četrtek, 20. avgust 2015

Znanost med Da Vincijevo šifro in Indiana Jonesom (Jana Kolar gostja Radia Kvarkadabra)

Na Radiu Kvarkadabra sva se z Jano Kolar pogovarjala o preučevanju starih knjig, visokotehnološkem podjetništvu, strategiji pametne specializacije, svetovanju avstrijskemu ministru za znanost, delovanju v upravnem odboru European Institute of Innovation and Technology, obiskovanju festivalov znanosti in drugih zanimivih temah.

petek, 14. avgust 2015

Je četrtina več kot tretjina?

New York Timesu je bil konec julija objavljen zanimiv članek o tem, kako smo slabi pri uporabi matematike v vsakdanjem življenju, če nismo pozorni in se odzivamo zgolj po občutku. 

Novinarka opiše zanimiv zaplet v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je podjetje A&W na trg poslalo boljši, večji in cenejši hamburger kot je bil McDonaldov Quarter Pounder, ki je bil znan po tem, da je tehtal četrtino funta (cca 113 g). Čeprav je bil novi hamburger The Third Pounder po vseh karakteristikah boljši in ob tem še cenejši, ga ljudje niso kupovali. Pomagala ni niti intenzivna reklamna kampanja. Zakaj so bili ljudje tako nespametni?

Kasnejša analiza je pokazala, da se je večini potrošnikov zdelo, da jih želi podjetje A&W z novim produktom ogoljufati. Večina Američanov, vsaj tistih, ki kupujejo hamburgerje, kot kaže ne pozna dobro ulomkov. Prepričani so bili, da je četrtina več kot tretjina, zato se jim je zdela nova ponudba, ki je prišla na trg, slabša od obstoječe McDonaldove.
One of the most vivid arithmetic failings displayed by Americans occurred in the early 1980s, when the A&W restaurant chain released a new hamburger to rival the McDonald’s Quarter Pounder. With a third-pound of beef, the A&W burger had more meat than the Quarter Pounder; in taste tests, customers preferred A&W’s burger. And it was less expensive. A lavish A&W television and radio marketing campaign cited these benefits. Yet instead of leaping at the great value, customers snubbed it.
Only when the company held customer focus groups did it become clear why. The Third Pounder presented the American public with a test in fractions. And we failed. Misunderstanding the value of one-third, customers believed they were being overcharged. Why, they asked the researchers, should they pay the same amount for a third of a pound of meat as they did for a quarter-pound of meat at McDonald’s. The “4” in “¼,” larger than the “3” in “⅓,” led them astray. (Vir: Why Do Americans Stink at Math? - The New York Times)

sreda, 12. avgust 2015

Hiti poletja: kreacionizem, GSO in ozaveščena voda!

Letošnje poletje se je v naši in v širši evropski javnosti zvrstilo nekaj izjav javnih osebnosti, ki povedo veliko njihovem razumevanju znanosti.

V začetku julija je odmevala izjava novega danskega ministra za šolstvo in znanost, da je svet in človeka ustvaril Bog. Seveda je 36 letni doktor teologije Esben Lunde Larsen zelo pazljiv, kako je formuliral svojo misel, a je vseeno pomenljivo, da nekdo med opravljanjem funkcije ministra za znanost in šolstvo v evropski državi leta 2015 javno razlaga, da je kreacionist:
“I think that God is behind the creation of most things in this world, and how that came about, well, the Bible offers one explanation and natural science another. That is not what matters to me. What matters is that the world came to be, and I, as a believer, think that there is a God behind it.” (vir: Danish minister: ‘God created the world’)
Ko je bil deležen kritik, se je branil, da vera v Boga ne more biti ovira, da nekdo postane minister za znanost, kar seveda drži.

Pri nas pa zadnje mesece nenavadne izjave o znanosti presenetljivo prihajajo z levice.

Minister za kmetijstvo se je javno opredelil proti stališču znanstvenikov in stroke pri sprejemanju novega zakona o GSO-jih, o čemer smo na blogu že pisali. Soočenje ministra Dejana Židana z Borutom Bohancem v Studiu City 22.6.2015 je bilo zato kar težko gledati. Posnetek je na voljo tule: Pogovor »GSO - da ali ne?

