Raziskovalske zvezdice v Veliki Britaniji

Vsakih pet let v Veliki Britaniji "Research Assessment Exercise" določi kvaliteto raziskovanja 52,400 akademikov s 159 visokošolskih institucij. Raziskovalci si lahko zaslužijo od štirih zvezdic (špica svetovnih raziskav) pa vse do ocene nezadostno (slednjih je bilo 2%). Rezultati ocenjevanja so izredno pomembni, saj bodo vplivali na razdeljevanje milijardo in pol evrov težkega letnega proračuna za znanost v letih 2009 do 2014. V prejšnjih letih so slabe ocene na RAE pomenile tudi odpuščanja na nekaterih univerzah. Čeprav bodo univerze dokončne rezultate prejele šele v začetku marca 2009, pa o delnih izidih že poroča revija Nature v svoji novičarski sekciji.

Za slovensko okolje je morda zanimiva novica, da je bilo letošnje, že šesto po vrsti, RAE ocenjevanje zadnje, ki je temeljilo na recenzijah zunanjih ocenjevalcev. Ker je zadnja RAE stala več kot deset milijonov evrov, jo bo nasledilo avtomatično ocenjevanje na temelju kvantitativnih ocen - objav, citatov, itd. Zveni znano?

No, vsaj nekateri se že zavedajo pasti tovrstnih "formul", ne da bi se jim bilo potrebno naslanjati na slovenski eksperiment. William Schowalter s Princeton University, New Jersey, ki je bil eden od mednarodnih recenzentov RAE za inžinirstvo in znanosti o materialih, je za Nature povedal (prost prevod): "Sam pa tudi ostali člani komisije menimo, da je kljub vsej zapletenosti in časovni zahtevnosti, proces osebnega recenzentstva pomemben. Bilo bi nevarno osnovati odločitve na algoritmu. Skrbelo bi me o kvaliteti tovrstnih ocen."

Dodatek: Nature je objavila tudi drugi del novice, v katerem so nekoliko bolj kvantitativni o ocenah posameznih univerz. Članek je za sedaj še javno dosegljiv tukaj.

Razpis na Univerzi v Novi Gorici

Z mal slabo vestjo se po dolgem casu priklapljam na Kvarkadabro. No pa sem kar olajsana, ko vidim, da so tudi druge ocitno malo zanesle prednovoletne aktvnosti, ne samo mene. Razen Jureta, seveda; Jure, ti si pa res junak! Vis je pa tudi kar jasno, zakaj morajo v Cernu izklapljati kurjavo, da uspejo ljudi napoditi domov vsaj za praznike ;)

Amerika je zal glede praznikov, pocitnic in "finer things in life" na splosno precej manj resna kot Evropa, tako da tu pri nas ostaja kurjava prizgana in tudi vsi vhodi bojo vecino dni odprti. Laboratoriji so tale teden sicer bolj prazni, to je treba priznati, ampak vsaj vsi sefi pa pridno dezurajo v svojih pisarnah, in potem to postane tiste vrste cas, ko si lahko, ce si tako naravnan, skusas pridobit kako bonus piko (ces "le poglejte, medtem ko se drugi zabavajo, jaz pridno delam..."). Se mi zdi, da so topogledno prisilni dopusti kar lepa in demokraticna resitev!

(Jaz sem se danes zavlekla v knjiznico, ki je cudovito prazna in spokojna, pa lahko v miru prebiram Kvarkadabro...(kup clankov, ki sem jih prinesla sabo, bo ze se malo pocakal!))

Predvsem sem pa hotela objaviti tale razpis, ki mi ga je posredovala kolegica z UNG. Glede na to, da sem se zadnjic razburjala cez mednarodnost razpisov na Ljubljanski Univerzi; tale je dosti bolj prijazen, objavljen tudi v anlgescini, in kolegica pravi, da si zares zelijo kandidate z raznolikimi izkusnjami. Rok prijave je sicer cez dvi dni, ampak neuradno pravijo, da bi tudi tekom praznikov se slo.

http://www.p-ng.si/si/o-univerzi/razpisi-delovna-mesta/

http://www.p-ng.si/en/about-university/jobs/

Sicer pa vsem zelim lepe praznike! 

(in se vracam k prebiranju starejsih zapisov na temle dnevniku)

Prisilne počitnice

Cern vsako leto za dva tedna zapre vrata konec leta. In ko rečem, da cern zapre vrata, to pomeni, da izključijo kurjavo, administracija zaprosi uslužbence, naj izklopijo računalnike, menza se zapre, trije od štirih vhodov so povsem zaprti, medtem ko je četrti, glavni -vhod B, sicer odprt, a je za razliko od normalnega stanja zapornica spuščena. Skratka, cern dva tedna preklopi v hibernacijo. Trik z izklopljeno kurjavo je res tako uspešen, da se še tako trdovratni deloholični znanstveniki hočeš nočeš morajo preseliti v "christmasland". Sam sem sicer že sredi novembra službeno odpotoval v Kanado/ZDA, minuli teden pa tudi nato naprej v Slovenijo, nazaj k moji "alma mater", pravzaprav bolje rečeno "alma pater" - IJS. Kar pomeni, da mi je tudi letos uspelo zamuditi tradicionalno božično zabavo cernovskih teoretikov in pa svetovno znano gledališko predstavo/parodijo/komedijo/tragedijo, ki jo izvedejo eminentneži teorije. Kogar zanima, kaj si o dogodkih iz minulega leta mislijo teoretiki - božično predstavo so na veselje odsotnih vestno posneli in je dosegljiva tukaj .

So deklice boljše matematičarke kot dečki?

Naj vas kar takoj razočaram. Zgornji naslov je bil predvsem vaba, da vas privabim k branju, ne bom pa uspel ponuditi odgovora. Novica je sicer že nekoliko stara, a sem šele sedaj odkril študijo, ki so jo julija letos v reviji Science objavile raziskovalke z University of Wisconsin, Madison, in z University of California, Berkeley.

V članku je predstavljena analiza rezultatov državnih testov iz matematike za sedem milijonov učencev od drugega do enajstega razreda v desetih zveznih državah ZDA. Za razliko od podobnih analiz iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer so se dečki sistematično bolje odrezali od deklic, je bil tokrat povprečen uspeh pri obeh spolih enak. Verjetna razlaga po mnenju avtoric je, da sedaj tako dečki kot deklice v enaki meri vpisujejo zahtevnejše stopnje pouka matematike, čemur ni bilo tako pred desetletji.

A analiza tudi kaže, da je varianca pri dečkih višja kot pri deklicah. Gausova porazdelitev uspehov je tako pri dečkih za nekako deset do dvajsed procentov širša kot pri deklicah. To pomeni, da je zelo uspešnih dečkov več kot zelo uspešnih deklic (in enako na spodnjem koncu, dečkov zelo slabo podkovanih v matematiki je več kot deklic). V gornjem procentu je tako razmerje med spoloma nekako dva proti ena v prid dečkom. Je to posledica genetike, okolja? Končnega odgovora ni, je pa vsaj deloma vpliv okolja zaslediti, saj je npr. pri aziatskih američanih v zgornjem procentu več deklic kot dečkov.

Vsekakor pa je jasno, da tudi ta razlika v uspešnosti na testih ne razloži pomanjkanja deklic v tehničnih poklicih. Če bi namreč bila izbira poklica oz. študija odvisna le od samega uspeha, potem bi pričakovali, da je okoli tretjina študentov v inžinirskih poklicih ženskega spola, a je v ZDA ta delež še enkrat nižji (tako na oko pa verjetno tudi pri nas).

In zakaj sem v naslovu zapisal "So deklice boljše matematičarke kot dečki?" in ne morda "So dečki boljši matematiki kot deklice?", ki bi morda vsebini zapisa celo bolj ustrezal? Oba naslova sta po mojem mnenju dejansko enako kočljiva: govorita o neki sposobnosti ljudi, pri čemer so razlike najdene v raziskavi v resnici marginalne (čeprav statistično nezanemarljive). Korelacijo s spolom posameznika opazimo le pri najbolj izstopajočih posameznikih. Ob nepazljivem branju torej lahko naslov vodi v napačen vtis. In najpomembneje: o inherentni sposobnosti glede na spol raziskava ne pove veliko. Je torej razlika med spoloma posledica zunanjih dejavnikov ali genetike? Ne vem. A zanimiv je poskus, ki ga lahko opravi vsak sam pri sebi. Preberite oba naslova in primerjajte svoj odziv. Kateri bolj pritegne vašo pozornost?

Zanimivo je tudi poročanje medijev v ZDA o sami raziskavi. Veliko uglednih časopisov (med njimi tudi New York Times) je recimo poročalo le o ujemanju povprečnega rezultata med spoloma, ne pa tudi o razliki v porazdelitvi rezultatov. Prevelika politična korektnost ali površnost?

