nedelja, 19. april 2015

Mlada Akademija

Mlada Akademija je novo združenje mladih v visokem šolstvu in znanosti Slovenije:
Zakaj se povezujemo v združenje? V zadnjih nekaj letih je postalo jasno da apeli, protesti, spletne peticije in Facebook negodovanja nimajo nobene resnejše veljave, če ideje niso zastopane v telesih demokracije, kjer se sprejemajo odločitve. Z združenjem bomo dali glas razumnim mladim v slovenskem znanstvenem in visokošolskem prostoru.  
...Član Mlade akademije lahko postane doktorski študent ali doktor znanosti do 12 let po doktoratu tako da izpolni obrazec na tej spletni strani. Z včlanitvijo daje podporo upravnemu odboru Mlade akademije pri sooblikovanju slovenske znanstvene politike v skladu z načeli Mlade akademije.

Na žalost nekateri ne izpolnjujemo več pogojev z včlanitev... Za tiste, ki jih, je mogoč pristop tukaj.

petek, 10. april 2015

Ali je črni trg z diplomskimi in magistrskimi nalogami povezan z visokimi avtorskimi honorarji na univerzi?

V včerajšnjem prispevku na POP TV v oddaji Epilog sta dve osebi spregovorili, kako donosen posel je pisanje seminarjev, diplom, magisterijev in celo doktorata. Več kot 150 del je napisala gimnazijska maturantka v nekaj letih. S tem delom je sicer prenehala, a povpraševanje po njem ne upada. Moški v finančni stiski poleg pisanja različnih nalog trenutno opravlja tudi vse tekoče študijske obveznosti za 3 stranke. Naloge sodijo večinoma na področje družboslovnih ved, a tudi naravoslovje in tehnika sta bila omenjena. Največ posla pa le prinese izredni študij – torej »tržni denar« fakultete, ki je bil nedavno označen kot legitimen zajeten vir tudi za izplačila visokih honorarjev tako zaposlenih profesorjev.

Na Univerzi v Ljubljani sicer še vedno vztrajajo, da tržna sredstva ne morejo in ne smejo biti predmet javne objave in nadzora. Nasprotnega mnenja je predsednica Finskega svetovalnega odbora za integriteto v raziskovanju in zaslužna kanclerka z Univerze Tampere prof. dr. Krista Varantola, ki se s takšno argumentacijo ne strinja: »To je samo dodaten vir financiranja, poraba mora biti enako pregledna.« ... »Če so profesorji prejemali plačila prek univerze, to pomeni, da je izvor teh sredstev prikrit, to pa hitro sproži sume o korupciji. Tudi če je ni bilo.« Ob tem se sprašuje ali je bilo pedagoško delo tudi kvalitetno opravljeno. (Dnevnik; 1. april 2015)

Ponarejanje listin je kaznivo dejanje, poleg naročnika (študenta) je sokriv tudi pisec. Kaj pa mentor, institucija, sistem? Rektor Univerze v Novi gorici prof. Danilo Zavrtanik je kot edini izmed rektorjev izpostavil tudi krivdo mentorja, ki svojega dela ni opravil tako kot se od njega pričakuje. Zakaj kontrola kakovosti na univerzah in njenih članicah ni zaznala črnega trga, slabega izpolnjevanja pedagoških obveznosti zaposlenih in temu primerno reagirala? Ali lahko računamo na učinkovito notranjo revizijo univerz z isto ekipo, ki takih goljufij ni zaznala oziroma si je pred njimi zatiskala oči in videla le »pravilno« pridobljena sredstva na trgu?Kako rešiti ugled slovenskih univerz in kako ločiti zrnje od plev?

četrtek, 09. april 2015

The future of the postdoc (Nature)

Članek v Nature o problematiki poplave podoktorskih raziskovalcev, posledicami za njihove kariere in o pogledih različnih deležnikov. Nekaj odlomkov spodaj:
By the time Sophie Thuault-Restituito reached her twelfth year as a postdoctoral fellow, she had finally had enough. She had completed her first postdoc in London, then moved to New York University (NYU) in 2004 to start a second. Eight years and two laboratories later, she was still there and still effectively a postdoc, precariously dependent on outside grants to secure and pay for her position.

