četrtek, 30. oktober 2014

ARRS ima novega direktorja

Iz članka v Dnevniku:
Po dveh mesecih negotovosti je bil za novega direktorja Agencije za raziskovalno dejavnost ARRS imenovan nekdanji politik iz vrst stranke Zares József Györkös. Profesor na univerzi v Mariboru je napovedal “predvidljivo” financiranje in reševanje težav mladih znanstvenikov. 
Vlada je izbrala novega direktorja Agencije za raziskovalno dejavnost ARRS. Naslednjih pet let jo bo vodil nekdanji politik iz vrst stranke Zares József Györkös. Na tem mestu bo nadomestil Francija Demšarja, ki je agencijo vodil od njene ustanovitve pred desetimi leti. ARRS skrbi za razdeljevanje približno sto petdesetih milijonov evrov znanstvenim ustanovam in posameznikom, ki se ukvarjajo z raziskovalno dejavnostjo.

100 najbolj citiranih znanstvenih člankov

Najbolj citiran znanstveni članek vseh časov ima čez 300 tisoč citatov in je s področja biokemije

The most cited work in history, for example, is a 1951 paper describing an assay to determine the amount of protein in a solution. It has now gathered more than 305,000 citations — a recognition that always puzzled its lead author, the late US biochemist Oliver Lowry. “Although I really know it is not a great paper … I secretly get a kick out of the response,” he wrote in 1977.
Še nekaj izsekov iz članka v Nature news

... it takes a staggering 12,119 citations to rank in the top 100 — and that many of the world’s most famous papers do not make the cut. A few that do, such as the first observation1 of carbon nanotubes (number 36) are indeed classic discoveries. But the vast majority describe experimental methods or software that have become essential in their fields. 

...For decades, the top-100 list has been dominated by protein biochemistry. The 1951 paper describing the Lowry method for quantifying protein remains practically unreachable at number, even though many biochemists say that it and the competing Bradford assay — described by paper number 3 on the list — are a tad outdated. In between, at number, is Laemmli buffer, which is used in a different kind of protein analysis. The dominance of these techniques is attributable to the high volume of citations in cell and molecular biology, where they remain indispensable tools. 
...Although the top-100 list has a rich seam of papers on statistics, says Stephen Stigler, a statistician at the University of Chicago in Illinois and an expert on the history of the field, “these papers are not at all those that have been most important to us statisticians”. Rather, they are the ones that have proved to be most useful to the vastly larger population of practising scientists. 
....An unusual entry, appearing at number 22, is a 1976 paper from Robert Shannon — a researcher at the giant chemical firm DuPont in Wilmington, Delaware, who compiled a comprehensive list of the radii of ions in a series of different materials. Robin Grimes, a materials scientist at Imperial College London, says that physicists, chemists and theorists still cite this paper when they look up values of ionic size, which often correlate neatly with other properties of a substance. This has made it the highest formally-cited database of all time. 
“We often cite these kinds of papers almost without thinking about it,” says Paul Fossati, one of Grimes’s research colleagues. The same could be said for many of the methods and databases in the top 100. The list reveals just how powerfully research has been affected by computation and the analysis of large data sets. But it also serves as a reminder that the position of any particular methods paper or database at the top of the citation charts is also down to luck and circumstance. 
Still, there is one powerful lesson for researchers, notes Peter Moore, a chemist at Yale University in New Haven, Connecticut. “If citations are what you want,” he says, “devising a method that makes it possible for people to do the experiments they want at all, or more easily, will get you a lot further than, say, discovering the secret of the Universe”. 

sobota, 25. oktober 2014

Na Finskem doktorat ocenjuje stroka in ne rektor!