Romunija kandidatka za članstvo v cernu

Pokvarjen pospeševalnik očitno ni prestrašil Romunije, ki si je že leta želela vstopiti v cern (menda je bila v čakalnici več kot pet let). Na sestanku "cern council" prejšnji teden so nato le požegnali pripravljenost Romunije za znanstveno udejstvovanje. Tako je Romunija tudi formalna kandidatka za članstvo v cernu, kar pomeni, da bo v teku petih letih postala polnopravna članica (o tem, kako gre pri tem podvigu bivšim jugoslovanskim republikam sem pisal tukaj).

Druge novice: cern je dobil novega DG (director general), ki je bil sicer izvoljen (s strani članic plačnic seveda) že lani. To je Rolf Heuer, dosedanji raziskovalni direktor DESY, velikega raziskovalnega laboratorija v Hamburgu. Pričakal ga je LHC v okvari. Zadnje poročilo, ki smo ga prejeli o tem, omenja junij 2009 kot mesec, ko bi bil možen ponoven zagon. Po hodnikih pa je slišati tudi bolj pesimistično varianto - brez žarka l. 2009.

O(b) obisku pravnega laboratorija

Ko sem v zadnjih tednih občasno prebiral odlične zapise soavtorjev tega bloga, si nisem mogel kaj, da ne bi vedno znova razmišljal o razlikah in razmerjih med naravoslovjem in družboslovjem.

1. (Racionalizacija) Recimo: dva tedna nazaj sem cel konec tedna preživel na fakulteti s študenti, ki so končevali s pripravo memorandumov za študentsko tekmovanje iz prava EU, sam pa sem jim - v skladu s pravili - nudil lingvistično pomoč in uho za še zadnje splošne diskusije o obravnavanih vprašanjih. V izmišljenem primeru je med drugim šlo za to, ali bi se določena finančna ureditev, s katero je država izbrane delodajalce oprostila plačevanja prispevkov v pokojninsko shemo, morala šteti za državno pomoč v nasprotju s pravom EU in do katere mere lahko država v skladu s skupnostnim pravom omejuje možnosti domačih podjetij, da brez finančnih bremen preselijo registrirani sedež ali sedež uprave v drugo državo članico.

Vmes pa sem zrl v Alenkin zapis o stereo vohu in Gašperjevega o potovanju slik v digitalnem zapisu po optičnih živcih ter se zamislil: na eni strani se pravniki soočajo s suhoparnimi vprašanji o naravi državne pomoči, vprašanjih obdavčevanja, delovnopravne zakonodaje in podobnega, medtem ko naravoslovni raziskovalci razmišljajo o tem, kako mrežnica zakodira digitalno sliko in ali ljudje bolje vohamo z dvema nosnicama kot z eno samo; na drugi strani pa so televizijski zasloni in filmska platna polni drznih odvetnikov, ki z bliščem svojih karier dražijo nosnice in mrežnice navdušenih gledalcev, medtem ko se naravoslovci na platnih res dobro obnesejo le takrat, ko so čim bolj podobni pravniku/detektivu ali ko celo neposredno služijo varovanju pravnega reda in miru. Saj vem, poenostavljam in pretiravam, a vendarle.

Potem pa sem pomislil, da je delo pravnika, tudi če sestavlja argumentacijo za na videz dolgočasno vprašanje, ali je določena državna pomoč združljiva s pravili skupnega trga EU, v praksi lahko presneto zanimiva logična akrobacija med številnimi sodnimi precedensi - ali, če želite, izgradnja čim lepšega gradu (pravne argumentacije) iz razpoložljivih lego kock (veljavne zakonodaje in obstoječe sodne prakse) - medtem ko je dolgotrajno iskanje in testiranje prostovoljcev ob plazenju po lokalnem travniku za dokazovanje še tako izvrstne hipoteze lahko v praksi dokaj zamudno in duhamorno početje.

2. (Intelektualizacija) Potem sem prejšnji teden predaval na dveh dokaj interdisciplinarnih konferencah. Druga, ki se je par dni odvijala v Kopru, je bila sicer omejena na družboslovne in humanistične vede, a smo bili tudi tam pravniki v manjšini; še bolj pa je to nemara držalo za prvo, kjer sem sam imel referat v skupini štirih predavateljev, med katerimi sta bila pred mano poleg nekega belgijskega raziskovalca predavatelja dr. Žiga Turk in dr. Jure Zupan. Slednji sicer ni bil naš soavtor, ampak kemik in nekdanji minister Jure Zupan, v vsakem primeru pa smo bili pisana druščina, sploh glede na to, da je imela konferenca dokaj družboslovno temo "Kje so meje Evropske unije?"

Pa je še Ilija sočasno pisal o fizikih, ki se odločijo za službo v finančnem sektorju, in sem se spomnil, da sem bil pred leti na neki predstavitve fakultete za fiziko v Cankarjevem domu, kjer so predstavniki fakultete med razlogi za študij fizike navajali tudi dejstvo, da bodo diplomanti fizike zlahka opravili podiplomski študij na ekonomski fakulteti in da bodo ravno zaradi znanja fizike neprekosljivi borzni posredniki. Tržni pristop v sili razmer ali domiselna prilagoditev narav(oslov)nim danostim?

3. (Sublimacija) Konec koncev imamo vsi svoje teze, hipoteze in sinteze, svoje laboratorije in svoje znanstvenike, ki so navzven videti zelo različno, navznoter pa so si lahko zelo podobni. Jutri tako zaključujem štiridnevni obisk enega glavnih pravnih laboratorijev v Evropi, ki je bil tako kot trkalnik CERN nedavno tega prenovljen in slavnostno odprt - Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, kamor so me ta teden prijazno povabili glavni slovenski raziskovalci v tem laboratoriju - oba slovenska sodnika in generalna pravobranilka. Namesto belih nosijo rdeče halje, namesto betonskega tunela jih obdaja nekakšna meduzi podobna tančica, končni cilj pa je vendarle enak: prispevati k temu, da bomo kos vedno novim izzivom in da bomo tako po civilizacijski kot bivanjski plati vedno bolje razumeli, kaj smo, od kod prihajamo in kam (naj) gremo.

No ja, ali pa ta dva "laboratorija" druži tudi to, da naj bi eden privedel do nastanka črne luknje, ki bo pogoltnila celo Zemljo, drugi pa lahko z zdravim razumom pripomore, da ga pri tem ne bodo motili...

Obisk v Izraelu

Vsak roma po svoje, nekateri v Meko, nekateri v Slovenijo. (Vse poti pa baje vodijo v Rim). Bliža se novo leto in bližam se Sloveniji, spet. Ne sicer najbolj naravnost: za 2 tedna sem se ustavil na obisku na Weizmann Institute of Science, pri prijatelju, ki je zdaj tam profesor, v ZDA pa sva si delila mentorja -- on postdoc, jaz podiplomski študent. Vreme je krasno, bolj pomlad kot zima, kratke hlače so še primerne, sandali udobni. Prejšnji konec tedna smo se odpravili z njegovo skupino v Eilat, na najbolj južni konec Izraela ob Rdečem morju, kjer je bila letna konferenca tukajšnjega društva za nevroznanost (in priložnost za kopanje). Krasni sončni zahodi, kjer puščava sreča morje, rdeči. Udoben hotel, odlična hrana, razen kosher torte, ki brez vsega mlečnega notri ne deluje najbolje. Na konferenci prijazno pozdravim, “Hi,” profesorja, ki me je 2 leti nazaj v ZDA eno uro ožemal pred mojim posterjem, posebej, ker sem mu kazal zelene in rdeče črte na grafu in vehementno razlagal o razliki, on pa je bil barvno slep. Verjetno ne bi bilo razlike, tudi če ne bi bil - Izraelci so znani po nepopustljivem pristopu v znanosti: “Nothing personal, but it is bullshit” morda ravno ne rečejo, gotovo pa ne skrivajo. Na poti iz Jeruzalema do Eilata, ob Mrtvem morju, sva si pogledala tole čudo. Zelo priporočam, poleg nujnega lebdenja v slanici.

Ura je 1:40 ponoči in še kar samotno ždim v pisarni, prelen, da bi se odpravil v inštitutsko sobo, kjer ta dva tedna prenočujem. Soba je komična, minimalna in funkcionalna in predstavljam si, da je bilo tako v kibbutzih v časih, ko so tam še živeli pravi zagrizenci: prazen kvadrat s posteljo, ki sem jo premaknil po diagonali v sredo sobe, ker (nimam mize in stola in) wireless internet od soseda zažiram le v eni magični točki, torej sredi sobe.