Thuault-Restituito is the face of a postdoctoral system that is broken. These highly skilled scientists are a major engine driving scientific research, yet they are often poorly rewarded and have no way to progress in academia. The number of postdocs in science has ballooned: in the United States alone, it jumped by 150% between 2000 and 2012. But the number of tenured and other full-time faculty positions has plateaued and, in some places, it is even shrinking.

Many postdocs move on to fulfilling careers elsewhere, but those who want to continue in research can find themselves thwarted. They end up trapped as ‘permadocs’: doing multiple postdoc terms, staying in these positions for many years and, in a small but significant proportion, never leaving them. Of the more than 40,000 US postdocs in 2013, almost 4,000 had been so for more than 6 year.

This problem is felt acutely in the large US biomedical-sciences workforce, but the trends are similar in many other countries and disciplines — and the economic drivers are too. Postdoc salaries have remained low — often less than the stipend and tuition costs of a graduate student. “We had the incentives all wrong,” says Paula Stephan, an economist at Georgia State University in Atlanta who studies research labour markets. “We made postdocs so cheap that principal investigators had lots of incentives to hire them.”
Senior scientists in the United States, who have been urging reforms for the scientific workforce as a whole, have identified the postdoc oversupply as one of the most urgent issues.
Experts acknowledge that change will be hard; after all, the National Academies made similar recommendations 15 years ago with little effect. But some institutions and countries have started to address the issue. Several US universities have enforced 5-year term limits, New Zealand inadvertently narrowed the pipeline when it slashed the number of postdocs available, and some laboratories are moving permadocs into stable, better-paid positions. 
Anderson Thompkins, who also sat on the 2014 National Academies report committee, says that this type of planning should begin in graduate school, alongside raised awareness of the academic bottleneck that trainees will face. Whereas about 65% of US PhD-holders continue into a postdoc, only 15–20% of those move into tenure-track academic posts. The European situation is even more competitive — in the United Kingdom, for example, about 3.5% of science doctorates become permanent research staff at universities.
Postdocs don’t have to be forced out of the pipeline if, instead, they are never let in. That was the result when, in 2010, the New Zealand government decided to axe a scheme that had funded roughly 90 postdoc slots — eliminating nearly one-third of its postdocs in one fell swoop.

Before this, the government covered salaries for a huge chunk of the country’s postdocs, who enjoy salaries and benefits nearly equivalent to those starting permanent academic positions. For most labs, postdocs are too expensive to fund from research grants. So when the government funding disappeared — mainly a money-saving decision — so too did many postdoc spots.
Simon Davy, head of the school of biological sciences at the Victoria University of Wellington, says that the research culture of university departments loses vibrancy without any postdocs. His department of 35 research groups hosts fewer than 10 postdocs. His own lab has been lucky enough to have a couple of them in the past 5–6 years and he says that this has tripled his group’s productivity.
Labs stuffed full of trainees do not always translate to better results, says Gregory Petsko, chair of last year’s National Academies committee and a neuroscientist at Weill Cornell Medical College in New York City. “I don’t think many of us need the labs to be the size we have them.” Petsko proposes combining various strategies — term limits, fewer postdoc positions and more staff scientists — to deflate the swollen postdoc population. That would stop the postdoctoral fellowship from being the default step after earning a doctorate. “I think the goal is to make the postdoc something special,” he says. “It should be hard to get a postdoc — harder than getting into graduate school.”
Davy points out that the solution needs to be global, or else postdocs denied jobs in one country will simply slide across country borders to find them elsewhere. In an ideal world, he says, postdocs would be able to take their funding wherever they like. “People should be going to the best labs, the best places for them to work and be trained, which are dotted around the world.”
As for Thuault-Restituito, she does not regret her postdocs. But if she had to walk that path again, she would move into another career much earlier. She agrees that fewer PhDs should be flowing into postdocs, and is frank with graduate students who ask her for advice: “If you are not 150% sure you want to do it right now, don’t do a postdoc.”

