sreda, 25. marec 2015

Komisija za etična vprašanje UL o honorarnem delu profesorjev

Opozoril bi na poročilo Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani, ki so jo obravnavali na seji Senata Univerze v Ljubljani 21. oktobra 2014. Govori namreč prav o dodatnem honorarnem delu univerzitetnih učiteljev:
Na 1. seji je sodeloval tudi rektor prof. I. Svetlik. Na tej seji je komisija obravnavala ... probleme, povezane z organizacijami, ki jih ustanovijo ali pri njih sodelujejo univerzitetni učitelji ... Kar zadeva prvo temo so bila izpostavljena naslednja vprašanja: problem konkurenčne klavzule, problem konflikta interesov ter koruptivno tveganje, ki je lahko povezano pri teh dejavnostih. Gre predvsem za vprašanje razmerja med primarnim delom zaposlenih na UL (tj. pedagoškim in raziskovalnim delom za javni sektor) in njegovim ali njenim sekundarnim delom (tj. delom v zasebnem sektorju izven UL). Področji morata biti čim bolj ločeni, primarni javni interes na UL mora prevladovati nad zasebnim. Eden izmed vidikov te problematike je to, da se pri zasebnem delu pogosto uporabljajo oprema ali prostori, ki pripadajo javnemu sektorju. Kot poseben problem je komisija izpostavila tudi vprašanje ti. izrednega študija in plačljivost študija na sploh. Po mnenju komisije gre za anomalijo v sistemu javnega visokega šolstva, ki pa je hkrati pomemben vir dohodka univerzitetnih organizacij, pri katerih se financiranje iz javnih sredstev zmanjšuje. V zvezi s to problematiko je komisija menila, da je potrebna nadaljnja razprava in da bi UL morala to področje urediti s svojimi notranjimi predpisi. (Vir: Poročilo Komisije za etična - pdf)
Zanimivo bi bilo videti, kakšna je bila razprava na Senatu UL ob tej točki dnevnega reda. V zapisniku piše le:
Senat UL se je seznanil s Poročilom Komisije za etična vprašanja (za študijsko leto 2013/2014), ki ga je predstavila predsednica komisije akad. prof. dr. Alenka Šelih. (Vir: Zapisnik 11. seje Senata UL)

Omenil bi še nenavaden trenutek, ki sem ga slučajno ujel na včerajšnji tiskovni konferenci rektorja in dekanov Univerze v Ljubljani. Gre za kratko "predavanje" dekanje Ekonomske fakultete o tem, kaj je neto izplačilo. Svojo inovativno interpretacijo je razlagala novinarjem, ki večinoma živijo od zelo bednih honorarjev in prekleto dobro vedo, kaj je bruto in kaj neto. Po izvajanju dekanje EF znesek izplačila na tekoči račun ni neto znesek, ampak je pravi neto, da upoštevaš še doplačilo dohodnine, če padeš v višji dohodninski razred. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali ta "inovativna interpretacija neto zneska" pomeni tudi, da mora izplačevalec, če je v pogodbi definiran neto znesek, vnaprej oceniti, koliko boš tisto leto zaslužil in ti nakazati bistveno večji znesek, če si v višjem dohodninskem razredu?

Podobno nenavaden je bil molk večine dekanov in dekanj fakultet UL, ki so bili med tiskovno konferenco na odru za rektorjem. To so si novinarji interpretirali kot soglasno podporo oziroma legitimacijo takšni praksi poslovanja univerze:
Niti visoka izplačila po avtorskih in podjemnih pogodbah, ki so jih poleg redne plače dobivali nekateri profesorji, večinoma (nekdanji) (pro)dekani, niso dovolj, da bi bil vrh univerze in njenih članic sposoben kritično spregovoriti o sistemu, ki omogoča vrsto anomalij. ... Ostre kritike od vrha univerze in dekanov članic nismo slišali - vsaj ne od tistih, ki so se oglasili. (Vir: Delo: Akademski vrh zopet družno sebi v bran)

sobota, 21. marec 2015

"Skrajni čas je, da skupaj nekaj ukrenemo"