Podobno skrb zbujajoča je tudi kolumna filozofa Tomaža Mastnaka v Dnevniku 5.8.2015 z naslovom Politično življenje znanosti:
Sklicevanje na znanost je nekaj poljubnega. Znanost ni avtoriteta, ki vedno velja, temveč se nanjo opiramo, ko presodimo, da nam to lahko koristi. Medtem ko se sami odločamo, kdaj bomo spoštovali znanstvena dognanja, pa takrat, ko posežemo po znanosti, pričakujemo, da se bodo njeni avtoriteti uklonili brezpogojno vsi. Znanost je moč, če služi naši moči, in njena moč je potem odvisna od naše moči. Znanost spoštujemo, ko nam zavlada moč, ki se nanjo sklicuje, in sprejemanje znanstvene avtoritete je potem moment pri našem podrejanju komu drugemu ali koga drugega.

Temu bi lahko rekli politično življenje znanosti. Jasno, znanosti ne moremo zvesti na njeno služenje političnim interesom. Ko govorimo o znanosti, pa ne moremo niti abstrahirati od tega. To je vse manj mogoče. Tako imenovane čiste znanosti na tem svetu ni. Ko je znanost dekla politike, to ni nekaj znanosti zgolj vnanjega. To jo zadeva na različne načine tudi notranje. Ne gre samo za diseminacijo rezultatov znanstvenih raziskovanj, brez česar znanosti ni in brez česar znanstvenik ne preživi. Gre tudi za proizvodnjo znanstvenih dognanj, tako za formo, v kateri morajo biti predstavljena, kot tudi, v večji ali manjši meri, za vsebino. Neodvisnih raziskovalnih institucij je vse manj, pa še te so izpostavljene vedno številnejšim in močnejšim pritiskom. Korporacijski interesi imajo svojo lastno znanstveno mašinerijo, s finančnimi in političnimi pritiski pa vse bolj posegajo tudi v javno raziskovalno sfero. Kaj se bo raziskovalo, je odvisno od financiranja in noben eksces več ni, če financer ne naroči samo raziskave, marveč tudi njen rezultat. In ko smo pri rezultatih, se vrnemo k diseminaciji: kaj bo objavljeno, kje in kako, ni odvisno samo od kvalitete znanstvenih dognanj, marveč od afiliacije, pozicije in tudi nacionalnosti raziskovalcev ter od tega, kako rezultati ustrezajo ali ne ustrezajo ne le financerjem raziskave, marveč tudi lastnikom in urednikom znanstvenih publikacij. Podobni mehanizmi so na delu pri popularizaciji znanstvenih dognanj v širši javnosti in politični sferi. ...

Fantastično organizirana propagandna kampanja neslutenih razsežnosti pripoveduje, da so GSO znanstvena rešitev za nahranjenje vse številnejšega človeštva, in dokazuje, da so GSO zdravju neškodljivi. Ustvarja se vtis, da o tem vlada med znanstveniki popoln konsenz. Drugačna mnenja so zamolčana ali odrinjena na rob. Reakcija Monsantovega predstavnika za javnost na objavo poročila pod okriljem OZN, da je pesticid roundup kancerogen, veliko pove o njihovem odnosu do neodvisnih znanstvenih raziskav. Tega ne bodo tolerirali. Znanstveniki, ki iz takih ali drugačnih razlogov potrjujejo korporacijska stališča, tudi pri nas, radi zamejujejo predmet svojih raziskav in razprav tako, da destruktivni učinki GSO ostanejo zunaj vidnega spektra, obenem pa svoje trditve raztegujejo na področja, za katera nimajo nobene ekspertize. Kot znanstveniki govorijo o stvareh zunaj svoje stroke, molčijo o tistih, o katerih bi morali govoriti, in delujejo kot politične skupine pritiska. Dobro za korporacije, slabo za znanost, katastrofalno za večino ljudi in drugih živih bitij.
Brez besed ostanemo tudi ob poslušanju govora predsednika vlade, ki je na otvoritvi razstave o vodi razlagal, kako lahko kristali v vodi prenašajo negativno energijo, če zaznajo slabo ravnanje ali slabe misli. Posnetek si lahko ogledate sami:


Dodatek:
Ker je bilo nekaj prošenj, da eksplicitno povemo, kaj je potencialno problematično pri posameznih izjavah, dodajamo kratko pojasnilo:

Danski minister za znanost: Problem je, če takšna izjava ministra za znanost namiguje na to, da imajo določena področja raziskovanja poseben status, iz česar lahko sledi zahteva, da jih je treba posebej zaščititi oziroma omejiti znanstvene raziskave tega področja. V ZDA so denimo po tovrstni logiki, ker naj bi bila domena začetka življenja v pristojnosti Boga, prepovedali državno financiranje določenih raziskav s človeškimi embrionalnimi matičnimi celicami.

