Higgs, Higgs, glorious Higgs

No, ekhm, no ja, no - očitno so na CERN vsi enoglasni.

Je pa dobra novica za CERN ta, da je tožba, o kateri sem leta 2008 že pisal, končno doživela ugoden sodni epilog. Tako, CERN, pot do velikih črnih lukenj je odprta.

Kronološki zemljevid kritičnega mišljenja in znanosti

Danes zjutraj sem bil opozorjen na zanimiv "kronološki zemljevid kritičnega mišljenja in znanosti" v obliki plana podzemne železnice. Sicer zaenkrat obsega le naravoslovne vede, opazil pa sem (in sodeč po sekciji komentarjev tudi mnogo drugih) tudi nekatere netočnosti. Avtor obljublja odpravo napak, na katere bo opozorjen. Kljub vsemu pa se mi zdi zelo posrečen projekt, ki bi se stiskan v velikem formatu lepo podal tudi v kakšno šolsko učilnico ali avtobus mestnega prometa.

O "lepih besedah"

... govori moja včerajšnja IUS kolumna.

Intervju z Žižkom v New Scientistu o znanosti in sploh vsem

Nekaj citatov iz intervjuja Slavoj Žižek: Wake up and smell the apocalypse:

Mother Nature is not good - it's a crazy bitch.

The fear is that this bad ecology will become a new opiate of the people.

I think we should alienate ourselves more from nature so we become aware of the utter contingency, the fragility of our natural being.

So how did Bill Gates become the richest man on earth? We are paying him rent. He privatised part of the "general intellect", the social network of communication - it's a new enclosure of the commons. This has given a new boost to capitalism, but in the long term it will not work.

I think that era of relativism, where science was just another product of knowledge, is ending. We philosophers should join scientists asking those big metaphysical questions about quantum physics, about reality.

Kopiranje pri študiju različno kot pri delu?

Tu je druga objava o plagiatorstvu, ki je še bolj neposredni odziv na citirani dopis izpred slabega tedna, zlasti na ta del:

Razmišljal sem o razliki med študijem in konkretnim delom. Pri študiju se vrednoti osebno poznavanje materije, to je količina lastnega znanja. Ko človek prične z delom, z reševanjem konkretnih problemov, pa je pomembno, da išče rešitve drugod, da je odprt, da ne stavi samo na lastno znanje. Tako bi za mene kandidat, ki bi test prepisal z interneta, imel določene pozitivne kvalitete. Kajti pričakoval bi, da je sposoben probleme rešavati skupaj z okolico, da ima v sebi nekaj predispozicij timskega dela. Torej če je pri študiju kopiranje nemoralno, je pri delu kopiranje moralno.

To je seveda težko brati povsem absolutno (brez izjem in omejitev), kot nemara tudi ni bilo mišljeno. A vendarle nekaj misli:

A) Pri delu kopiranje tudi - bi upal - še zdaleč ni vedno moralno, kot tudi ne pravno dopustno. Vsak primer zaščitene pravice intelektualne lastnine je primer, ki nasprotuje "moralnosti" nebrzdanega kopiranja. Si lahko predstavljamo primer, ko bi kandidat iz zgornjega opisa dobil službo in nato za rešitev določenega problema kot svojo "ponudil" tehnološko rešitev, ki bi jo skopiral od konkurenta in ki bi bila zaščitena s patentom? Tega sam gotovo ne bi štel za moralno početje, verjetno pa bi podjetju s tem v vsakem primeru povzročal tudi več preglavic kot koristi.

B) Po drugi strani pa tudi pri študiju kopiranje še zdaleč ni vedno nemoralno - nemoralno oziroma nedopustno je takrat, kadar ni narejeno na korekten in sprejemljiv način. Od študentov praviloma še zdaleč ne pričakujemo, da odkrivajo toplo vodo oziroma da ponovno sami prehodijo vso pot, ki jo je pred njimi kolektivno že vsa civilizacija. Tudi pri študentu se praviloma ceni poznavanje že najdenih rešitev, že opravljenega dela. Če bo v pravu študent zgolj zelo dobro poznal obstoječo zakonodajo in pravno teorijo poglavitnih pravnih področij, bo brez kakšne posebne inovativnosti že zelo dober kader, če bo to znanje znal uporabljati v konkretnih problemih, s katerimi se bo srečeval.

Zelo podobno, si predstavljam, kot tudi pri delu v kaki povsem drugačni disciplini. Problem nastopi takrat, ko ni ustreznega priznanja ali nobene dodane vrednosti samega "avtorja". (Če bi denimo kot svoje besedilo predložil dobesedno skopirano besedilo nekoga drugega, to vsekakor ne bi bilo sprejemljivo tudi v primeru, ko bi korektno navedel, da je zgolj skopiral to drugo besedilo.)

C) S tem pa res pridemo do pomembne razlike med študijem in delom. Pri delu nas včasih zelo zanima rešitev problema - praviloma zato, ker je še ne poznamo. Pri študiju pa nas (drugih) pogosto ne zanima rešitev problema, ki jo praviloma že poznamo, ampak napredek tistega, ki problem rešuje.

Če ilustriram tako kot nekoč Kegan in Laskow Laheyeva: ko da učitelj v osnovni šoli učencem domačo nalogo, naj izračunajo, koliko je 8 + 5, ga ne žene to, da bi nujno moral izvedeti, kolikšen je rezultat. Njegova prava želja ni, da učenci rešijo problem, ampak da problem "reši učence" - da se sami z reševanjem problema naučijo seštevanja in s tem pridobijo veščino, ki jo bodo še kako potrebovali v prihodnje. Če učenec rezultat zgolj prepiše od soseda, potem je "problem" rešil, zamudil pa je priložnost, da bi problem "rešil" njega.

Nano-higgs eksperiment na IJS

Pred tremi dnevi je skupina z IJS pod vodstvom Dragana Mihailoviča z IJS objavila v Nature Physics izsledke izredno zanimive raziskave pod naslovom "Coherent dynamics of macroscopic electronic order through a symmetry breaking transition". Pod zapletenim naslovom se skriva zanimiva študija zloma simetrije v trdni snovi s femtosekundnim laserjem. Dosežek kar dobro povzame naslednja novica na straneh MVZT.

Najbolj verjetno v zgornjem besedilu razvname domišljijo povezava s higgsom. V novici je sicer jasno zapisano, a naj še enkrat ponovim. Skupina prof. Mihailoviča na IJS ni odkrila "higgsa", delca, ki ga iščejo na Tevatronu in LHC, in ki bo predvidoma zaključil zgradbo standardnega modela osnovnih delcev in interakcij med njimi (z nerešenim problemom temne snovi ter nevtrinskih mas).

V fiziki pogosto z enakim matematičnim opisom lahko popišemo pojave, ki pa imajo lahko različno mikroskopsko sliko. Tako na primer z newtonovo mehaniko lahko opišemo gibanje klade po klancu ne glede na to ali je sestavljena iz železa ali lesa. Za opis potrebujemo le maso klade in koeficient trenja. Mikroskopska sestava za ta problem ni pomembna.

Podobno enake enačbe veljajo za obnašanje trdne snovi v eksperimentu, ki so ga izvedli znanstveniki na IJS (skupaj s sodelavci na Stanfordu in v Orsayu), kot za obnašanje higgsovega polja. A le, če lahko na trdno snov pogledamo na dovolj veliki skali. Če bomo pogledali dovolj od blizu bi pač razločili, da je snov sestavljena iz jedra in elektronskega oblaka. Medtem, ko se relevatni opis trdne snovi nanaša na nanometrske razdalje, pa je opis higgsovega polja veljaven pri milijardokrat manjših razdaljah.

Kaj torej zares testira eksperiment skupine prof. Mihajloviča? Je relevanten za LHC? Je relevanten za kozmologijo? Neposredno prav gotovo ne. Mislim, da eksperiment predvsem razkriva več o sami trdni snovi, kakšna kolektivna stanja lahko vzbudimo in kako poteka proces spontane zlomitve. Ne odgovarja pa na vprašanje, ali podobne enačbe veljajo tudi v zgodnjem vesolju ali pa pri eksperimentih na LHC. Na slednje lahko resnično odgovorijo le trki pri dovolj velikih energijah. Lahko pa se kaj naučimo o samih enačbah, recimo o rešitvah, ki smo jih morda spregledali...

Protest na cernu

CERN (in ostali mednarodni evropski laboratoriji) začenjajo čutiti posledice zmanjševanja izdatkov za znanost zaradi krize v Evropi. Podbrobnejši opis stanja je mogoče prebrati v novici v Nature. Poteka pa ravno sedaj v cernu protest proti zmanševanju cernovega proračuna.