Iz današnjega Dnevnikovega Objektiva zapis ene od Kvarkadabra blogeric, Urše Opara:

V članku z naslovom Znanstveniki ne verjamejo, rektor verjame je Dnevnikov novinar Uroš Škerl Kramberger opozoril na nenavadni doktorat o »informirani vodi« in neobičajno pot do ponovnega zagovora tega doktorata na rektoratu Univerze v Ljubljani pred spremenjeno komisijo. Neobičajno zato, ker sta prva komisija za zagovor in senat Biotehniške fakultete ta doktorat zavrnila. Zastavlja se vprašanje, ali lahko rektor univerze presliši mnenje stroke, mnenje fakultete, ne da bi prekoračil svoje pristojnosti? 
Na posvetu »Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti«, ki je potekal 19. septembra v Ljubljani, je prof. dr. Krista Varantola, predsednica častnega razsodišča za znanost na Finskem (TENK), spregovorila o vlogi razsodišča, ki obravnava neodgovorna dejanja in ravnanja v znanosti v primeru, ko v javnih raziskovalnih ustanovah ta niso obravnavana ali je njihova obravnava neustrezna. Na posvetu smo spregovorili tudi o neodgovornih ravnanjih in dejanjih v slovenskem znanstvenem in akademskem okolju, ki v Sloveniji v veliki meri ostajajo prikrita in celo tolerirana. Častnega razsodišča za znanost v Sloveniji žal še vedno nimamo in glede na izkušnje TENK-a, ki deluje že več kot dvajset let, so bili koristni njeni nasveti, kako vzpostaviti podoben sistem pri nas. Izvedeli smo tudi, da so imeli na Finskem podoben zaplet z nenavadnim doktoratom, vendar da posredovanje TENK-a ni bilo potrebno, ker so ga razrešili že na fakulteti. Pa poglejmo razlike med našim in finskim primerom. 
Finski zaplet in razplet
Pred leti se je na Univerzi Oulu na Finskem zataknilo na zagovoru doktorata, pa vendar je bilo to dovolj zgodaj, da doktorat ni bil podeljen. Doktorska disertacija je obravnavala premike rok ob uporabi bajalice za določanje ugodnih prostorov za določene namene. Tema doktorata je bila sprejeta, zunanja komisija je podala ločena pozitivna mnenja, tudi izpraševalec je podal pozitivno oceno. Vendar je že tekom postopkov završalo v znanstvenem okolju in skupina znanstvenikov in znanstvenic je na zagovoru doktorske disertacije predstavila argumente proti tezi in izpostavila sporno kvaliteto znanstvenega dela. Znanstveni svet fakultete je ustanovil komisijo za ponovni pregled naloge, ta pa je nalogo zavrnila zaradi njene psevdoznanstvene narave. V poročilo so zapisali, da naloga tematike ne obravnava na znanstveno kritičen in argumentiran način, kot je zahtevano za doktorsko delo, pri čemer so citirali pravilnik univerze s področja dodeljevanja znanstvenih nazivov in njihove definicije. 
Slovenski zaplet
Tudi pri doktoratu o »informirani« vodi se je zataknilo na zagovoru doktorata. Doktorska naloga je obravnavala strukturne in kemijske lastnosti vode ob »epitaksičnem« vtisnjenju enostavnih ali kompleksnih spojin v vodo. Enostavno povedano, doktorandka je iskala potrditev, ali spojina pusti sled v strukturi vode tudi po zelo velikem razredčenju – to je, ko snovi skorajda ni več v vodi. Tema doktorske naloge je bila sprejeta, kljub ugovorom več članov komisije formalno tudi disertacija, a prvi zagovor leta 2012 je bil neuspešen. Komisija za zagovor, ki jo je imenovala Biotehniška fakulteta, je ocenila doktorsko disertacijo in tudi njen zagovor za neprimerna in zaustavila podelitev doktorskega naziva brez možnosti ponovnega zagovora v skladu z univerzitetnim statutom in pravili fakultete. Razlog za zavrnitev je bila neprimerna kakovost doktorata, med drugim tudi nekritična in slabo argumentirana obravnava rezultatov, ki jo znanstveno delo zahteva, kot je v podrobno utemeljenem mnenju podala strokovna komisija. Doktorandka se je po neuspešnem zagovoru pritožila na senat Univerze v Ljubljani. Iz zapisnikov sej senata je razvidno, da je takratni rektor prof. dr. S. Pejovnik še v letu 2012 imenoval tričlansko komisijo, da