Namen mojega obiska je nesrečni “Dajmo končati s tem”. Teoretiki verjetno poznajo ta neprijetni stadij in občutek, ki ga spremlja -- ni velikih kolaboracij z nadrejenimi, ki žugajo; ni laboratorija, kjer se miške (tiste žive, ja) lahko tako ali drugače pokvarijo; le prenosni računalnik in internet in kolega ali dva, in hitro se zgodi, da delo obstane v psevdo-dokončani fazi, že skoraj napisano, pa še neobjavljeno, in ti se utapljaš v novih projektih, pisanju predlogov zanje, iskanju službe ali... Mine leto ali celo več, in slaba vest te preganja, pojavljajo se znamenja, da nekakšne grebe nekje drugje na svetu prihajajo na plano z nekimi idejami, za katere (tu lastni možgani prispevajo teatralnost) si potil krvavi pot, da bi jih poračunal, pa še ne objavil, mogoče zaradi nerazumevajočih recenzentov?, ideje, za katere je šlo leto, od njih pa takorekoč še nobenega efekta. “Dajmo končati s tem,” torej.

Rečeno, ne pa storjeno. “Ej, zadnjič sem imel zanimivo idejo... spoznal sem enega tipa, ki se ukvarja z delfini ob Rdečem morju in snema njihove glasove. Se spomniš tistega članka, kjer Magnasco z Rockefellerja analizira petje opernih pevk s tisto matematično analizo zvoka? Dajmo to pogledati na delfinih!” Tako izgleda pogovor s prijateljem, z vsemi “tistega članka” (super članek za vse, ki vas zanima) in “tisto analizo” vred, ki verjetno nakazujeta, da se poznava že dovolj dolgo. Hudič nas spet skuša, da bi zašli na nov ovinek, ne pa dokončali starega dela. No ja, kaj drugega pa je pisanje tega bloga kot znak, da sem že podlegel? Prijatelj je potem šel na pogovor s “tistim tipom”, konec koncev smo že itak šli do Rdečega morja.

Sicer se počutim prav delovno in od energije bi kar poskakoval, če ne bi imel na levi nogi te, khm, krogle, nekakšnega relikta iz polpreteklih dni. Recimo, danes sem pridno pisal kratek razpis za potovani denar pri Human Frontier Science Program (HFSP), ki sofinancira projekte na meji, kjer se srečata biologija in “kvantitativne” znanosti ala fizika. Po začetnem zagonu je osnutek pregledal moj izraelski kolega ter me opomnil, da stavki oblike “... While illuminating, this procedure is an algorithmic prescription, not a theory, and it is thus unclear...” ne zvenijo najbolj politično sprejemljivo, ko govoriš o delu drugih. “Significant problems plague both approaches, however,” se mu je prav tako zdel tvegan stavek. 10% možnosti, da sem recenzenta X užalil dvakrat, in 40%, da vsaj enkrat, pa naslednjič ne bomo šli na nobeno “Frontier”, ker ne bo denarja. In sam sem ponosen na svoje delikatno uho, ki naj bi zaznalo takšne in drugačne jezikovne finese in se izogibalo očitnim pastem pregovorne znanstvene nespretnosti pri sporazumevanju?! Gašper, groza!

In tako dva CPUja v mojem računalniku pridno meljeta vsak svoj “Dajmo že končati s tem” problem. Več kot dveh Apple zaenkrat še ne vgrajuje - ne preostane mi drugega, kot da pišem tole besedilo, na Facebooku gledam, kdaj bo prijateljica praznovala rojstni dan v Avstraliji in kako se druga dva odpravljata čez 3 ure z Dunaja na počitnice na Filipine, vedno znova poslušam isti komad od Regine Spekter, ki mi ga je poslal prijatelj iz Ljubljane... NY Times uvodnike sem prebral, razmišljam, kako downloadati naslednji del anime serije, edine pregrehe, ki spominja na TV, odkar sem se škatli že dolgo nazaj odrekel.

Mogoče tako kot dedujemo od bioloških staršev barvo oči in krvno skupino, dedujemo od svojih mentorjev takšne in drugačne navade. Konec koncev 5 let le ni kratka doba. Moj je vsekakor imel “Dajmo že končati s tem” problem. In reševal ga je tako, da si je postavil 31. december vsakega leta za magično mejo. Za tiste, ki poznate arxiv, je poizkušal vedno “pospraviti” stare grehe in jih poslati kot preprinte na zadnji dan starega leta, da so dobili čim bolj zgodnjo številko za naslednje leto. Saj razumete, neka komplicirana shema, ki je brezpredmetna, razen, da je dober štos, in da sam sebe ukaneš in se prepričaš, da je potrebno končati. Novo leto je blizu in imam čistilno akcijo. “Vsak po svoje, je rekel tisti, ki je s svedrom kravo drl.” To mora biti najbolj klen slovenski pregovor, kar jih poznam.

CPUja bosta mlela še nekaj ur, počasi se odpravljam do sobe, jutri je petek, torej v Izraelu vikend. Mogoče po poti domov posnamem še eno sliko za profesionalizacijo izgleda bloga. Za vse bralce Kvarkadabre, o znanstvenih eksistencialnih krizah, iz Rehovota, over and out.

Fizika, finance in kreditna kriza

Ko sem ob pričetku podoktorskega izpopolnjevanja prišel v London, me je presenetilo, da so doktorski študentje fizike osnovnih delcev na glas razmišljali o službi v finančnem sektorju in odprto debatirali o tem s svojimi mentorji in sodelavci. Občutek sem imel, da bi bilo kaj takega v Sloveniji nesprejemljivo; vsak, ki se je v naši skupini na Institutu Jožef Stefan odločil za doktorat, se je s tem ne-napisano zavezal akademsko-raziskovalni karieri, in zdelo se je, da so tisti, ki so zapustili to pot, neke vrste odpadniki.

Po drugi strani pa sem tudi opazil, da so se v Londonu veliko lažje sprijaznili s tem, da bo katera od doktorskih nalog slabše kakovosti; komentar je bil pač, da se bodo avtorji teh nalog vseeno lahko odlično odrezali izven akademskih krogov. V Veliki Britaniji se torej glavna selekcija bodočih raziskovalcev ni izvajala ob sprejemu na doktorat, ampak šele po doktoratu. To ima po mojem mnenju svoje dobre in slabe strani. Po eni strani je res, da je nekdo lahko odličen raziskovalec, pa mogoče na dodiplomskem študiju ne blesti - tak se pri nas se ne bo imel možnosti izkazati. Po drugi strani pa mislim, da trpi kvaliteta dela ostalih raziskovalcev, če se morajo ukvarjati z doktorskimi študenti, ki jim raziskave in akademska kariera niso cilj, saj je z njimi veliko več dela, izkupiček pa večinoma veliko manjši.

Tako se je do začetka letošnjega leta kar nekaj doktorskih študentov fizike osnovnih delcev po končanem doktoratu zaposlilo v finančnem sektorju, kjer so za modeliranje finančnih dogajanj potrebovali ljudi z dobrimi kvantitativnimi spretnostmi. Odhajali niso ne zgolj najboljši ne zgolj najslabši. Nekatere je premamila plača, ki je bila že takoj po doktoratu skoraj za faktor dva večja od tiste, ki bi jo dobili kot podoktorski raziskovalci na britanskih univerzah. Druge je motilo to, da v raziskovalni sferi včasih težje določiti, kdo je uspešen in kdo ne (na kar je opozorilo tudi nekaj blogov kvarkadabre), in so menili, da se bodo lažje izkazali s trdim delom v financah, kjer je merilo uspešnosti bolje določeno.

Ker je London eno največjih finančnih središč, v Londonskih univerzah sodelavci odhode v finance sprejemajo kot normalen del življenja in legitimno odločitev. Eden od kolegov, ki je imel v naši skupini prestižni fellowship, se je odločil sprejeti ponudbo za delo v investicijski banki Merrill Lynch. Njegovo raziskovalno mesto so zamrznili za eno leto (fellowship je to omogočal), da bi se lahko vrnil, če bi ugotovil, da mu je delo na univerzi bolj ustrezalo; nihče pa mu zaradi njegove odločitve ni poskušal povzročati težav.

Trend odhodov v finance se je nekoliko ustavil pred pol leta, ko je postalo jasno, da bodo tudi Veliko Britanijo prizadele posledice kreditne krize. Doktorski študentje, ki so zaključevali z raziskavami in so iskali nadaljnjo zaposlitev pri zaposlovalnih agencijah, so potarnali, da dobivajo vedno manj klicev na intervjuje, po bankrotu banke Lehman Brothers pa so nekaterim celo sporočili, da je trg dela za nekaj mesecev nasičen z izkušenejšimi delavci, ki so jih odpustili iz drugih finančnih institucij, tako da skoraj ni prostora za "novince" iz akademskega sveta. Dva od kolegov, ki sta si želela v finance, sta vsaj začasno obupala nad zamenjavo področja in si poiskala podoktorske pozicije na univerzah.