sreda, 25. marec 2015

Komisija za etična vprašanje UL o honorarnem delu profesorjev

Opozoril bi na poročilo Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani, ki so jo obravnavali na seji Senata Univerze v Ljubljani 21. oktobra 2014. Govori namreč prav o dodatnem honorarnem delu univerzitetnih učiteljev:
Na 1. seji je sodeloval tudi rektor prof. I. Svetlik. Na tej seji je komisija obravnavala ... probleme, povezane z organizacijami, ki jih ustanovijo ali pri njih sodelujejo univerzitetni učitelji ... Kar zadeva prvo temo so bila izpostavljena naslednja vprašanja: problem konkurenčne klavzule, problem konflikta interesov ter koruptivno tveganje, ki je lahko povezano pri teh dejavnostih. Gre predvsem za vprašanje razmerja med primarnim delom zaposlenih na UL (tj. pedagoškim in raziskovalnim delom za javni sektor) in njegovim ali njenim sekundarnim delom (tj. delom v zasebnem sektorju izven UL). Področji morata biti čim bolj ločeni, primarni javni interes na UL mora prevladovati nad zasebnim. Eden izmed vidikov te problematike je to, da se pri zasebnem delu pogosto uporabljajo oprema ali prostori, ki pripadajo javnemu sektorju. Kot poseben problem je komisija izpostavila tudi vprašanje ti. izrednega študija in plačljivost študija na sploh. Po mnenju komisije gre za anomalijo v sistemu javnega visokega šolstva, ki pa je hkrati pomemben vir dohodka univerzitetnih organizacij, pri katerih se financiranje iz javnih sredstev zmanjšuje. V zvezi s to problematiko je komisija menila, da je potrebna nadaljnja razprava in da bi UL morala to področje urediti s svojimi notranjimi predpisi. (Vir: Poročilo Komisije za etična - pdf)
Zanimivo bi bilo videti, kakšna je bila razprava na Senatu UL ob tej točki dnevnega reda. V zapisniku piše le:
Senat UL se je seznanil s Poročilom Komisije za etična vprašanja (za študijsko leto 2013/2014), ki ga je predstavila predsednica komisije akad. prof. dr. Alenka Šelih. (Vir: Zapisnik 11. seje Senata UL)

Omenil bi še nenavaden trenutek, ki sem ga slučajno ujel na včerajšnji tiskovni konferenci rektorja in dekanov Univerze v Ljubljani. Gre za kratko "predavanje" dekanje Ekonomske fakultete o tem, kaj je neto izplačilo. Svojo inovativno interpretacijo je razlagala novinarjem, ki večinoma živijo od zelo bednih honorarjev in prekleto dobro vedo, kaj je bruto in kaj neto. Po izvajanju dekanje EF znesek izplačila na tekoči račun ni neto znesek, ampak je pravi neto, da upoštevaš še doplačilo dohodnine, če padeš v višji dohodninski razred. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali ta "inovativna interpretacija neto zneska" pomeni tudi, da mora izplačevalec, če je v pogodbi definiran neto znesek, vnaprej oceniti, koliko boš tisto leto zaslužil in ti nakazati bistveno večji znesek, če si v višjem dohodninskem razredu?

Podobno nenavaden je bil molk večine dekanov in dekanj fakultet UL, ki so bili med tiskovno konferenco na odru za rektorjem. To so si novinarji interpretirali kot soglasno podporo oziroma legitimacijo takšni praksi poslovanja univerze:
Niti visoka izplačila po avtorskih in podjemnih pogodbah, ki so jih poleg redne plače dobivali nekateri profesorji, večinoma (nekdanji) (pro)dekani, niso dovolj, da bi bil vrh univerze in njenih članic sposoben kritično spregovoriti o sistemu, ki omogoča vrsto anomalij. ... Ostre kritike od vrha univerze in dekanov članic nismo slišali - vsaj ne od tistih, ki so se oglasili. (Vir: Delo: Akademski vrh zopet družno sebi v bran)

sobota, 21. marec 2015

"Skrajni čas je, da skupaj nekaj ukrenemo"