Slovenski minister za kmetijstvo: Problem je, da minister brez sramu postavi populistične zahteve pred argumente stroke, oziroma da poskuša stroko celo diskreditirati.

Kolumna T. Mastnaka: Izjave tipa "noben eksces več ni, če financer ne naroči samo raziskave, marveč tudi njen rezultat" so izjemno hude obtožbe znanosti, zato bi jih bilo treba natančno argumentirati in dokazati. Abstraktno strašenje z Monsantom, zlobnimi korporacijami in argumenti tipa "jaz že vem, kaj je res, ne glede na to, kar pravijo strokovnjaki za to področje" je izjemno nevarno. Še posebej ker prihajajo takšne izjave od nekoga, ki ima naziv znanstveni svetnik in je kot raziskovalec zaposlen na ugledni znanstveni inštituciji (ZRC SAZU). Naj svoje trditve dokaže, ali pa jih prekliče.

Dodatek 2:
Odziv biologa Ceneta Gostinčarja v Dnevniku: "V trenutku, ko se dr. Mastnak odloči arbitrarno razsojati, kdaj ima znanost prav in kdaj ne, njegovo stališče preneha biti nujno potrebna argumentirana kritika odnosov med znanostjo, politiko in kapitalom. Postane mnenje, da se lahko poljubno odločamo o veljavnosti znanstvenih ugotovitev. V skladu s tem mnenjem je človekova vloga pri podnebnih spremembah znanstvena potrjena, če ustreza našim predstavam o svetu. In če nam gensko spremenjeni organizmi niso všeč, znanstvene rezultate o njihovi neškodljivosti pač razglasimo za ponarejene. S tem avtor podpira točno to, kar sicer pripisuje kapitalu in politiki: »Znanost ni avtoriteta, ki vedno velja, temveč se nanjo opiramo, ko presodimo, da nam to lahko koristi.« To je podobno kot upoštevanje sodišč le takrat, ko sodijo v našo korist, ali zagovarjanje demokratičnih postopkov le, ko smo v opoziciji. Nobeden od teh pojavov v Sloveniji sicer ni tako eksotičen, kot bi moral biti. Posledice so neizogibne: neupoštevanje zakonov, polovična demokracija in kvaziznanstveno šarlatanstvo. In imajo natanko takšne učinke, kot jih avtor pripiše »slabim« znanstvenikom: so dobre za korporacije, slabe za znanost ter katastrofalne za večino ljudi in drugih živih bitij." (Protislovni pogled na znanost | Dnevnik)

ponedeljek, 10. avgust 2015

Zahtevno operno petje med možgansko operacijo

Operni pevec Ambrož Bajec-Lapajne je pred nekaj dnevi na YouTubu objavil posnetek operacije, med katero so mu odstranili možganski tumor. Posnetek je še posebej zanimiv, ker je med kirurškim posegom prepeval Schubertove pesmi iz cikla Zimsko popotovanje. Vse poteka tekoče do 2:40 minute ...