Zdi se, da je kreditna kriza naredila znanstvene in inženirske službe veliko bolj privlačne, kot so bile še par let nazaj. Med desetimi študiji, ki so v Veliki Britaniji tri leta in pol po koncu študija najbolje plačani, so se pojavili tudi študiji matematike in fizike, po dolgem času naj bi se povečal interes za vpis na fiziko, ki je bil se pred dvema letoma na nekaterih britanskih univerzah tako pičel, da so napovedali ukinitev fakultet za fiziko univerz v Readingu in Essexu (o težavah univerz s študiji fizike in kemije je bilo tedaj kar nekaj napisanega v dnevnem časopisju). Kar se tiče mojega področja - eksperimentalne fizike osnovnih delcev, so se najbolj dramatični septembrski dnevi (okoli bankrota banke Lehman Brothers in velikih padcev cen na borzah po svetu) dogajali istočasno z enim od najbolj pričakovanih trenutkov zadnjih let, zagonom velikega trkalnika LHC v Cernu. S sodelavci smo bili mešanih občutkov, ko smo ugotavljali, da so začetki finančne krize tako sovpadli z začetkom novega razcveta fizike osnovnih delcev (saj so naša pričakovanja za LHC res velika).

Med britanskimi kolegi krožijo tudi zgodbe (ki pa jih nisem uspel preveriti), da so nekateri bivši fiziki, ki so delali nekaj časa v finančnih institucijah, pa so se zaradi kriznih časov od tam pred kratkim morali posloviti, na svojih bivših univerzah predlagali, da bi raziskovali zastonj (torej, ne da bi jih plačali, saj naj bi imeli dovolj prihrankov...). Zaenkrat lahko rečem le, da se nihče od mojih kolegov in prijateljev, ki so odšli iz akademskih voda v finance, še ni vrnil.

Raziskovalne skupine fizike osnovnih delcev se vsaki dve leti pri vladni agenciji prijavijo za denar za naslednja 3 leta (tako da če na naslednjem razpisu ne dobijo denarja, imajo še eno leto za zaključek tekočih projektov). Februarja naslednje leto bo potrebno oddati naslednje prijave in takrat bo jasno, koliko denarja bo na voljo za posamezne univerze, od tega bo tudi seveda odvisno, koliko raziskovalcev bodo zaposlili. Britanske raziskovalne skupine v fiziki osnovnih delcev zato zadnje mesece večinoma ne zaposlujejo nikogar. Študentje, ki so doktorat zaključili v tem času, so tako na veliko slabšem, kot so bili njihovi kolegi leto in po nazaj, a že čez pol leta bo situacija lahko veliko boljša (ali pa slabša).

Zdi se, da je tako kot pri drugih stvareh v življenju tudi v raziskavah zaradi povezanosti z ostalim dogajanjem v svetu veliko ciklov z različnimi časovnimi periodami, ki se včasih med seboj ojačajo, včasih pa izničijo. Že velikokrat sem recimo prebral, da je konec časov, ko so fiziki in matematiki delali v službi financ (za primerno plačo), ali da je poklic znanstvenika raziskovalca izgubil svoj čar med današnjo mladino. Take in drugačne napovedi so po mojem mnenju na daljši rok malo vredne. Znanost je prav tako kot druge stvari vpeta v dogajanje okoli nas, porajajo se nove potrebe in včasih vračajo stare, znanstveniki pa se, tako kot drugi poklici, trudijo ohraniti relevantnost svojih raziskav (dela) in iščejo nove izzive.

Rezultati prvega kroga razpisa za sofinanciranje projektov

ARRS je objavila rezultate prvega kroga razpisov za sofinanciranje raziskovalnih projektov. Neposredno so sprejeti najbolje ocenjeni projekti v posameznih raziskovalnih vedah, medtem ko gre priblizno polovica (tako na oko) v drugi krog ocenjevanja (imena teh so se skrita ocem javnosti - ne vem, ce bom to kdaj razumel...). Najbolje ocenjene projekte so prijavili: Franc Forstnerič (matematika), Janez Dolinšek (fizika), Maja Ravnikar (biologija), Jana Kolar (kemija), Radmila Milačič (varstvo okolja), Danilo Suvorov (materiali), Damijan Miklavčič (sistemi in kibernetika), Janez Holc (elektronske komponente in tehnologije), Janez Kopač (proizvodne tehnologije in sistemi), Saša Svetina (nevrobiologija), Gregor Serša (onkologija), Borut Peterlin (reprodukcija človeka), Hojka Kraigher (gozdarstvo, lesarstvo in papirništvo), Vladimir Meglič (rastlinska produkcija in predelava), Roman Jerala (biotehnologija), Štefan Bojnec (ekonomija), Slavko Dolinšek (upravne in organizacijske vede), Darko Darovec (zgodovinopisje), Metoda Kokole (muzikologija), Anica Lavrič (umetnostna zgodovina), Miran Mozetič (interdisciplinarne raziskave), Marko Mikuž (interdisciplinarne raziskave). Cestitke "zmagovalcem"!

Saga o AMS

Z veseljem sem prebral v zadnjem CERN bulletin, da je AMS (Alpha Magnetic Spectrometer) uspel pomemben korak naprej v bitki s časom. 15. oktobra je namreč predsednik Bush podpisal dokument, ki naj bi omogočil dodaten let space shuttla v letu 2010 da dostavi AMS do mednarodne vesoljske postaje. Zgodba o AMS je prav poučna, če ne že kar vredna občudovanja. V njenem centru je nobelovec Samuel Ting, človek ki ne prizna poraza.

Leta 1994 je Dan Goldin iskal zanimive ideje, kaj narediti na novo načrtovani mednarodni vesoljski postaji. Kritike o tem, da gre za projekt male znanstvene vrednosti a z veliko politično težo, so namreč deževale z vseh strani. Je lahko šlo pri mednarodni vesoljski postaji za kaj več, kot le za kupovanje stabilnosti prek posrednega zaposlovanja ruskih raketnih inžinirjev?

Ting je prišel s pravo idejo ob pravem času. Na vesoljsko postajo bi postavili eksperiment, spektrometer, ki bi meril tok kozmičnih žarkov ter njihovo sestavo. Lahko bi razločil negativno nabite od pozitivno nabitih delcev ter tako tudi recimo antihelij od helija. Prisotnost antihelija v kozmičnih žarkih bi nedvomno pomenila, da je nekje v relativni bližini antigalaksija. Prav tako bi AMS lahko iskal sledi temne snovi, recimo ostankov ki nastanejo pri njeni anihilaciji. Kako vizionarska je bila ta ideja Tinga, govori recimo to, da sta desetletje in pol kasneje nova eksperimenta Pamela in ATIC v toku pozitronov res odkrila anomalijo (o tem sem že pisal tukaj). Skratka, precej seksi stvari, s katerimi Tingu ni bilo pretežko navdušiti Goldina. Del kupčije je bilo tudi to, da NASA ne bi bilo potrebno plačati razvoja detektorja, pač pa se je zavezala le za njegov polet do mednarodne vesoljske postaje. Razvoj so plačali DOE (ameriški department of energy) in pa mednarodni partnerji - kolaboracija vključuje 500 znanstvenikov iz več kot 50 inštitucij in je tako pravih delčarskih razsežnosti. Vsega skupaj je razvoj AMS stal približno milijardo in pol dolarjev. A sedaj stoji v hangarju v cernu in čaka, medtem ko se Ting bori za njegovo izstrelitev. Zakaj?

Vir problemov je nesreča shuttla Columbia iz leta 2003 in posledična prekinitev poletov. Po tem, ko so shuttli ponovno začeli leteti, so praktično vsi leti do l. 2010, ko se shuttle upokoji, namenjeni izključno dograditvi mednarodne vesoljske postaje. AMS je tako izpadel iz serije načrtovanih poletov l. 2005. A Ting je neverjetno trmast možak, ki se zlepa ne vda. Nobelovo nagrado za fiziko si je prislužil pri štiridesetih za odkritje kvarka c (pravzaprav za odkritje vezanega stanja c-cbar, poimenovanega J/Psi - dvojno poimenovanje zato, ker je prišlo do oktritja hkrati v dveh skupinah, drugo je vodil Richter). Nato je vodil kolaboracijo L3 na trkalniku LEP v cernu. Že tu je pokazal vso politično modrost in vztrajnost, saj mu je kot prvemu uspelo v visokoenergijsko fiziko pripeljati Kitajsko. Ne le to, na istem eksperimentu mu je uspelo v sodelovanje pripraviti tudi Sovjetsko zvezo. Baje mu je ta podvig uspel zato, ker je vlade obeh držav uspel preigrati na ta način, češ da se bodo drugi pridružili, med tem, ko bodo sami zaostali. Njegova trma je legendarna. Veliko pove naslednja anekdota. Ko je DOE zavrnil dograditev detektorja L3, je Ting vstal in rekel “Zavračam vašo zavrnitev”. Ali pa naslednji citat Griffina, administratorja NASA, “Izguba shuttla Columbia je bila velika izguba za celoten vesoljski program Združenih držav poleg izgubljenih življenj sedmih ljudi. [...] Sam je edini izmed ljudi s katerimi imamo opravka, ki to ni sprejel. Vztraja, da je poseben primer. Žal mi je, ampak to ni.”

