Ko sem ob pričetku podoktorskega izpopolnjevanja prišel v London, me je presenetilo, da so doktorski študentje fizike osnovnih delcev na glas razmišljali o službi v finančnem sektorju in odprto debatirali o tem s svojimi mentorji in sodelavci. Občutek sem imel, da bi bilo kaj takega v Sloveniji nesprejemljivo; vsak, ki se je v naši skupini na Institutu Jožef Stefan odločil za doktorat, se je s tem ne-napisano zavezal akademsko-raziskovalni karieri, in zdelo se je, da so tisti, ki so zapustili to pot, neke vrste odpadniki.
Po drugi strani pa sem tudi opazil, da so se v Londonu veliko lažje sprijaznili s tem, da bo katera od doktorskih nalog slabše kakovosti; komentar je bil pač, da se bodo avtorji teh nalog vseeno lahko odlično odrezali izven akademskih krogov. V Veliki Britaniji se torej glavna selekcija bodočih raziskovalcev ni izvajala ob sprejemu na doktorat, ampak šele po doktoratu. To ima po mojem mnenju svoje dobre in slabe strani. Po eni strani je res, da je nekdo lahko odličen raziskovalec, pa mogoče na dodiplomskem študiju ne blesti - tak se pri nas se ne bo imel možnosti izkazati. Po drugi strani pa mislim, da trpi kvaliteta dela ostalih raziskovalcev, če se morajo ukvarjati z doktorskimi študenti, ki jim raziskave in akademska kariera niso cilj, saj je z njimi veliko več dela, izkupiček pa večinoma veliko manjši.
Tako se je do začetka letošnjega leta kar nekaj doktorskih študentov fizike osnovnih delcev po končanem doktoratu zaposlilo v finančnem sektorju, kjer so za modeliranje finančnih dogajanj potrebovali ljudi z dobrimi kvantitativnimi spretnostmi. Odhajali niso ne zgolj najboljši ne zgolj najslabši. Nekatere je premamila plača, ki je bila že takoj po doktoratu skoraj za faktor dva večja od tiste, ki bi jo dobili kot podoktorski raziskovalci na britanskih univerzah. Druge je motilo to, da v raziskovalni sferi včasih težje določiti, kdo je uspešen in kdo ne (na kar je opozorilo tudi nekaj blogov kvarkadabre), in so menili, da se bodo lažje izkazali s trdim delom v financah, kjer je merilo uspešnosti bolje določeno.
Ker je London eno največjih finančnih središč, v Londonskih univerzah sodelavci odhode v finance sprejemajo kot normalen del življenja in legitimno odločitev. Eden od kolegov, ki je imel v naši skupini prestižni fellowship, se je odločil sprejeti ponudbo za delo v investicijski banki Merrill Lynch. Njegovo raziskovalno mesto so zamrznili za eno leto (fellowship je to omogočal), da bi se lahko vrnil, če bi ugotovil, da mu je delo na univerzi bolj ustrezalo; nihče pa mu zaradi njegove odločitve ni poskušal povzročati težav.
Trend odhodov v finance se je nekoliko ustavil pred pol leta, ko je postalo jasno, da bodo tudi Veliko Britanijo prizadele posledice kreditne krize. Doktorski študentje, ki so zaključevali z raziskavami in so iskali nadaljnjo zaposlitev pri zaposlovalnih agencijah, so potarnali, da dobivajo vedno manj klicev na intervjuje, po bankrotu banke Lehman Brothers pa so nekaterim celo sporočili, da je trg dela za nekaj mesecev nasičen z izkušenejšimi delavci, ki so jih odpustili iz drugih finančnih institucij, tako da skoraj ni prostora za "novince" iz akademskega sveta. Dva od kolegov, ki sta si želela v finance, sta vsaj začasno obupala nad zamenjavo področja in si poiskala podoktorske pozicije na univerzah.
Zdi se, da je kreditna kriza naredila znanstvene in inženirske službe veliko bolj privlačne, kot so bile še par let nazaj. Med desetimi študiji, ki so v Veliki Britaniji tri leta in pol po koncu študija najbolje plačani, so se pojavili tudi študiji matematike in fizike, po dolgem času naj bi se povečal interes za vpis na fiziko, ki je bil se pred dvema letoma na nekaterih britanskih univerzah tako pičel, da so napovedali ukinitev fakultet za fiziko univerz v Readingu in Essexu (o težavah univerz s študiji fizike in kemije je bilo tedaj kar nekaj napisanega v dnevnem časopisju). Kar se tiče mojega področja - eksperimentalne fizike osnovnih delcev, so se najbolj dramatični septembrski dnevi (okoli bankrota banke Lehman Brothers in velikih padcev cen na borzah po svetu) dogajali istočasno z enim od najbolj pričakovanih trenutkov zadnjih let, zagonom velikega trkalnika LHC v Cernu. S sodelavci smo bili mešanih občutkov, ko smo ugotavljali, da so začetki finančne krize tako sovpadli z začetkom novega razcveta fizike osnovnih delcev (saj so naša pričakovanja za LHC res velika).
Med britanskimi kolegi krožijo tudi zgodbe (ki pa jih nisem uspel preveriti), da so nekateri bivši fiziki, ki so delali nekaj časa v finančnih institucijah, pa so se zaradi kriznih časov od tam pred kratkim morali posloviti, na svojih bivših univerzah predlagali, da bi raziskovali zastonj (torej, ne da bi jih plačali, saj naj bi imeli dovolj prihrankov...). Zaenkrat lahko rečem le, da se nihče od mojih kolegov in prijateljev, ki so odšli iz akademskih voda v finance, še ni vrnil.
Raziskovalne skupine fizike osnovnih delcev se vsaki dve leti pri vladni agenciji prijavijo za denar za naslednja 3 leta (tako da če na naslednjem razpisu ne dobijo denarja, imajo še eno leto za zaključek tekočih projektov). Februarja naslednje leto bo potrebno oddati naslednje prijave in takrat bo jasno, koliko denarja bo na voljo za posamezne univerze, od tega bo tudi seveda odvisno, koliko raziskovalcev bodo zaposlili. Britanske raziskovalne skupine v fiziki osnovnih delcev zato zadnje mesece večinoma ne zaposlujejo nikogar. Študentje, ki so doktorat zaključili v tem času, so tako na veliko slabšem, kot so bili njihovi kolegi leto in po nazaj, a že čez pol leta bo situacija lahko veliko boljša (ali pa slabša).
Zdi se, da je tako kot pri drugih stvareh v življenju tudi v raziskavah zaradi povezanosti z ostalim dogajanjem v svetu veliko ciklov z različnimi časovnimi periodami, ki se včasih med seboj ojačajo, včasih pa izničijo. Že velikokrat sem recimo prebral, da je konec časov, ko so fiziki in matematiki delali v službi financ (za primerno plačo), ali da je poklic znanstvenika raziskovalca izgubil svoj čar med današnjo mladino. Take in drugačne napovedi so po mojem mnenju na daljši rok malo vredne. Znanost je prav tako kot druge stvari vpeta v dogajanje okoli nas, porajajo se nove potrebe in včasih vračajo stare, znanstveniki pa se, tako kot drugi poklici, trudijo ohraniti relevantnost svojih raziskav (dela) in iščejo nove izzive.Oznake: znanstvena politika