Tom Turk, prodekan na Biotehniški fakulteti UL, je danes v Delu podal nekaj konkretnih predlogov, kako reformirati naš univerzitetno-akademsko-raziskovalni sistem:
Dejstvo je, da smo za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo številne druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi s sistemskimi anomalijami. Zato je prav, da poskušamo predlagati, kako te očitne anomalije odpraviti, saj na naše delo mečejo slabo luč, kvarijo našo podobo v javnosti in ne nazadnje sejejo dvom o dodeljenih javnih sredstvih in njihovi porabi za izvajanje akreditiranih visokošolskih programov ter raziskav na visokošolskih in znanstvenih ustanovah. ...

Redno zaposleni bi morali prejemati plačo le do 100 odstotkov in ne do 120 odstotkov, kot je to navada zdaj, ne glede na to, ali imajo le polno pedagoško obremenitev ali je ta kombinirana z raziskovalnim delom. Tako privarčevani denar bi se lahko porabil za zaposlovanje mlajših sodelavcev. ...

Posebno uspešni posamezniki, ki za fakulteto pridobijo več denarja iz tržnega segmenta neproračunskega denarja, naj bodo dodatno nagrajeni, vendar le v višini enotnih tarifnih postavk, ki jih opredeli upravni odbor univerze in veljajo za vse fakultete enako. To naj velja tudi za vse šolnine, za podiplomske programe, ki potekajo v okviru univerze, prav tako za honorarje, ki se izplačujejo izvajalcem, če tega denarja ni mogoče vključiti v osnovno plačo. ...

Omogočiti je treba tudi sestavljena delovna razmerja (kar smo včasih že poznali). To bi bilo predvsem dobrodošlo z vidika zaposlovanja raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Zanje bi moralo namreč veljati enako pravilo – za delež pedagoškega dela na univerzi se razbremeniš na matičnem znanstvenem inštitutu. To bi nam omogočilo redno izvajanje akreditiranih študijskih programov s kvalitetnimi zunanjimi habilitiranimi sodelavci, ne da bi za to morali vsakič znova sklepati podjemne ali avtorske pogodbe. Zaposlenim na univerzi je treba v skladu s konkurenčno klavzulo, ki že obstaja, onemogočiti delo prek raznih zasebnih podjetij v vseh tistih primerih, ko opravljajo taka dela, ki bi jih lahko in morali opraviti prek matičnih fakultet. Potem pa naj se vsak odloči, ali bo denar služil kot univerzitetni profesor ali kot podjetnik. Oboje je seveda možno, a ne hkrati. ...

Anomalij, ki jih je razgalil odstop področne ministrice, nikakor ne moremo posploševati, so pa nedvomno del sistema, ki jih tudi dopušča. Vse to pa, želeli ali ne, v javnosti vzpodbuja gnev in nezaupanje, ki ni v prid razvoju visokega šolstva in znanosti v tej državi in bo škodilo razvojnim načrtom Slovenije.

Univerza mora delovati po humboldtskem principu, ki združuje poučevanje in raziskovanje. Ukvarjati se mora predvsem s temeljnim raziskovanjem, zaposleni na univerzah morajo delovati etično, njihova usposobljenost za delo na univerzi pa mora biti v vsakem trenutku izpostavljena strogim merilom kakovosti. Zaposleni na univerzi morajo biti v stabilnem delovnem razmerju in morajo večino prejemkov dobivati v osnovni plači. Verjetno pa se, glede na zadnje dogodke, vsi strinjamo, da je skrajni čas, da skupaj nekaj ukrenemo. Zakon o visokem šolstvu, ki je v pripravi, je za to prva lepa priložnost. (Vir: Delo - Sobotna priloga: Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze)