A kot kaže očitno je. Po tem, ko je Tingu uspelo spraviti skozi kongres in senat zakon o dodatnem poletu space shuttla, in ga je nato tudi podpisal Bush, je tudi Obama izdal izjavo v kateri podpira dodatni polet. AMS torej kar dobro kaže. Sedaj je med načrtovanimi poleti za leto 2010, seveda pa se do takrat lahko še kaj zatakne. Držimo pesti, da ne.

Nekaj nadaljnjega branja:
zgodba v New York Times
zgodba v Nature

Od politike nazaj za stedilnik :)

Hoj, hvala vsem za komentarje in prijazne besede na moj prejsnji post! Ampak moram priznati, da se v politicnih debatah pocutim nekoliko nelagodno; kdo pa sem, si mislim, da se takole razburjam (mah ne, to vzamem nazaj, razburjam se ze rada, ampak ko zacnem dajati sebe za primer, takrat mi pa postane resno nelagodno (v smislu: kdo pa sem...)). Takile pomisleki so precej tipicni za moj spol (pri cemer, spet oklepaj, nikakor nocem kriviti svojega spola za svoje vecne pomisleke, samo spotoma ugotavljam), in tole bi bil lahko uvod v naslednjo politicno debato, na temo zensk v znanosti (torej zakaj je v znanosti toliko manj zensk, pa ce ze ne manj na splosno, pa vsekakor dosti manj na pomembnih polozajih, med vabljenimi predavatelji na konferencah, ipd). Ampak ne, ne bo. Samo mal se hecam, ker je nedelja zvecer in jutri torej sledi gnil ponedeljek in mene poleg vsega se boli noga, ker sem sla v cetrtek v kino v visokih petah... (ja, brez komentarja).

Hocem samo rect, da so mi bolj blizu take bolj gospodinjske teme... ;)

Zadnjic sem zapisala, kako se znanstveniki dostikrat radi posmehujemo drugim disciplinam, ker sem nam zdijo manj “kunstne” in relevantne kot nasa lastna. Ta izjava mi potem kar ni dala spati. Pa saj sploh ni res, sem razmisljala, znanstveniki smo pa ja nadvse zvedava in z predsodki neobremenjena bitja. (Vsaj vecina jih je najbrz takih; meni ocitno kdaj pa kdaj malo spodrsne...)

Spomnila sem se na svoja nova prijatelja Valo in Angela in na pogovor, ki se je odvijal nekaj tednov nazaj, ko sem bila pri njima na obisku. Vala in Angel sta tako kot jaz postdoktorska raziskovalca na Kolumbiji, ampak razen institucije imajo nase vsakodnevne sluzbe bolj malo skupnega. Vala je seizmografinja in se ukvarja z modeliranjem delovanja vulkanov, Angel pa je oceanograf in preucuje globokomorske tokove. Angel gre vsake toliko z ladjo za nekaj mesecev spuscati sonde v morje 1 km globoko, in tako nabere podatke o tokovih, ki jih potem dolgo casa analizira. Vala pa pravi, da vse podatke za svoje raziskave dobi iz internetnih datotek, kamor se zbirajo porocanja seizmoloskih postaj s celega sveta. Trenutno tako oba vecino svojega dela opravljata od doma, ker pri tem se pazita na svojo tri mesece staro puncko; en sedi z racunalnikom za kuhinjsko mizo, drugi pa na kavcu v dnevni sobi (medtem ko Frida v spalnici spi). No, taka je bila scena, ko sem tisti vecer prisla k njima na kolac...

Mene vedno pograbi zavist, kadar srecam ljudi, ki za svoje delo ne rabijo drugega kot dober racunalnik, in lahko svojo sluzbo opravljajo takorekoc kjerkoli. Joj kako bi bilo lepo, si mislim, ko meni ne bi bilo treba vsak dan hodit v laboratorij mojih gljivic kvasovk prekladat; ta zalega, vedno lacna hrane in pozornosti! Poleg tega so me pa tudi ocarali dolgi in zelo tehtno izgledajoci racuni na ekranih Angela in Vale; jaz svoja sluzbena racunanja v veliki meri opravim na kalkulatorju za 3 dolarje, kupljenem v drogeriji cez cesto od moje hise; res ne zgleda kaj prida doktorsko...

Potem smo jedli kolac in pili caj in kubanski rum, in pogovor je od ruma nekako presel na mikserje, oziroma sekljalnike, kot ugotavljam, da se temu rece po gorenjevsko (glej sliko 1 spodaj, desno). O cem nekaj pa naj bi se pogovarjali doktorji znanosti? Vala je razlagala o neki internetni strani, kjer lahko stavis, kaj se bo zmlelo v sekljalniku in kaj ne (recimo, ali se bo zmlel mobilni telefon...). Jaz sem ob tem kar tako spotoma omenila, da mi pa v sekljalniku v laboratoriju pasiramo gljive, v tekocem dusiku. Vala je pri tem naenkrat dobila ogromne oci in je vzklinila “Joj, to je pa res prima, gljive pasirate v tekocem dusiku!” Ne, to ni bila samo vljudna pripomba, Vali se resnicno zdi na moc zanimivo, na kaksen nacin jaz masakriram svoje gljive kvasovke! Ko smo se potem srecali nekaj tednov kasneje, me je prvo stvar vprasala, ce sem zmlela kaj gljiv v tekocem dusiku zadnje case.

No, potem sem razlozila, da velikokrat skusam iz svojih kvasovk izolirat kak protein, ali pa celicne membrane, in zato je treba celice kvasovk najprej zmleti, kar ni preprost problem. Kako razbiti nekaj tako majhnega, kot je enocelicna gljiva kvasovka (s premerom 10 mikrometrov)? Celica gljiv je poleg tega se obdana z mehansko zelo odporno celicno steno, zgrajeno iz proteinov in ogljikovih hidratov, ki je ni lahko streti. (Gljivicna celicna stena je precej podobna rastinski). Ce celice mocno ohladis v tekocem dusiku, pa postane stena bolj krhka in potem je mletje lazje. “Melji celice v petih intervalih po eno minuto,” je standardni recept. “Vmes dodajaj svez tekoci dusik.” Na koncu dobis fin gljivicni prasek, ki ga, ce nisi zelo pazljiv, rado odnese iz mlincka na vse strani laboratorija, in potem je treba it na novo gojit litre in litre gljiv. Ali pa gljivic nisi dobro zmlel in na koncu dolgega dneva ugotovis, da si pridelal komaj kaj proteina... Slisi se najbrz banalno, ampak mletje gljiv je pogost predmet mojih tuhtanj in poglobljenih laboratijskih debat (pa nemalokrat tudi povod za zavist drugim znanstvenikom, ki lahko lepo sedijo za racunalnikom in se “igrajo” z enacbami...) Potem pa takole naletim na ljudi, ki se jim zdi mletje gljiv nepozabno zanimivo!

Okuzena z Valinim navdusenjme sem se danes odpravila v laboratorij s fotoaparatom, da poslikam naso “high-tech” laboratorijsko opremo. Kavni mlincek je za mletje manjsih kolicine gljiv, sekljalnik pa za vecje kolicine (slika 1). Oba sta gospodinjski napravi najboljse kakovosti, kakopak, iz nerjavecega jekla! Bor-masina na sliki 2 je pa tudi namenjena pasiranju gljiv, samo v primerih, ko uporabljamo bor-masino, celicno steno najprej razgradimo s pomocjo bakterijskih encimov.

Mogoce se kdo pri tem sprasuje, cemu vendar ves ta trud okrog gljivic. No, naj to vprasanje ostane za naslednji dnevnik...

Komu zvončklja?

Finančna kriza, sestavki o položaju znanosti doma in komentarji, ki jih tu in tam v Sloveniji slišim o znanosti v tujini, so me vzpodbudili, da predstavim nekaj zanimivih številk. To ne bo prispevek, ki se šibi od jadikovanja, pa tudi ne slika Indije Koromandije na drugi strani Atlantika: na okroglo bom navrgel tiste vtise, ki sem jih utegnil nabrati v 7 letih študija in dela v ZDA. O čem? O cekinih v mošnji za znanost, seveda!

