Janez Bleiweis in pomembni Slovenci

Letos novembra je poteklo 200 let od rojstva Janeza Bleiweisa, enega velikih, a vse premalo znanih Slovencev. Bleiweis, po izobrazbi zdravnik in veterinar, je bil aktiven na številnih področjih, od čisto raziskovalnega, ko je s svojim poskusom prvi dokazal, da se goveja kuga prenaša z ovc na krave, do pedagoškega (bil je profesor sodne medicine in živinizdravstva na Mediko-kirurškem zavodu v Ljubljani in kasneje učitelj na kmetijsko podkovski šoli), deloval je kot ravnatelj Ljubljanske porodnišnice, zavzemal se je za preganjanje vraževerja, predvsem v povezavi z medicino in se trudil, da bi se ljudje nehali bati cepljenja proti črnim kozam. Poleg tega pa je bil tudi publicist (dolgo vrsto let je bil urednik Kmetijskih in rokodelskih novic) in pomemben politik, ki se je zavzemal za večjo veljavo slovenskega jezika in za njegovo uporabo v uradih, šolah in sploh družbenem življenju. Zanimivo, a morda tipično za Slovence, je, da takšnega človeka tako malo poznamo in cenimo. Kako so ga cenili v njegovem času dovolj zgovorno govorita dva podatka – še za časa njegovega življenja so mu Slovenci nadeli naziv »oče naroda«, ob njegovem 70. rojstnem dnevu pa so ga počastili z mimohodom mimo njegove hiše, ki se ga je udeležilo kar 15.000(!) ljudi. Zelo velika številka za tiste čase, ni kaj.

A za kaj smo ga nato pozabili? Bleiweisu so očitali oportunizem in konzervativizem. Res, ni bil revolucionar, zavzemal se je za počasne, institucionalne spremembe. A prav tako ni bil klerikalec. Zavračal je ostra klerikalna stališča cerkve in nasprotoval zahtevam nekaterih duhovnikov po večji klerikalizaciji družbe. Ni bil naklonjen ilirizmu, se pravi združevanju južnih Slovanov, ideje o skupnem jeziku južnih Slovanov je označil na kratko, da je tak jezik »jezik za luno«. In trudil se je razviti uporabno slovenščino, jezik, s katerim bo lahko pomagal navadnim ljudem, kmetom in rokodelcem, do boljše izobrazbe in boljšega življenja. Čeprav bi težko trdili, da ni cenil kulture in literature, saj so prav njegove novice objavile vrsto Prešernovih pesmi in s Prešernom sta bila najverjetneje dobra prijatelja, saj zgodovinske raziskave kažejo, da sta se tikala, kar so v tistih časih počeli le dobri prijatelji. Nekatere od teh treh stvari, ali pa vse tri, so mu njegovi sodobniki zamerili in pustili, da je njegova podoba zbledela v očeh večine Slovencev. A vsaj zdaj, ko živimo v svoji državi, za katero ima nedvomno zasluge tudi dr. Janez Bleiweis (prav Bleiweis je med drugim zaslužen tudi zato, da danes uporabljamo pisavo gajico), bi ga lahko rehabilitirali. Pred vojno se je po njem imenovala današnja Prešernova cesta v Ljubljani, danes nimamo v Ljubljani nobenega obeležja Bleiweisu.

Zakaj smo Slovenci takšni? Zakaj ne znamo ceniti svojih velikih mož in jim priznavati zaslug? Vsakdo ima napake, vsakdo naredi kaj narobe, zagotovo bi jih lahko našli tudi pri Bleiweisu, a vendar, zagotovo je naredil ogromno za naš narod in našo državo. Žal smo očitno Slovenci takšni, da ne maramo izstopajočih, uspešnih judi. Tukaj bi se z lahkoto navezal na prejšnji bolg Alenke o zaposlovanju na Ljubljanski univerzi, ki ravno tako kaže na našo zaprtost. Vsi želimo biti povprečni, saj potem lahko eden drugega prepričujemo, kako dobri smo. Če se hoče kdo dvigniti iz te povprečnosti, pa ga je treba hitro potlačiti in zatreti. To je prenevarno, saj bi nam lahko skupaj s svojo uspešnostjo pridržal ogledalo, v katerem bi morda za hip prepoznali, da nismo tako izvrstni, izjemni, najboljši na svetu, kot si mislimo sami o sebi. Tako kot je Sneguljčičina mačeha razbila ogledalo, ko ji je to povedalo, da je Sneguljčica lepša od nje, tako se Slovenci trudimo zatreti vsakega, ki se skuša dvigniti nad sivo povprečje. A žal s takim načinom ne bomo prišli daleč. Če smo se še pred nekaj leti lahko hvalili, da smo v znanosti boljši od naših vzhodnoevropskih sosedov, se bojim, da so nas vsaj Madžarska, Češka in Poljska že močno prehitele. Pred nekaj časa sem bil povabljen na EMBO konferenco srednjeevropskih znanstvenikov in samo gledal sem, kakšne raziskovalne skupine imajo v teh treh državah. Močne skupine, vodene z raziskovalci, ki so se vrnili iz tujine in delajo zares odlične stvari. Mi pa še naprej živimo v svojem svetu, hvalimo se z univerzitetnimi lestvicami, ne upamo pa se pogledati v ogledalo, ki bi nam povedalo resnico, saj bi bila ta preveč boleča.

Oznake: