Trojici raziskovalcev z Universidad Autónoma de Nuevo León, Mehika (od kod drugje pa) je uspelo pokazati, da je mogoče iz tekile z nekaj napora delati diamante. Recept je sledeč: vzemite belo tekilo, “Tequila blanco”, znamke Orendain s 40% vsebnostjo alkohola, to je prozorno,  nestarano tekilo, ki jo naredijo z distilacijo soka modre agave (Agave Tequilana). Tekilo po mililitrih  v kratkih pulzih vbrizgavate v tok argona pri majhnem tlaku nekaj torrov in temperaturi 280 °C, nakar tekilo v trenutku vparite. Počakate in na silicijevi podlogi ali na podlogi iz nerjavečega jekla se nabere diamanten depozit, kar lahko pokažete z Ramansko spektroskopijo. Diamantni film je sicer debel le 100 do 500nm, a po besedah avtorjev je " prikazana metoda odlična alternativa za proizvodnjo diamantnih tankih nanosov v industrijskih količinah saj uporablja cenen začetni vir". Tekila ima namreč primerno razmerje med vodikovimi, ogljikovimi in kisikovimi atomi, da pride do tvorbe diamanta in ne grafita. Pri proizvodnji bo edino le potrebno paziti, da delavci ne popijejo ostankov...

(Jure Zupan)

Na predavanju se bomo poskušali vživeti v nenavadni mikroskopski svet atomov, kjer gradniki snovi kažejo nekatere, za naše izkušnje iz vsakdanjega makroskopskega sveta, presenetljive in nezdružljive lastnosti. Ali so elektroni delci, tako kot frnikole, ali so valovi? Ali je svetloba valovanje, podobno tistemu na morski gladini, ali le množica drobnih delcev, ki z veliko hitrostjo potujejo po prostoru? Pobliže si bomo ogledali, kako se delčne in valovne lastnosti pri osnovnih delcih neločljivo prepletajo in predvsem, kako lahko oboje lastnosti izkoristimo pri določanju atomske in molekularne zgradbe snovi.

Kako je na gorah vzhodno od Himalaje nastala ajda, kako se rastline ajde ščitijo pred močnim vplivom sonca ter kaj to pomeni za zdravje ljudi, ki ajdo pridelujejo in uživajo. To so teme prikaza akademika dr. Ivana Krefta, profesorja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kolikšen je trud, ki ga vlaga znanstvenik v gradnjo svojega ugleda? Precejšen. In kolikšen je trud, ki ga v svoj ugled vlaga (komercialni) založnik znanstvenih revij? Vsaj v enem eklatantnem primeru ta očitno ni prav znaten. Gre za Elsevier in enega od kvazieminentih časopisov, ki jih le ta izdaja - Chaos, Solitons and Fractals. Urednik revije je M. S. El Naschie, očitno pravi genij, saj je v zadnjih 15 letih objavil več kot tristo člankov. No, genij vse dokler ne izvemo dveh ključnih podatkov. Kot prvo, da je skoraj vse te članke objavil v reviji Chaos, Solitons and Fractals, torej v reviji katere glavni urednik je! V decembrski številki na primer je objavil kar pet (5!) člankov oziroma letos vsega skupaj kar šestdeset (60!). Vse v svoji reviji kakopak. Drugi ključni podatek je vsebina samih člankov - teksti namreč kar prekipevajo od neumnosti. Kot primer vzemimo M.S. El Naschie, "Anomalies free E-infinity from von Neumann’s continuous geometry", Chaos, Solitons & Fractals, Volume 38, Issue 5, December 2008, strani 1318-1322. V njem recimo El Naschie ugotovi, kako je 5*137+1=686. Tu je 686 neko magično število, ki nastopa v El Naschiejevi teoriji, medtem ko je 137 (seveda!) celi del inverza elektomagnetne sklopitvene konstante (elektromagnenta sklopitvena konstanta je v resnici približno 1/137.035999, to da elektromagnetna sklopitvena konstanta ni konstantna, temveč je odvisna od energije, pa je tako ali tako nepomebno). Potem se ta numerologija nadaljuje, vse skupaj bogato okrašeno z modno zvenečimi izrazi iz matematike in teoretične fizike. Nekaj nadaljnjih primerov si lahko ogledate tukaj (in nadaljevanje tukaj)