Za začetek kratek intermezzo o Američanih. Delno karikiram. To so precej odprti ljudje, ki jih jezi, če se nekdo ne vklopi hitro v njihovo družbo, in krivdo marsikdaj pripišejo sebi. V pomoč ti hitrjo vržejo veliko prijaznih besed, ki so lahko nam introvertirancem včasih celo nadležne, in na sploh hočejo slišati vprašanja, vzpodbujajo debato in na tišino gledajo kot na škodljivo, praktično depresijo-povzročujoče stanje. A glej ga zlomka, ko nanese beseda na denar (plačo, grante ipd) se sicer dobro podmazan jezik ustavi in tok besed usahne. Denar je namreč Tabu. Smešen komentar profesorja, ko se je pogajal za redno mesto: “Zanimivo, da se tu, kjer se vse vrti okrog denarja, kandidat za delovno mesto besno pogaja o sredstvih za laboratorij, delovnih obveznostih in barvi fotelja v pisarni, preden si upa, boječe, vprašati, kakšna bo njegova plača... Dobro za delodajalca in hkrati komično, da nam je v ZDA kaj takega nerodno vprašati.”

Začnimo z nekaj javno znanimi podatki. Univerza v Princetonu ima okrog 10 miljard dolarjev endowmenta, torej denarja v investicijah, iz katerega lahko pobira smetano, kapitalski dobiček. Pri okrog 5000 študentih je to nekje med miljonom ali dvema dolarjev na študenta, kar pri cca 5% letnem donosu znese med 50.000 in 100.000 dolarjev letnega donosa na študenta. Šolnina nominalno znaša okrog 50.000 dolarjev, tako dodiplomska kot podiplomska; to vključuje tudi del stroškov za bivanje. Dodano so tu še donacije -- letno se organizira velika nabirka skupaj z zabavo za bivše diplomante, kjer se zberejo tisoči bivših študentov, oblečenih v oranžno (barvo univerze), skupaj podoživljajo študentske dneve, pijejo pivo in pišejo čeke; če se ne motim, lahko nanese za dodatnih 50 miljonov na leto. In včasih kakšen res bogat bivši študent podari gigantsko količino denarja, običajno za posebne projekte -- na primer gradnjo Lewis-Sigler Institute for Integrative Genomics, ki se potem po njem imenuje.

Princeton ni tipična šola. Tudi za ameriške razmere gre za premožno ustanovo in gornje pisanje, se zdi, potrjuje predstavo o Ivy League univerzah kot o gnezdih sinov in (šele od leta 1969 na Princetonu, prej žensk niso sprejemali) hčerk bogatašev. Preden pa skočimo do tega zaključka, poglejmo še odhodkovno stran računa. Čeprav šolnina znaša nominalno 50.000 dolarjev, večina podiplomcev ne plačuje nič, in dobiva plačo velikosti nekje 20.000 ali 25.000 dolarjev na leto bruto. Plačujejo le tisti, ki so v profesionalnih šolah, za kar Američani štejejo medicino, pravo, arhitekturo, poslovno šolo (MBA) in podobno. Od tega ima Princeton le arhitekturo, ostalih programov ne ponuja. Podiplomci dobijo “financial aid” skoraj avtomatično, tujci sploh (tujcev je od tretjine do polovice, odvisno od letnika, v naravoslovju in engineering schools več, in postopek prijave je isti, relativno enostaven, kot za Američane). Dodiplomci so bili dolga leta glavna baza, iz katere se je nabiral denar: tako šolnine kot kasnejše donacije, in v interesu univerze je bilo, da se čimveč dodiplomcev šola v dobro plačanih poklicih (če služiš veliko, lahko prispevaš veliko). Od začetka tega desetletja to ne drži več: Univerza je akumulirala dovolj denarja, da lahko velikemu delu dodiplomcev zniža šolnine, nekaterim jih celo oprosti. Princeton, svoj čas trdnjava premožnih belcev, ima danes bolj raznoliko študentsko telo kot UCLA, (državna) šola v Kaliforniji, ki je bila znana po etnični mešanici med študenti, a je bila prisiljena uvesti opazne šolnine; okrog 10% dodiplomskih študentov na Princetonu je tujcev, kar je zelo veliko za dodiplomsko stopnjo.

Velik del prihodka od šolnin je tako nominalen bolj kot realen. Tudi če bi študenti plačevali polno šolnino, se izkaže, da ta ne pokriva stroškov: ti so za faktor 2 večji, kot je celotna šolnina. Kako je to mogoče?

Ocenjujem (tu je moje vedenje bolj omejeno), da se plače mlajših profesorjev gibljejo okrog 100.000 dolarjev na leto, nekateri sežejo po individualnih pogodbah verjetno opazno višje. (Za ameriške razmere, naj dodam, to ni pretiran razvrat, če seštejete stroške šolanja otrok, zdravstva, nepremičnin v krajih, kjer so univerze, ali primerjate s poklici v gospodarstvu. Po mojih izkušnjah profesura na takšnem faksu tudi redkeje dopušča množico stranskih virov zaslužka, in pričakuje se nivo ukvarjanja s študenti, predvsem dodiplomskimi, in časovni “committment”, ki ga v Evropi nisem videl. Skratka, gre za udobno, a ne premožno življenje.) Profesorski zbor ima okrog 1000 ljudi (od tod razmerje manj kot 10 študentov na profesorja). Princeton je najprej in zgodovinsko izobraževalna ustanova (torej imajo dodiplomci “prednost” pred podiplomci in postdoci v vsakdanjem življenju), z močnim poudarkom na raziskavah. Obstajajo ustanove, ki so bolj ali manj samo raziskovalne (Rockefeller University) ali samo izobraževalne (liberal arts colleges). Da bi omogočili raziskovalno dejavnost, je potrebno novim profesorjem ponuditi “startup fund”, ki ga porabijo za opremo laboratorija ali za sorodne namene, predvsem tudi zato, da si najamejo podoktorske raziskovalce (postdoce). Tak znesek se hitro giblje okrog miljona dolarjev ali več. Postdoci so plačani nekje v razponu od 35.000-50.000 dolarjev na leto bruto, velikokrat direktno iz profesorjeve mošnje.

Del izdatkov so “elitne štipendije” za mlade raziskovalce (ni povezano z našimi MRji), ki so v karieri med doktoratom in profesorskim mestom, torej nekakšni super post-doci. Ti t.i. fellowi imajo več svobode pri delu, nimajo formalno nobenega mentorja več in razpolagajo s svojim denarjem, sami so lahko mentorji diplomskih del ipd. Na leto jih recimo v fiziki imenujejo le tri (na Princetonu, podobno na MIT in RU), in njihovi prihodki so včasih blizu začetnim prihodkom profesorjev na nekoliko manj premožnih šolah (recimo 50.000-70.000 dolarjev na leto). Za ta mesta je tekmovanje izjemno, priložnost, ki jo mesta nudijo, pa tudi (petletna svoboda delati, kar si želiš, brez profesorskih obveznosti). Opazen delež trenutnih fellowov, morda celo večina, je prav tako tujcev.

Na tem mestu pridejo v igro kot prihodek za profesorje tudi granti mednarodnih (HFSP, Burroughs Wellcome trust) ali zveznih inštitucij (NSF, DOE, NIH), recimo za področji fizike in biofizike. Granti se gibljejo od manjših, reda 100.000 dolarjev, do precej večjih. Denarja ne pobere od države Univerza kot enovita inštitucija, da bi ga nato hierarhično prerazporejala navzdol (shema, ki je problematična predvsem v Nemčiji in morda (?) pri nas), pač pa priteka naravnost do profesorjev (oz PIjev, kar so vsi profesorji, tudi tisti brez tenure), od česar Univerza pobere “infrastrukurni davek”, recimo 30%, z ostalim pa razpolaga profesor; denar gre predvsem za opremo in ljudi, delno za potovanja. (Komentar vstran: če dobijo doktorski študenti ali postdoci svoj, poimenski denar, z njim ne more razpolagati mentor... torej ni zgodb, kjer bi prihajal denar za materialne stroške za študente, naredil ovinek mimo študenta in poniknil v požiralnik z imenom “Za skupno dobro”. Če bi požiralnik vsaj izbljunil račun s preglednim seznamom stroškov...) Verjetno ni treba pisati o tem, kako kompetitivni so zvezni granti -- dovolj povedati, da tudi velika imena (celo Nobelovci) včasih dobijo prenizek ranking. Dodaten vir denarja so lahko korporacije ali privatniki, a tu je potrebno biti pazljiv; včasih tak denar pride opremljen z majhnim tiskom, ki daje korporaciji pravico, da se vmeša v raziskovalni proces (mislim, da so bile znane zgodbe o farmacevtski industriji in objavah člankov z negativnimi analizami učinkov zdravil). Če ima univerza dovolj denarja, reče v takem primeru enostavno “Ne hvala”. Včasih pa je majhen tisk popolnoma neškodljiv in celo zabaven: v nevroznanosti je znan privatni donator, ki financira nekaj raziskovalnih centrov, pod pogojem, da mu predstavijo enkrat na leto na konferenci rezultate, ker ga pač zanimajo možgani...