ponedeljek, 16. marec 2015

Slovenija in članstvo v CERN-u

V Dnevniku danes Uroš Škerl Kramberger piše o tem, kaj se dogaja s pridruževanjem Slovenije CERN-u.
V Cernu, kjer deluje največji pospeševalnik delcev na svetu, bodo konec marca začeli razkrivati temno snov in druge uganke vesolja. Pri tem bodo lahko sodelovali tudi slovenski znanstveniki, četudi se država plačevanju članarine v Cernu izogiba. Ministrstvo za znanost obljublja, da bo odločitev o včlanitvi sprejeta še letos. 
Zgodba o članstvu Slovenije v CERN-u ima več zavihkov in sega  v sam čas osamosvajanja Slovenije, torej v čas pred skoraj 25 leti. Zadnja pomembnejša epizoda se je začela z letom 2009, ko je Slovenija tudi uradno zaprosila za članstvo v CERN-u (o prvi novici sem na Kvarkablogu pisal tukaj, o sami oddaji prijave pa tukaj). Od tedaj je Izrael postal polnopravna članica, Turčija, Ukrajina, Ciper in Srbija pa pridružene članice. In kaj se je med tem dogajalo s Slovenijo?

Tudi slovenski znanstveniki si od prihodnjih Cernovih uspehov veliko obetajo, a naša država k temu ne prispeva. Pristopanje Slovenije v članstvo Cerna, ki je največji znanstveno-politični projekt evropskih držav, poteka že od leta 2009. Tedaj je vlada sprejela sklep o včlanitvi, po tistem pa so zadeve zastale. Pred dobrim letom dni nas je dr. Rüdiger Voss iz Cernove mednarodne pisarne opozoril, da je generalni direktor organizacije Rolf-Dieter Heuer slovenskim oblastem že poslal osnutek sporazuma o pridruženem članstvu, ki je pogoj za polnopravno članstvo. Podpis sporazuma bi bil prvi formalni korak, vendar iz Slovenije odgovora ni bilo – z izjemo kratkega potrdila, da so prejeli dopis, je razkril Voss. Ugledni fizik je dejal, da »proces s Slovenijo spi«. 
Eden od dobrih poznavalcev problematike, ki je za Dnevnik spregovoril pod pogojem anonimnosti, nam je pojasnil, da je težava v krčenju sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost. Ta so se kmalu po sklepu vlade o včlanitvi začela krčiti in so se do danes skrčila za 23 odstotkov – s 182 milijonov evrov na 139 milijonov evrov na leto. »V takšnih razmerah pa ima država na izbiro le, da poseže v sredstva za znanstvene razpise, če želi zbrati denar za Cern,« pravi naš sogovornik. Dodatna težava, potrjuje naš sogovornik, pa je, da Slovenija o svojih finančnih težavah oziroma zastoju Cerna ni obveščala, temveč so zadeve res »zaspale«.

Generalni direktor Heuer naj bi »zaskrbljenost« nad slovenskim odnosom že izrazil na srečanjih s slovenskim veleposlanikom v Ženevi Matjažem Kovačičem. Znanstveniki, s katerimi smo govorili o tem, so nam povedali, da je situacija »sramotna«.
Februarja letos je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar državnemu zboru sicer pojasnila, da se namerava tega vprašanja Slovenija letos ponovno lotiti. Vendar naj bi za obnovo postopka potrebovali ponovno potrditev sedanje vlade. 
...Letna članarina, če se bo Slovenija za članstvo vendarle odločila, bo sprva znašala manj kot milijon evrov, v nekaj letih pa bo narasla na tri milijone. Za primerjavo: Nemčija vsako leto v Cern vplačuje 200 milijonov evrov. Res pa je, da bi bila po dostopnih podatkih to najvišja članarina, kar jih Slovenija plačuje mednarodnim organizacijam.  
In kaj članstvo v CERN-u omogoča? Za znanstvenike je prednost članstva precej očitna saj omogoča lažje vključevanje v raziskave:
As an Intergovernmental Organization (IGO), CERN is funded primarily through contributions from its twenty-one Member States, Associate Member States, and one Candidate for Accession to Membership.  Accordingly, as is standard for IGOs, CERN recruits its Staff Members, most of its Fellows and the participants in its Student Programmes from nationals of these countries.
A morda je še večja prednost za visokotehnološka podjetja. Denar, ki ga CERN pridobi s članarinami, se namreč na razpisih porabi po striktnem nacionalnem ključu. Slovensko podjetje (npr. Instrumentation Technologies), namreč sedaj lahko na razpisu uspe le, če je za razred boljše od ostalih (npr. ponudi nekaj, kar nihče drug ni sposoben narediti).

petek, 13. marec 2015

Nadaljevanje "afere megahonorarji"

V zadnjih dneh je bilo v časnikih objavljenih več člankov na temo "megahonorarjev" profesorjev. V Dnevniku se je oglasil Roman Jerala:
Da ne bo pomote, zelo podpiram nagrajevanje na osnovi mednarodno izkazanih rezultatov in sposobnosti in popolnoma res je, da so v razvitih državah najboljši univerzitetni profesorji in raziskovalci plačani bistveno več kot v Sloveniji. Sredstva, ki jih imam na voljo za nagrajevanje najboljših sodelavcev so zelo omejena in omogočajo največ 20 % dodatne zaposlitve na drugi organizaciji ter plačilo zaradi mentorstva doktorskega študija. 
Žal na Supervizorju med najbolj plačanimi javnimi uslužbenci nisem zasledil tistih, ki dosegajo največje znanstvene preboje in so uveljavljeni v svetu. Uspešnost in ugled univerz se meri preko uspešnosti v raziskavah in ne preko sredstev izrednih študentov, ker lahko samo predavatelji, ki so aktivno udeleženi v raziskavah usposobijo najboljše kadre in omogočijo temelje za prenos najnovejših znanstvenih dosežkov v visokotehnološko industrijo. Morda pa se motim in je na področju uprave in ekonomije Slovenija svetovna velesila.
V seriji člankov v Delu (Super StankaKPK: Denar za avtorske honorarje ni prišel s trgaZaslužki in podhranjenost visokega šolstvaStanka Setnikar Cankar: »KPK ni vsem zagotovila enakopravne obravnave«) in Dnevniku (Minister Mramor: Moji zaslužki? Nismo več v komunizmu…,  Izmikanja in izgovori akademske elite, Visoki zaslužki odnesli ministrico) je ob robu zadnjega članka (Profesorjem levji delež honorarjev, fakultetam le drobtinice)  najti tudi moje mnenje
Pogled od zunaj
Profesor fizike na univerzi v Cincinnatiju dr. Jure Zupan pravi, da v ZDA ne pozna primera, kjer bi posameznik zaslužil večkratnik redne plače z dodatnim delom na univerzi. »Običajno dodatnih pedagoških obremenitev, kamor bi lahko šteli dodatno delo v okviru izrednega študija, sploh ne plačujejo, saj je rezultat zmanjšane raziskovalne dejavnosti, če pa že, se to zgodi le poleti, torej zunaj devetmesečnega akademskega leta.« Zupan si prav tako ne predstavlja, da bi vodja oddelka ali dekan dodatno poučeval, saj ima polne roke dela z administriranjem in je zato tudi pedagoško razbremenjen.  
»Povsem drugače je z dodatnimi zaslužki zaradi svetovanja ali drugih zunanjih projektov. Če profesor na univerzo prinese dodaten denar, je prav, da se mu to pozna pri izplačilih. V Izraelu (Weizmann) in v Franciji (Saclay) je običajno, da za rok trajanja prestižnih projektov, kot so projekti ERC, nosilci dobijo znaten dodatek k plači v višini tudi 30 ali več odstotkov.« Zupan kot fizik z delom zunaj fakultete sicer nima veliko izkušenj, a pravi, da to ni prepovedano. Ga je pa treba prijaviti.  
Tisto, kar sogovornik v Sloveniji pogreša, je večja fleksibilnost pri plačah, predvsem odličnih znanstvenikov, saj to lahko igra pomembno vlogo pri morebitni vrnitvi tistih, ki so odšli v tujino. »Tu bi se Slovenija lahko zgledovala po Kataloniji, kjer deluje inštitut za napredne študije in raziskave Icrea. Zaposlujejo eminentne znanstvenike, ki so se pripravljeni preseliti v Barcelono. Pritegnejo jih z višjimi plačami in večjo možnostjo financiranja raziskav, oboje pa potrjuje vlada neposredno.« 
Iz zgornjega je novinarka izpustila odgovor na vprašanje o pedagoški obremenjenosti na slovenskih univerzah. Ker se mi zdi pomembno povedati, da je pedagoška obremenjenost na slovenskih univerzah kar visoka, objavljam še ta moj odgovor novinarki:

