 1952 je bil sestanek o reaktorjih v Vili Podrožnik, Ljubljana naj bi dobila reaktor na težko vodo – za akademsko delo, Vinča pa na grafit (ki so bili uporabni za proizvodnjo plutonija in s tem jedrske bombe). Pozneje je Vinča dobila reaktor na težko vodo (grafitni bi bil neperspektiven), Ljubljana pa dolgo časa nič.
Sam pravi v drugem intervijuju:“ Naravnost povedano je šlo predvsem za to, da Kidrič ni bil zadovoljen z delom, ki so ga opravljali na inštitutu v Vinči. Zato je hotel ustanoviti podobne, toda neodvisne inštitute po vsej državi. Srbski jedrski fizik prof. dr. Pavle Savić, ki je med drugim organiziral inštitut v Vinči, je namreč obljubljal, da bodo prav tam sposobni narediti atomsko bombo. Zato je bil cilj ustanovitve ljubljanskega inštituta, da je vzoren inštitut za jedrsko fiziko, ki pa ne sme imeti nobene zveze s Savićem. Jasno je namreč bilo, da atomske bombe ne more narediti, lahko pa uporabljamo jedrsko energijo v druge namene in IJS je bil ustanovljen kot osnovni inštitut za tovrstne jedrske raziskave.”
Oblasti pa so postopoma pogruntale, da z jedrsko bombo ne bo nič. Atomsko politiko je vodil predvsem Ranković. Leta 1959 je zaropotalo. Nesreči na malem reaktorju v Vinči je sledil udar na Saviča v Beogradu in Supka v Zagrebu (Supek je preživel). Peterlina so po njegovih besedah minirali že tri mesece pred tem udarom. Seveda bi lahko ostal univerzitetni profesor in odličen predavatelj, toda njegove sposobnosti so bile mnogo večje. In je odšel.
Na sploh je to predavanje Rosine naravnost odlicno in polno zabavnih anekdot/cvetk. Se ena, ki se tice instituta
Raziskovalno delo je potekalo na Institutu Jožef Stefan. V tistih časih je oblast pač tako planirala (finančno in prostorsko), naj pedagoško delo poteka
na Univerzi, raziskovalno pa na inštitutih. Bili smo pa na obeh straneh večinoma isti ljudje! To je bil neke vrste“dualizem”, podobno kot v kvantni mehaniki, ko se pojavi včasih manifestirajo kot valovanja, včasih pa kot delci. Nekateri so se nad tem jezili, da šola zato trpi, večinoma smo pa bili zadovoljni, da vozimo po dveh tirih. Včasih je škripalo na enem tiru, včasih na drugem, pa smo zvozili. Institut Jožef Stefan je imel večjo maržo, zato pa so potekale razne nabave in obiski gostov mnogo bolj prilagodljivo.
Iz časov mojega diplomskega dela na betatronu se spominjam, da je bila na stroškovniku tudi hrana za mačko, ki je lovila miši, da ne bi prežrle kablov. Mačka je bila torej koristna sodelavka inštituta. Profesorja Kuščerja pa je skrbelo, da bo pregorela betatronska cev in ne bomo končali diplomskih del v predpisanih treh mesecih. Res je pregorela in sem delal diplomo celo leto, pa mi ni žal, je bilo lepo in zanimivo delo. Ob stranskem vhodu v betatron se je pogosto nudil romantičen pogled – pripeljal je fijakar s konjičkom. Takrat so zdravili z obsevanjem težke rakaste bolnike, pa so želeli napraviti bolj prijeten in human vtis.
Na programu Stefanovih dnevov prihodnji teden sicer ni predavanja o zgodovini instituta, kjer bi lahko poslusali se kaksne dodatne zabavne zgodbice iz institutskega otrostva. So pa za to na sporedu vseeno prav zanimiva predavanja (npr. prof. Krizan bo govoril o temi, za katero so minulo leto padle nobelove nagrade za fiziko), v torek pa bo na slovesni podelitvi zlatih znakov tudi predsednik republike (med letosnjimi dobitniki je tudi sobloger Ilija. Cestitke!). Zur pa se konca v soboto z dnevom odprtih vrat.