I'm a professional opera, concert and choral singer that was diagnosed with a brain tumour (a GBM as it turned out). The neurosurgeon's advice was to do an awake craniotomy so that I could sing during the surgery in order to avoid deficits after the procedure. The music neuro team of the UMC in Utrecht was also involved in order to assist the surgery. There is no blood or exposed flesh in the video.
I sing two (first and last) couplets of Schubert's lied “Gute Nacht”: the minor - major transition in order to see if I can still recognise the key change.
All is fine until min. 2:40 when things start to get very interesting…
It’s been more than a year since and I’m doing fine, continuing my professional singing career.
Dodatek: pri časopisu Delo so o operaciji zbrali še več informacij in se pogovorili tudi s pevcem (Slovenski operni pevec pel Schuberta med operacijo tumorja na možganih):
Operni pevec je doživljal nekaj časa napade, o katerih je kasneje izvedel, da so epileptični napadi, ki jih povzroča tumor. Kot je pokazala magnetna resonanca, je bil tumor velik sedem centimetrov. ... »Od trenutka, ko sem izvedel za tumor, se mi je po glavi motal lep Schubertov samospev Gute Nacht, s katerim se začne njegov cikel Zimsko popotovanje. Zdel se mi je primeren tudi za operacijo, čeprav je precej otožen. Zelo pomembno je to, da je samospev kitičen ter da so prve tri kitice v molu, zadnja pa je v duru. Odločili smo se, da bom torej pel le prvo in zadnjo kitico, ker nas je zanimalo, ali bom prepoznal prehod iz mola v dur.« S svojo dolgoletno pianistko je pred operacijo posnel kitici Schubertovega samospeva, potem pa je ona posnela še golo spremljavo za sámo operacijo. O tem, kako natančno in dosledno so potekale priprave na operacijo, priča tudi to, da je dr. Ferrier v posvetih pred operacijo večkrat posnel njegovo petje, da bi lahko prepoznal, če bi med posegom zvenel kaj drugače. Pred operacijo je Ambrož vadil tudi petje na boku brez premikanja glave, ki je med kirurškim postopkom vpeta v Mayfieldov primež. ... Pred operacijo si je slovenski operni pevec ogledal številne na svetovnem spletu dostopne posnetke podobnih posegov. Pomembno je bilo, da se seznani z vsemi hrupi, piski, šumenji v operacijski sobi, ki jih sicer ob nastopanju in vadbi ni vajen. ... Operacija je bila izvedena junija lani. Opernega pevca so, kot je povedal, operirali v petek, v torek pa je bil že doma.
(Delo: Slovenski operni pevec pel Schuberta med operacijo tumorja na možganih)

sobota, 08. avgust 2015

O pravu, plagiatih in Portugalski (Matej Accetto gost Radia Kvarkadabra)

V novi oddaji Radia Kvarkadabra sva se z Matejem Accettom, ki se ga zvesti bralci bloga gotovo spominjate po mnogih zanimivih objavah, pogovarjala o pravniških tv serijah, življenju v Lizboni, skrbi za akademske vrednote, pravici do pozabe, potrebi po prilagajanju prava napredku tehnologije in še o marsičem drugem zanimivem. Matejeve poučne in hkrati zabavne kolumne lahko prebirate tudi na portalu Ius info.

sreda, 05. avgust 2015

Ali lahko zasebno prodaš nekaj, kar si ustvaril v delovnem razmerju?

V odprtih straneh v Dnevniku se (prof.?) Peter Maček sprašuje o tem, "Kako lahko univerzitetni učitelj proda avtorsko delo".  Nekaj izsekov:

Glede na medijske novice naj bi univerzitetni učitelj in hkrati dekan ene od fakultet Univerze v Mariboru predelal diplomsko delo svoje študentke in ga kot pisno študijo prodal Darsu. Izvedeno delo bi naj prodal kot zasebnik.

Četudi bi bilo priznano soavtorstvo učitelju mentorju, naj bi šlo za soavtorstvo dela, ki je nastalo v delovnem razmerju univerzitetnega učitelja z Univerzo v Mariboru. Če je tako, se zastavlja vprašanje, kako lahko univerzitetni učitelj proda kot zasebnik (samostojni podjetnik?) takšno avtorsko delo, ki je nastalo v delovnem razmerju.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07) namreč v 101. členu določa, da »(1) kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«

Pri tej in podobnih aferah v visokem šolstvu in tudi drugje v javnem sektorju velja opozoriti, da ni največji problem zakonodaja, vsaj ne delovnopravna in tista, ki ureja pravice intelektualne lastnine, temveč njeno nespoštovanje. Če se to dogaja na najvišjih ravneh in vodilnim (rektorji, dekani), ki naj bi bili varuhi zakonitosti, in na univerzah, ki naj bi tudi vzgajale bodočo inteligenco, nas lahko to zelo skrbi.

ponedeljek, 03. avgust 2015

Tuje perje

V članku z naslovom »Goljufije na fakultetah obstajajo, sankcij ni« tudi poziv k prijavi goljufij in nedopustnih ravnanj v akademski sferi.
Ste kot študent, pedagog, raziskovalec ali znanstvenik doživeli, da so zlorabili vaše delo? Posredujte nam svojo izkušnjo. Če bomo lahko z dejstvi dokazali, da zlorab akademske poštenosti ni malo, bomo lahko začeli spreminjati sistem, ki omogoča zlorabe, ob tem pa še strokovne in moralne diskreditacije prijaviteljev.
Pišite nam na tujeperje@delo.si.
Spregovorite, lažje bo uveljavljati spremembe.

Povezana članka v Delu:
Akademska nepoštenost: namesto kazni nagrade za odličnost, ki ni etična
Avgijev hlev znanosti