Tom Turk, prodekan na Biotehniški fakulteti UL, je danes v Delu podal nekaj konkretnih predlogov, kako reformirati naš univerzitetno-akademsko-raziskovalni sistem:
Dejstvo je, da smo za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo številne druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi s sistemskimi anomalijami. Zato je prav, da poskušamo predlagati, kako te očitne anomalije odpraviti, saj na naše delo mečejo slabo luč, kvarijo našo podobo v javnosti in ne nazadnje sejejo dvom o dodeljenih javnih sredstvih in njihovi porabi za izvajanje akreditiranih visokošolskih programov ter raziskav na visokošolskih in znanstvenih ustanovah. ...

Redno zaposleni bi morali prejemati plačo le do 100 odstotkov in ne do 120 odstotkov, kot je to navada zdaj, ne glede na to, ali imajo le polno pedagoško obremenitev ali je ta kombinirana z raziskovalnim delom. Tako privarčevani denar bi se lahko porabil za zaposlovanje mlajših sodelavcev. ...

Posebno uspešni posamezniki, ki za fakulteto pridobijo več denarja iz tržnega segmenta neproračunskega denarja, naj bodo dodatno nagrajeni, vendar le v višini enotnih tarifnih postavk, ki jih opredeli upravni odbor univerze in veljajo za vse fakultete enako. To naj velja tudi za vse šolnine, za podiplomske programe, ki potekajo v okviru univerze, prav tako za honorarje, ki se izplačujejo izvajalcem, če tega denarja ni mogoče vključiti v osnovno plačo. ...

Omogočiti je treba tudi sestavljena delovna razmerja (kar smo včasih že poznali). To bi bilo predvsem dobrodošlo z vidika zaposlovanja raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Zanje bi moralo namreč veljati enako pravilo – za delež pedagoškega dela na univerzi se razbremeniš na matičnem znanstvenem inštitutu. To bi nam omogočilo redno izvajanje akreditiranih študijskih programov s kvalitetnimi zunanjimi habilitiranimi sodelavci, ne da bi za to morali vsakič znova sklepati podjemne ali avtorske pogodbe. Zaposlenim na univerzi je treba v skladu s konkurenčno klavzulo, ki že obstaja, onemogočiti delo prek raznih zasebnih podjetij v vseh tistih primerih, ko opravljajo taka dela, ki bi jih lahko in morali opraviti prek matičnih fakultet. Potem pa naj se vsak odloči, ali bo denar služil kot univerzitetni profesor ali kot podjetnik. Oboje je seveda možno, a ne hkrati. ...

Anomalij, ki jih je razgalil odstop področne ministrice, nikakor ne moremo posploševati, so pa nedvomno del sistema, ki jih tudi dopušča. Vse to pa, želeli ali ne, v javnosti vzpodbuja gnev in nezaupanje, ki ni v prid razvoju visokega šolstva in znanosti v tej državi in bo škodilo razvojnim načrtom Slovenije.

Univerza mora delovati po humboldtskem principu, ki združuje poučevanje in raziskovanje. Ukvarjati se mora predvsem s temeljnim raziskovanjem, zaposleni na univerzah morajo delovati etično, njihova usposobljenost za delo na univerzi pa mora biti v vsakem trenutku izpostavljena strogim merilom kakovosti. Zaposleni na univerzi morajo biti v stabilnem delovnem razmerju in morajo večino prejemkov dobivati v osnovni plači. Verjetno pa se, glede na zadnje dogodke, vsi strinjamo, da je skrajni čas, da skupaj nekaj ukrenemo. Zakon o visokem šolstvu, ki je v pripravi, je za to prva lepa priložnost. (Vir: Delo - Sobotna priloga: Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze)

ponedeljek, 16. marec 2015

Slovenija in članstvo v CERN-u

V Dnevniku danes Uroš Škerl Kramberger piše o tem, kaj se dogaja s pridruževanjem Slovenije CERN-u.
V Cernu, kjer deluje največji pospeševalnik delcev na svetu, bodo konec marca začeli razkrivati temno snov in druge uganke vesolja. Pri tem bodo lahko sodelovali tudi slovenski znanstveniki, četudi se država plačevanju članarine v Cernu izogiba. Ministrstvo za znanost obljublja, da bo odločitev o včlanitvi sprejeta še letos. 
Zgodba o članstvu Slovenije v CERN-u ima več zavihkov in sega  v sam čas osamosvajanja Slovenije, torej v čas pred skoraj 25 leti. Zadnja pomembnejša epizoda se je začela z letom 2009, ko je Slovenija tudi uradno zaprosila za članstvo v CERN-u (o prvi novici sem na Kvarkablogu pisal tukaj, o sami oddaji prijave pa tukaj). Od tedaj je Izrael postal polnopravna članica, Turčija, Ukrajina, Ciper in Srbija pa pridružene članice. In kaj se je med tem dogajalo s Slovenijo?

Tudi slovenski znanstveniki si od prihodnjih Cernovih uspehov veliko obetajo, a naša država k temu ne prispeva. Pristopanje Slovenije v članstvo Cerna, ki je največji znanstveno-politični projekt evropskih držav, poteka že od leta 2009. Tedaj je vlada sprejela sklep o včlanitvi, po tistem pa so zadeve zastale. Pred dobrim letom dni nas je dr. Rüdiger Voss iz Cernove mednarodne pisarne opozoril, da je generalni direktor organizacije Rolf-Dieter Heuer slovenskim oblastem že poslal osnutek sporazuma o pridruženem članstvu, ki je pogoj za polnopravno članstvo. Podpis sporazuma bi bil prvi formalni korak, vendar iz Slovenije odgovora ni bilo – z izjemo kratkega potrdila, da so prejeli dopis, je razkril Voss. Ugledni fizik je dejal, da »proces s Slovenijo spi«. 
Eden od dobrih poznavalcev problematike, ki je za Dnevnik spregovoril pod pogojem anonimnosti, nam je pojasnil, da je težava v krčenju sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost. Ta so se kmalu po sklepu vlade o včlanitvi začela krčiti in so se do danes skrčila za 23 odstotkov – s 182 milijonov evrov na 139 milijonov evrov na leto. »V takšnih razmerah pa ima država na izbiro le, da poseže v sredstva za znanstvene razpise, če želi zbrati denar za Cern,« pravi naš sogovornik. Dodatna težava, potrjuje naš sogovornik, pa je, da Slovenija o svojih finančnih težavah oziroma zastoju Cerna ni obveščala, temveč so zadeve res »zaspale«.

Generalni direktor Heuer naj bi »zaskrbljenost« nad slovenskim odnosom že izrazil na srečanjih s slovenskim veleposlanikom v Ženevi Matjažem Kovačičem. Znanstveniki, s katerimi smo govorili o tem, so nam povedali, da je situacija »sramotna«.
Februarja letos je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar državnemu zboru sicer pojasnila, da se namerava tega vprašanja Slovenija letos ponovno lotiti. Vendar naj bi za obnovo postopka potrebovali ponovno potrditev sedanje vlade. 
...Letna članarina, če se bo Slovenija za članstvo vendarle odločila, bo sprva znašala manj kot milijon evrov, v nekaj letih pa bo narasla na tri milijone. Za primerjavo: Nemčija vsako leto v Cern vplačuje 200 milijonov evrov. Res pa je, da bi bila po dostopnih podatkih to najvišja članarina, kar jih Slovenija plačuje mednarodnim organizacijam.  
In kaj članstvo v CERN-u omogoča? Za znanstvenike je prednost članstva precej očitna saj omogoča lažje vključevanje v raziskave:
As an Intergovernmental Organization (IGO), CERN is funded primarily through contributions from its twenty-one Member States, Associate Member States, and one Candidate for Accession to Membership.  Accordingly, as is standard for IGOs, CERN recruits its Staff Members, most of its Fellows and the participants in its Student Programmes from nationals of these countries.
A morda je še večja prednost za visokotehnološka podjetja. Denar, ki ga CERN pridobi s članarinami, se namreč na razpisih porabi po striktnem nacionalnem ključu. Slovensko podjetje (npr. Instrumentation Technologies), namreč sedaj lahko na razpisu uspe le, če je za razred boljše od ostalih (npr. ponudi nekaj, kar nihče drug ni sposoben narediti).