poda strokovno mnenje, vendar nerazumljivo do obravnave mnenj na senatu ni prišlo, postopek pa se je nadaljeval na ravni univerze in imenovana je bila nova komisija za oceno in zagovor disertacije, ki je vključevala rektorja in dva dekana. Iskanje novih članov je potekalo nenavadno dolgo. Ker je prof. dr. Pejovniku medtem potekel rektorski mandat, je njegovo delo nadaljeval naslednji rektor, čeprav je strokovna služba podala mnenje, da je postopek na fakulteti potekal v skladu z veljavnimi pravili. Drugi zagovor v marcu 2014 je tako potekal pred neobičajno komisijo za zagovor na rektoratu(!) Univerze v Ljubljani in ne na Biotehniški fakulteti in bil »uspešen«. Po navedbah doktorandke naj ne bi v doktorski disertaciji spremenila niti besede. Kljub večkratnim opozorilom strokovne komisije na postopkovne nepravilnosti je rektor sporni doktorandki v septembru 2014 svečano podelil doktorski naslov. 
Analogija med slovenskim in finskim primerom
Za oba doktorata je značilno, da tematike ali rezultatov ne obravnavata na znanstveno kritičen in argumentiran način, kot je zahtevano za doktorsko delo. Razlika je v tem, da je pri nas že komisija za zagovor, ki jo je imenoval senat fakultete, ocenila doktorsko disertacijo in tudi njen zagovor za neprimerna in leta 2012 tako zaustavila podelitev doktorskega naziva, na Finskem pa je ob zagovoru na nepravilnosti opozorila strokovna javnost. V Sloveniji se je leta 2012 po pritožbi doktorandke vmešal tedanji rektor in obravnavo prestavil na raven univerze. Na Finskem se rektor ni vmešal, pravzaprav je bil vesel, da je znanstveni svet fakultete po opozorilu pravilno odreagiral in imenoval novo strokovno komisijo, ki je delo ponovno preučila in ga zavrnila, s čimer so se izognili velikemu znanstvenemu in strokovnemu škandalu, ki bi močno škodoval ugledu univerze. 
Kaj pa naša univerza, ali bomo ta škandal pustili pomesti pod preprogo?
Če bi se na Finskem v postopek vmešal rektor, tako kot se je v Sloveniji, bi fakulteta ali javnost lahko opozorila njihovo častno razsodišče (TENK) na nenavadni postopek, meni prof. dr. Krista Varantola. Ker bi bili člani razsodišča v konfliktu interesov, saj so imenovani s strani univerz in akademij, bi morali za ta primer imenovati zunanjo neodvisno preiskovalno komisijo. Po njenem mnenju je slovenski rektor s tem, da je odobril možnost ponovnega zagovora, prekoračil svoje pristojnosti, kajti ocenjevanje doktorata sodi v pristojnost fakultete – stroke! 
Zakaj je rektor preslišal mnenje stroke, mnenje fakultete? S kakšnimi protiargumenti je bilo ovrženo podrobno utemeljeno mnenje strokovne komisije, ki je doktorat zavrnila? Kako je možno, da je bil isti doktorat v drugo uspešno zagovarjan? Kako je zagovor lahko potekal na rektoratu univerze? Kako je lahko druga, strokovno nekompetentna komisija za zagovor, obremenjena tudi z nasprotjem interesov, podala pozitivno mnenje o doktoratu in zagovoru? Verjetno bi odgovori na tovrstna vprašanja pojasnili celotno ozadje zapleta okoli tega »informiranega« doktorata! 
Kako naprej? Na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) naslavljam pobudo, da za čas prehodnega obdobja do ustanovitve častnega razsodišča ustanovi avtonomno telo ali komisijo, ki bi neodgovorna dejanja in ravnanja v znanosti objektivno in strokovno korektno obravnavala in, v kolikor je to potrebno, tudi obsodila. To pobudo smo izrazile/-i že na posvetu »Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti« (https://komisijazenskevznanosti.wordpress.com/posvet-19-09-2014/). Za ohranitev znanosti, zaupanja v slovensko znanost kot tudi za ohranitev ugleda akademskih institucij je spoštovanje etičnih in moralnih vrednot ob odgovornem delovanju in ravnanju v znanosti ključnega pomena, tovrstnih kršitev si enostavno več ne moremo privoščiti, pa četudi gre za rektorje, ki se skrivajo pod avtonomijo – ki to ni!

petek, 24. oktober 2014

Pogovor med znanostjo in politiko - 27. 10. ob 19h v Atriju ZRC (Novi trg 2)

Glede na podatek, da se obseg sredstev za znanost zmanjšuje s hitrostjo 40 tisočakov na dan, je zelo na mestu organizacija srečanja med sferama znanosti in politike.
O znanosti in politiki
ZRC SAZU in KOsRIS
vabita
na pogovor,* ki bo 27. oktobra, ob 19. uri, v Atriju ZRC (Novi trg 2)
Raziskovanje in inovacije so sestavni del naših življenj in predpogoj našega preživetja. Znanost, ki združuje oboje, je postala nepogrešljiva tudi za razumevanje družbenih odnosov in kultur. Tega se zavedajo predvsem tehnološko razvite in politično stabilne države, pri nas pa politične elite vse glasneje razmišljajo o tem, da bi raziskave in razvoj prepustile zasebni pobudi, ki da bo posel opravila bolje.
Ne glede na to tudi slovenski raziskovalke in raziskovalci dokazujejo, da so bile v preteklosti ključni nosilec tveganja v razvoju novodobnih tehnologij državne in ne zasebne investicije. Da so vse tehnologije, od interneta do zaslona na dotik, omogočile sistematične raziskave, ki so jih finančno podprli državni proračuni.
Kljub temu koalicijska pogodba aktualne vlade znanosti namenja le malo več kot polovico prostora, namenjenega kmetijstvu. Bi nas moralo skrbeti, ali naj, kot ponavadi, mirno in molče raziskujemo naprej?
*Prireditev smo si tokrat zamislili kot pogovor med znanostjo in politiko. Najprej bomo besedo dali raziskovalcem (oz. direktorjem raziskovalnih centrov in inštitutov: Otu Lutharju, Mojci Štraus, Janku Jamniku), takoj za tem pa politike iz prve vrste občinstva povabili, da si tudi sami vzamejo besedo in poskušajo predstaviti svoje videnje problematike.
Več o dogodku: O znanosti in politiki Knjigarna AZIL

četrtek, 16. oktober 2014

Carl Sagan o izjemnem družbenem pomenu (tudi navidez nekoristnih) znanstvenih raziskav

Carl Sagan na kongresnem zaslišanju poslušalce vpraša, kaj bi storili, če bi bili znanstveni svetovalci kraljice Viktorije in bi jim ta okoli leta 1850 naročila, da ji zgradijo škatlo, s pomočjo katere bi lahko ljudje gledali njene govore kar od doma s kavča. Tudi če bi zbrali vse največje strokovnjake tiste dobe in bi imeli neomejena sredstva, niti z največjimi napori ne bi mogli izdelati nič delujočega. Je pa nek malo znani škotski znanstvenik prav takrat...

nedelja, 12. oktober 2014

Nujno preberite!

