Manhattanski projekt polni zgodovinske čitanke in je globoko zasidran v javni zavesti. Veliko manj znano pa je, kako je ameriška vlada obdržala dostop do zbranega talenta po koncu druge svetovne vojne. Tu pomembno vlogo odigrava skrivnostna skupina znanstevnih svetovalcev - JASON (ime je dobila po Jazonu in argonavtih, mitični skupini iskalcev zlatega runa), ki je še vedno aktivna. V njej in okoli nje je zbrana množica znanstvenih velikanov - marsikatero ime me je kar presenetilo, saj ga poznam iz povsem drugačnih vlog. Idejo zanj je na primer dal John Wheeler, ja tisti s špeha "Gravitation", in leta 1959 je skupina tudi ugledala luč sveta. Članstvo v JASON je skrivnost, prav tako tudi večina poročil, ki jih pripravijo za ameriško ministrstvo za obrambo. V JASON je okoli 50 članov, mnogo med njimi nobelovcev oz. mladih superzvezdnikov ameriške znanosti. Spisek z Wikipedije na primer vsebuje imena morebitnih bivših ali sedanjih članov kot so Hans Bethe, Curtis Callan, Sidney Drell, Freeman Dyson, Murray Gell-Mann, Leon Lederman, Wolfgang Panofsky, Burton Richter, Steven Weinberg, Eugene Wigner, George Zweig,...
Prav zanimivo čtivo je naslednji sestavek Johna Horgana za New York Times Book Review izpred dveh let, ki se sicer ukvarja z recenzijo knjige "The Jasons: The Secret History of Science's Postwar Elite," avtorice Ann Finkbeiner, a tudi nekoliko razstre moralno dilemo s katero se sooči znanstvenik, ki ga povabijo k sodelovanju pri JASON (na eni strani odlično plačilo, dnevnice po 850 dolarjev, na drugi strani delo za militaristične cilje). Prav zanimiva so tudi tista poročila, ki niso zaupna, temveč so javno dostopna na internetni strani Federation of American Scientists. Zadnje poročilo na primer govori o tem, kako z gravitacijskimi valovi ne moremo(-jo) vohuniti. Na spisku najdemo nadalje tudi spintroniko (2001), kvantno računanje (1996), DNA računanje (1995), itd... Res vabim na ogled spiska.
Večina 20 do 30 poročil letno pa je nasprotno strogo zaupne narave. Delovanje Jasonov tako buri vse mogoče zarotniške teorije. Vpliv večine teh poročil na odločitve vlade sicer ni jasen, a vsaj v vietnamski vojni sta dve poročili - o nesmislu uporabe jedrskega orožja v vojni, in o smiselnosti postavitve elektronske bariere med južnim in severnim Vietnamom, ki pa je bil velik flop - dejansko imeli vpliv na politiko (in baje imeli veliko pri tem, da je tedanji obrambni minister ZDA Robert McNamara začel verjeti o nezmožnosti zmage). Raziskave Jasonov so postale javne leta 1971 v članku New York Timesa, po katerem so mirovniški aktivisti sodelujoče znanstvenike razglasili za vojne zločince. Neka ženska, ki je na letalu sedela poleg Garwina je recimo vstala in vzkliknila: "To je Dick Garwin. Morilec otrok."
Vsi izsledki Jasona niso bili tako kontroverzni. Uspelo jim je tudi razrkiti marsikatero limono, kot npr. tisto iz prvega dela današnjega sestavka o gravitacijskih valovih in vohunjenju ali pa o tesnem skladiščenju bojnih konic. L. 1996 je na primer Bill Clinton podpisal sporazum o prepovedi testiranja jedrskega orožja tudi zato, ker so Jasoni zaključili, da tovrstno testiranje ni potrebno za vojaško pripravljenost ZDA.
Dotatni linki:
- na wikipediji
- nautilus
- javno dostopne študije
- revija knjige