In nazadnje so tu velike investicije. Neverjetno je opazovati, kako hitro z dovolj denarja zraste nov laboratorij, ali nov inštitut za nevroznanost. Čudo arhitekture, od planiranja do vselitve, nekaj let, skupaj z vrhunsko laboratorijsko opremo. Delo ne stoji. Velikokrat posamezniki prispevajo po 50 ali 100 miljonov za realizacijo takih ciljev. V zadnjih letih je mogotec, (za spremembo) pravi tajkun in “corporate raider”, Carl Icahn, podaril denar skupaj z Lewisom za genetski laboratorij, Lewis za novo znanstveno knjižnico (ki jo je sprojektirah Gehry), gradi se nova zgradba za kemijo, Meg Whitman (CEO E-baya) je prispevala za nove študentske domove...

Na koncu se seveda stroški pokrijejo s prihodki. Univerza je neprofitna ustanova, kar ji zelo pomaga pri davku, in torej (potencialne) presežke reinvestira v izobraževanje. Stroški na študenta so delno visoki zaradi stroškov ljudi in infrastrukture, delno zaradi vseh novih investicij. Slednje, predpostavljam, se bodo v sedanjem kriznem obdobju zmanjšale, vendar je njihov učinek itak potrebno povprečiti čez dolgo obdobje, saj investicije sledijo gospodarskemu ciklu; univerza je vložila na veliko takrat, ko je bil presežek. Izdatki prve vrste pa direktno vplivajo na kvaliteto pouka in zvišujejo stroške zato, ker lahko npr. študenti drugih letnikov delajo vaje na vrhunskih konfokalnih mikroskopih, in ker je efekt vloženega denarja nekako sigmoidna funkcija, kjer moraš na neki točki porabiti veliko za vedno manjši efekt.

Morda bo kdo vprašal: “Zakaj bi porabljal ves ta denar za razvajene študente?” Ja, na Princetonu so tudi otroci bogatašev, in nekaterih morda ne zanima težak študij. Prav tako je veliko nadarjenih dodiplomcev iz nepremožnih družin, ki so na faksu lahko le zaradi denarne podpore. Roko dam v ogenj, da se večina teh študentov trudi končati študij s čimboljšimi ocenami v štirih letih, ker imajo priložnost, ki jo lahko zamudijo predvsem po svoji neumnosti. Spekter študentov je širok: veliko jih ima slabše predznanje kot v Sloveniji, ko pridejo, nekaj boljše, večinoma so bolj zagnani in motivirani, in Univerza odkrito priznava poleg čisto šolskih tudi praktična merila -- od izvenštudijskih aktivnosti do raziskovalnih (kar ni isto kot šolska aktivnost, ki se meri s standardiziranimi testi). Na koncu koncev pa je odgovor na vprašanje enostavno to, da porabljaš toliko denarja, ker ga lahko: študenti imajo dobro izkušnjo s faksom, neto efekt na družbo je pozitiven, in končno, niti ne poredko naletiš na študenta, ki bo dejansko izrabil vse ponujene možnosti inštitucije -- akademske ali socialne. Takšne primere je veselje videti, posebej, če prihajajo iz socialnega ozadja, kjer takšna ali drugačna oblika uspeha ni samoumevna.

Ali univerze dobro delujejo samo zato, ker imajo pač dovolj denarja? Ne. Denar je zelo enostavno zafračkati brez vsakega efekta. Ali je možno za veliko manj denarja izobraziti vrhunskih nekaj procentov vodstvenega in raziskovalnega kadra? Mogoče, če bi znal izbrati malo število bodočih študentov, na katerih boš zapravil ves denar. Prvič, nisem prepričan, da kolektivno to želimo; drugič, ni jasno, da bi bila inštitucija s tako izbranimi ljudmi socialno “zdravo” okolje; in tretjič, izkušnje profesorjev, ki so bili v raznih izbirnih komisijah za sprejem na faks, kažejo, da tako dobro, tudi če bi želeli, iz množice mladih ljudi bodočih super-študentov ne znamo izbrati. Nekje je torej potrebno potegniti črto, sprejeti N študentov in porabiti denar zanje. Privatna šola s svojo mošnjo denarja, ki ne obremenjuje proračuna, nastavi ta N, torej trade-off med kvaliteto in kvantiteto, po lastni presoji. Predvsem to stori brez moralne dileme, zakaj ni raje sprejela 10N študentov in porabila le desetino denarja za vsakega. Vsak lahko vrednost takšnega sistem seveda sodi po svoje, zatiskati si oči pred ekonomsko realnostjo pa je neumno: na neki točki več pametno porabljenega denarja res lahko prinese večjo kakovost in, izobraževanje vstran, pri raziskovalnem delu ni očitno, če koncentracija v nekaj odličnih centrih ni boljša kot difuzna poraba.

Janez Bleiweis in pomembni Slovenci

Letos novembra je poteklo 200 let od rojstva Janeza Bleiweisa, enega velikih, a vse premalo znanih Slovencev. Bleiweis, po izobrazbi zdravnik in veterinar, je bil aktiven na številnih področjih, od čisto raziskovalnega, ko je s svojim poskusom prvi dokazal, da se goveja kuga prenaša z ovc na krave, do pedagoškega (bil je profesor sodne medicine in živinizdravstva na Mediko-kirurškem zavodu v Ljubljani in kasneje učitelj na kmetijsko podkovski šoli), deloval je kot ravnatelj Ljubljanske porodnišnice, zavzemal se je za preganjanje vraževerja, predvsem v povezavi z medicino in se trudil, da bi se ljudje nehali bati cepljenja proti črnim kozam. Poleg tega pa je bil tudi publicist (dolgo vrsto let je bil urednik Kmetijskih in rokodelskih novic) in pomemben politik, ki se je zavzemal za večjo veljavo slovenskega jezika in za njegovo uporabo v uradih, šolah in sploh družbenem življenju. Zanimivo, a morda tipično za Slovence, je, da takšnega človeka tako malo poznamo in cenimo. Kako so ga cenili v njegovem času dovolj zgovorno govorita dva podatka – še za časa njegovega življenja so mu Slovenci nadeli naziv »oče naroda«, ob njegovem 70. rojstnem dnevu pa so ga počastili z mimohodom mimo njegove hiše, ki se ga je udeležilo kar 15.000(!) ljudi. Zelo velika številka za tiste čase, ni kaj.

A za kaj smo ga nato pozabili? Bleiweisu so očitali oportunizem in konzervativizem. Res, ni bil revolucionar, zavzemal se je za počasne, institucionalne spremembe. A prav tako ni bil klerikalec. Zavračal je ostra klerikalna stališča cerkve in nasprotoval zahtevam nekaterih duhovnikov po večji klerikalizaciji družbe. Ni bil naklonjen ilirizmu, se pravi združevanju južnih Slovanov, ideje o skupnem jeziku južnih Slovanov je označil na kratko, da je tak jezik »jezik za luno«. In trudil se je razviti uporabno slovenščino, jezik, s katerim bo lahko pomagal navadnim ljudem, kmetom in rokodelcem, do boljše izobrazbe in boljšega življenja. Čeprav bi težko trdili, da ni cenil kulture in literature, saj so prav njegove novice objavile vrsto Prešernovih pesmi in s Prešernom sta bila najverjetneje dobra prijatelja, saj zgodovinske raziskave kažejo, da sta se tikala, kar so v tistih časih počeli le dobri prijatelji. Nekatere od teh treh stvari, ali pa vse tri, so mu njegovi sodobniki zamerili in pustili, da je njegova podoba zbledela v očeh večine Slovencev. A vsaj zdaj, ko živimo v svoji državi, za katero ima nedvomno zasluge tudi dr. Janez Bleiweis (prav Bleiweis je med drugim zaslužen tudi zato, da danes uporabljamo pisavo gajico), bi ga lahko rehabilitirali. Pred vojno se je po njem imenovala današnja Prešernova cesta v Ljubljani, danes nimamo v Ljubljani nobenega obeležja Bleiweisu.