Odkril sem eno največjih prevar zadnjih stoletij. Zemlja sploh ni krogla, kot nas že nekaj časa prepričujejo, ampak je povsem ploščata. Če si dobro ogledate slike iz vesolja vam bo to nedvomno hitro jasno, saj je povsem jasno razvidno iz slik, da ni v obliki krogle, ampak je ravna površina, res pa je okrogle oblike (je okrogla plošča). Več kot očitno nas znanstveniki že stoletja varajo in držijo v temi.  Z antropozoomorfno resonančno visokofrekvenčno ekvidistančno anizotropijo sem tudi ugotovil, da magnetno polje na zemlji deluje tako, da vse navigacijske naprave vedno zavede, da vsa prevozna sredstva (ladje, letala) potujejo v krogu in tako lahko obplujejo celine, čeprav so vedno na ravni površini, potujoči na njih pa imajo občutek, da gredo okrog krogle. Vem, da je to šokantno za vse, ki to berete in da znanstveniki ne bodo tega verjeli, ampak to je samo zaradi tega ker so starokopitni, egoistični, zaverovani samo v svojo znanost in niso sposobni pogledati izven konteksta. Poleg tega so vsi znanstveniki, ki trdijo, da je zemlja krogla, podkupljeni s strani NATA, Monsanta in farmacevtske industrije, in vam zato ne smejo izdati tega, čeprav nekateri od njih zelo dobro vedo resnico, da zemlja ni krogla temveč je ploščata. Zakaj to skrivajo? Ker je to del velikega načrta, kako zmanjšati svetovno populacijo. Letalo Malezijske letalske družbe MH 370 sploh ni izginilo v Indijskem oceanu, kot nas skušajo prepričati, temveč so ga namerno poslali preko roba zemlje in je skupaj s potniki padlo čez rob. To je bil samo prvi poskus, zdaj se bodo začele takšne nesreče z letali in ladjami križarkami, polnimi ljudi, dogajati vse pogosteje.  Znanstveniki, ki jih plačujejo NATO, Monsanto in svetovna farmacevtska podjetja (za njimi pa stojijo Rockefellerji, Bilderbergi in Medičejci) so namreč odkrili način, kako z evharistično kontekstualno epigenetsko ortologijo zavesti navigacijske naprave, tako da letala ali ladje odpeljejo preko roba zemlje in izginejo. Na ta način bodo prej omenjeni začeli zmanjševati svetovno populacijo, zato vam vsem svetujem, da do nadaljnjega prenehate potovati z ladjami ali letali, ker ste resnično v veliki nevarnosti. Prosim, delite to sporočilo naprej, saj se bomo le tako, če nas bo dovolj veliko število spregledalo in začelo verjeti to absolutno resnico, lahko uprli Rockefellerjem, Bilderbergom in Medičejcem in jih premagali.

petek, 10. oktober 2014

Sredstva za znanost se zmanjšujejo s hitrostjo 40 tisočakov na dan!

Na Valu 202 je bila danes odlična oddaja novinarke Maje Ratej z naslovom: Kako odlična je slovenska znanost? – Val 202. Krajši posnetek dela oddaje lahko poslušate tudi na povezavi spodaj!
Slovenija je lani za raziskovalno-razvojno dejavnost namenila 175 milijonov evrov, kar predstavlja 0,48 odstotka slovenskega bruto domačega proizvoda, to je za 8 odstotkov ali 15 milijonov evrov manj kot leto prej. Če preračunamo v dneve, pomeni, da smo za raziskovalno-razvojno dejavnost lani na dan izgubili več kot 40 tisočakov! O razmerah v slovenski znanosti in odnosu slovenske družbe do nje se je Maja Ratej pogovarjala s štirimi sogovorniki: državnim sekretarjem na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport dr. Petrom Mačkom, predsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Tadejem Bajdom, direktorjem Kemijskega inštituta dr. Jankom Jamnikom in raziskovalcem iz gospodarstva dr. Jernejem Zupancem.