Ali je zakonsko predpisana pedagoška obveznost prenizka oziroma dovolj nizka za tovrstne dodatne aktivnosti? (Prosim za pojasnilo.)

Po mojem mnenju je predpisana pedagoska obveznost, ce zeli znanstvenik resno raziskovalno delati, kar visoka. Najvecja razlika med ZDA in Slovenijo (pa tudi Evropo na splosno) je, da je lahko pedagoska obveznost v ZDA od posameznika do posameznika zelo razlicna. Za fizike je obicajna pedagoska obveznost na raziskovalnih univerzah v ZDA  predavanje enega predmeta na semester (torej okoli 4 ure predavanj tedensko). Na nekaterih raziskovalnih univerzah z velikimi donacijami je obicajna obveznost celo polovico manjsa (ucenje enega predmeta vsak drugi semester). Profesorji, ki niso raziskovalno dejavni imajo visjo (obicajno dvojno) pedagosko obveznost. Pedagosko obveznost doloca vodja oddelka (vcasih po uskladitvi z notranjo komisijo).

Je pa v ZDA velika razlika med pedgosko obveznostjo na naravoslovnih, tehnicnih in na druzboslovnih smereh. Tipicno je pedagoska obveznost na slednjih vecja. Prav tako profesorji na druzboslovnih smereh tezje pridobivajo raziskovalna sredstva, in morajo pogosto uciti tudi poleti. Na naravoslovnih podrocjih je obicajno, da je poletje izkljucno namenjeno raziskavam (placilo pa gre iz projektov - v ZDA smo profesorji tipicno placani le za 9 mesecev iz sredstev univerze).

Poleg raziskovalnih univerz je v ZDA tudi vse polno univerz, katerih glavni namen je izobrazevanje. Tu je pedagoska obveznost veliko vecja, mislim da je obicajno 3-krat pa tudi veckrat vecja kot na raziskovalnih univerzah.

Univerza v Ljubljani je nekaksen hibrid obojega. Nekatere fakultete UL so po svojem poslanstvu povsem blizu najboljsim raziskovalnim univerzam v ZDA (tipicen primer je FMF, na kateri sem tudi sam doktoriral). Za FMF je prav impresivno, da lahko raziskovalno tako visoko kotira, ob tem koliko so profesorji pedagosko obremenjeni.

Na drugi strani so fakultete, ki so verjento blizje izobrazevalnim univerzam in kolidzom v ZDA. Na nasi univerzi (univerza v Cincinnatiju) je pravzaprav najti podoben hibrid, pri cemer so problem resili tako, da so kolidzi fizicno loceni od raziskovalne univerze in obstajata dva kampusa. Za obiskovanje kolidza studentje tudi placujejo nizjo solnino.

Zgornji sistem je predvsem posebnost ZDA. Sistem v Nemciji, na primer, je v marsikaterih pogledih blizje Sloveniji. Nominalna obremenitev v Nemciji je 10 ur/tedensko, a se v to steje tudi vse vaje (ki jih izvajajo asistenti) in pa seminarjo, delo s studenti, itd. Tako je koncna obremenitev primerljiva s 6 kotaktnimi urami/teden obremenitve v Sloveniji.