Zakaj smo Slovenci takšni? Zakaj ne znamo ceniti svojih velikih mož in jim priznavati zaslug? Vsakdo ima napake, vsakdo naredi kaj narobe, zagotovo bi jih lahko našli tudi pri Bleiweisu, a vendar, zagotovo je naredil ogromno za naš narod in našo državo. Žal smo očitno Slovenci takšni, da ne maramo izstopajočih, uspešnih judi. Tukaj bi se z lahkoto navezal na prejšnji bolg Alenke o zaposlovanju na Ljubljanski univerzi, ki ravno tako kaže na našo zaprtost. Vsi želimo biti povprečni, saj potem lahko eden drugega prepričujemo, kako dobri smo. Če se hoče kdo dvigniti iz te povprečnosti, pa ga je treba hitro potlačiti in zatreti. To je prenevarno, saj bi nam lahko skupaj s svojo uspešnostjo pridržal ogledalo, v katerem bi morda za hip prepoznali, da nismo tako izvrstni, izjemni, najboljši na svetu, kot si mislimo sami o sebi. Tako kot je Sneguljčičina mačeha razbila ogledalo, ko ji je to povedalo, da je Sneguljčica lepša od nje, tako se Slovenci trudimo zatreti vsakega, ki se skuša dvigniti nad sivo povprečje. A žal s takim načinom ne bomo prišli daleč. Če smo se še pred nekaj leti lahko hvalili, da smo v znanosti boljši od naših vzhodnoevropskih sosedov, se bojim, da so nas vsaj Madžarska, Češka in Poljska že močno prehitele. Pred nekaj časa sem bil povabljen na EMBO konferenco srednjeevropskih znanstvenikov in samo gledal sem, kakšne raziskovalne skupine imajo v teh treh državah. Močne skupine, vodene z raziskovalci, ki so se vrnili iz tujine in delajo zares odlične stvari. Mi pa še naprej živimo v svojem svetu, hvalimo se z univerzitetnimi lestvicami, ne upamo pa se pogledati v ogledalo, ki bi nam povedalo resnico, saj bi bila ta preveč boleča.

Zaposlovanje na Univerzi v Ljubljani

Nekaj dni nazaj sem zvecer doma pila caj in precej brezciljno surfala po internetu, pa nekako pristala na domaci strani Ljubljanske univerze, in tam, da malo vidim, kaj se kaj dogaja, kliknila na povezavo ‘prosta delovna mesta’. Kar tako; trenutno ne iscem sluzbe. Ampak poglej, poglej, tole mi je pa vendarle padlo v oci: FKKT (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologije, moja alma mater) razpisuje mesto visokosolskega ucitelja! Ko zacnem brati razpis, se se bolj razveselim. Takole se namrec glasi:

JAVNA (MEDNARODNA) OBJAVA PROSTIH DELOVNIH MEST
1. Razpisano delovno mesto:
Visokosolski ucitelj (za podrocje biokemije in molekularne biologije na katedri za biokemijo)
Za nedolocen cas in s polnim delovnim casom.
http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=2245

Hej, to bi pa lahko bilo nekaj zame! Sem mednarodna raziskovalka na podrocju biokemije in molekularne biologije, trenutno (za dolocen cas) nastanjena v New Yorku, za katerega sicer nikakor ne morem reci, da je nezanimivo mesto, ampak no, drago pa vsekakor, pa veeeliko in glasno, pa dostikrat malo samotno, pa se cel vikend je prav nemarno dezevalo... V Ljubljani so pa mama in ata, pa prijatelji pa mali necaki, pa tam nekje zraven Pokljuka, Polhograjska grmada, Cres... Ob temle razpisu mi torej, moram priznati, malo poskoci srce.

No pa berem naprej, kaksni so kaj razpisni pogoji:

- “Doktorat znanosti.”
Aha, to imam.
(No ja, nisem cisto prepricana, da tudi v oceh Univerze v Ljubljani zares imam doktorat. Kolikor vem, se v Ljubljani zahteva, da vsak doktorat, pridobljen na kaki tuji univerzi (moj je s Kalifornijske univerze v Berkeleyu) pregleda in odobri komisija z Univerze v Ljubljani, preden se prizna kot Doktorat. Ampak nad to slovensko posebnostjo sem se ze dovolj razburjala nekaj let nazaj in potem ugotovila, da pac ni vredno zivcev. Gotovo pa ljubljanske komisije, ki mednarodno objavljajo prosta delovna mesta, razumejo, da jo tole z doktorati ena velika neumnost, in se obnasajo temu primerno. Tako si vsaj mislim...)

No, ze druga postavka razpisnih pogojev pa dokoncno zatre moje navdusenje:

- “Veljavni naziv docent, izredni profesor, redni profesor za podrocje biokemije in molekularne biologije, pridobljen na Univerzi v Ljubljani.”

Ne, naziva docenta na Ljubljanski univerzi pa vsekakor nimam. Ampak kako naj bi ga pa imela, saj vedar ne zivim v Ljubljani!

Nekam absurdno se bere, a ne? Mednarodni, pardon, (mednarodni) razpis za pedagosko mesto, ki kot pogoj postavlja ze pridobljeni naziv docenta na Univerzi v Ljubljani??

Hmm, no, kaj pa vem, mogoce pa so po svetu biokemiki, ki tekoce govorijo slovensko in imajo naziv docenta z ljubljanske univerze. Dvomim sicer, da redno brskajo po internetnih straneh Univerze, ampak gotovo je bil ta (mednarodni) razpis objavljen se kje! Recimo na Naturejobs.com, splosno uveljavljenem portalu za iskanje delovnih mest na podrocju naravoslovnih znanosti. Odsurfam na Naturejobs (http://www.nature.com/naturejobs/index.html). Ta teden je na Naturejobs objavljenih 5277 znanstvenih delovnih mest. Delovna mesta se lahko isce po podrocjih, kljucnih besedah, geografskih regijah... V razdelitvi po geografskih regijah ima recimo Irska ta teden objavljenih 384 delovnih mest, Svica 162, San Francisco 148. Kaj pa Slovenija? “0 zadetkov”. “Ljubljana”, ”Univerza v Ljubljani”, “FKKT”? Takisto – “0 zadetkov”!

Hmm...
Ampak res, cisto nic? Niti eno samo samcato mesto ni razpisano v drzavi Sloveniji?

Za hec vtipkam se “Iceland”, drzavo s 300,000 prebivalci, ki je trenutno popolnoma bankrotirana... No, tudi na Islandiji je razpisanih “0” znanstvnih delovnih mest. To mi je nekako v tolazbo...

Da se vrnem na razpis na Ljubljanski univerzi. Beremo ga lahko torej nekako takole:
“Dragi (mednarodni) biokemiki in molekularni biologi, ki ste med 18. novembrom in 3. decembrom 2008 slucajno naleteli na nas razpis, objavljen na strani Univerze v Ljubljani (ne, niti na straneh FKKT, Oddelka za biokemijo, ali Slovenskega biokemijskega drustva ne najdem kakega malega obvestila...), in ste pole tega po moznosti se inovativni raziskovalci in nadarjeni pedagogi, itd itd, javite se!”

Na objavo skusam gledati s humorjem, ker, kaj pa vem, kako pa naj drugace? Ampak ej, ljudje, bodite resni! Vse te razprave o sanghajskih lestvicah, bolonjskih prevratih, D/V ali kaksnih ze faktorjih in kvantitativnih tockovanjih takih in drugacnih...; vendar ali ni kakovost neke univerze predvsem odvisna od kakovosti njenega kadra? Medtem ko druge svetovne univerze tekmujejo med sabo, kako bi pridobile najboljse ume z dolocenega podrocja, so razpisi, kot je tale na ljubljanski FKKT, namenjeni... – ja, komu le?

Pa sploh nocem trditi, da bi bila jaz dober kandidat. Mah, saj se “kvanitativnih zahtev” za docenta po moje na dosegam (vsaj kolikor uspem razbrati iz na internetu objavljenih pravilnikov o tockovanju. Kako naj se (mednarodni) clovek v tem znajde, je seveda drugo vprasanje.
(Po drugi strani bi lahko pa na hitro objavila kako monografijo; v prijateljevi zalozbi, recimo?? To bi mi prineslo “do 20 tock”, pise v pravilniku, torej dovolj za docenturo...))

Jih pa poznam kar nekaj: pametnih, zagrizenih slovenskih znanstvenikov z obsirno bibliografijo, ki so trenutno (mednarodni). Zal so, podobno kot jaz, nad perspektivami v ljubi zeleni Sloveniji tako razocarani, da za razpisi niti gledajo ne vec. Saj, zakaj pa bi?

Moja velika sreca je, da trenutno res ne iscem sluzbe. Januarja zacnem namrec s pedagoskim delom na Univerzi Columbia. Kot posdoktorska raziskovalka sicer, s pogodbo za dolcen cas (3 leta) in brez moznosti za napredovanje, ampak vendarle, 3 leta so le dolga doba. Predvsem se pa zelo veselim dela s studenti, pri predmetu, ob katerem se bom tudi sama veliko naucila, v prijaznem, stimulativnem in raznolikem pedagoskem timu...
(To mesto sem dobila tako, da sem se prijavila na razpis; slabo leto nazaj. Moja prijava je vljucevala moj zivljenjepis, bibliografijo, predlog znanstvenega projekta, esej o preteklih znanstvenih izkusnjah, ter esej o pedagoskih nazorih in izkusnjah. Aja, pa 3 priporocilna pisma. (Kaj je ze to, priporocilno pismo??) Potem sem imela cez nekaj mesecev se intervju. Nobenih tock.)

Potem pa..., kaj pa vem? Mogoce se bo pa v naslednjih treh letih v Sloveniji vse spremenilo?? Drzim pesti...
Do takrat pa en (mednarodni) pozdrav!