petek, 13. marec 2015

Nadaljevanje "afere megahonorarji"

V zadnjih dneh je bilo v časnikih objavljenih več člankov na temo "megahonorarjev" profesorjev. V Dnevniku se je oglasil Roman Jerala:
Da ne bo pomote, zelo podpiram nagrajevanje na osnovi mednarodno izkazanih rezultatov in sposobnosti in popolnoma res je, da so v razvitih državah najboljši univerzitetni profesorji in raziskovalci plačani bistveno več kot v Sloveniji. Sredstva, ki jih imam na voljo za nagrajevanje najboljših sodelavcev so zelo omejena in omogočajo največ 20 % dodatne zaposlitve na drugi organizaciji ter plačilo zaradi mentorstva doktorskega študija. 
Žal na Supervizorju med najbolj plačanimi javnimi uslužbenci nisem zasledil tistih, ki dosegajo največje znanstvene preboje in so uveljavljeni v svetu. Uspešnost in ugled univerz se meri preko uspešnosti v raziskavah in ne preko sredstev izrednih študentov, ker lahko samo predavatelji, ki so aktivno udeleženi v raziskavah usposobijo najboljše kadre in omogočijo temelje za prenos najnovejših znanstvenih dosežkov v visokotehnološko industrijo. Morda pa se motim in je na področju uprave in ekonomije Slovenija svetovna velesila.
V seriji člankov v Delu (Super StankaKPK: Denar za avtorske honorarje ni prišel s trgaZaslužki in podhranjenost visokega šolstvaStanka Setnikar Cankar: »KPK ni vsem zagotovila enakopravne obravnave«) in Dnevniku (Minister Mramor: Moji zaslužki? Nismo več v komunizmu…,  Izmikanja in izgovori akademske elite, Visoki zaslužki odnesli ministrico) je ob robu zadnjega članka (Profesorjem levji delež honorarjev, fakultetam le drobtinice)  najti tudi moje mnenje
Pogled od zunaj
Profesor fizike na univerzi v Cincinnatiju dr. Jure Zupan pravi, da v ZDA ne pozna primera, kjer bi posameznik zaslužil večkratnik redne plače z dodatnim delom na univerzi. »Običajno dodatnih pedagoških obremenitev, kamor bi lahko šteli dodatno delo v okviru izrednega študija, sploh ne plačujejo, saj je rezultat zmanjšane raziskovalne dejavnosti, če pa že, se to zgodi le poleti, torej zunaj devetmesečnega akademskega leta.« Zupan si prav tako ne predstavlja, da bi vodja oddelka ali dekan dodatno poučeval, saj ima polne roke dela z administriranjem in je zato tudi pedagoško razbremenjen.  
»Povsem drugače je z dodatnimi zaslužki zaradi svetovanja ali drugih zunanjih projektov. Če profesor na univerzo prinese dodaten denar, je prav, da se mu to pozna pri izplačilih. V Izraelu (Weizmann) in v Franciji (Saclay) je običajno, da za rok trajanja prestižnih projektov, kot so projekti ERC, nosilci dobijo znaten dodatek k plači v višini tudi 30 ali več odstotkov.« Zupan kot fizik z delom zunaj fakultete sicer nima veliko izkušenj, a pravi, da to ni prepovedano. Ga je pa treba prijaviti.  
Tisto, kar sogovornik v Sloveniji pogreša, je večja fleksibilnost pri plačah, predvsem odličnih znanstvenikov, saj to lahko igra pomembno vlogo pri morebitni vrnitvi tistih, ki so odšli v tujino. »Tu bi se Slovenija lahko zgledovala po Kataloniji, kjer deluje inštitut za napredne študije in raziskave Icrea. Zaposlujejo eminentne znanstvenike, ki so se pripravljeni preseliti v Barcelono. Pritegnejo jih z višjimi plačami in večjo možnostjo financiranja raziskav, oboje pa potrjuje vlada neposredno.« 
Iz zgornjega je novinarka izpustila odgovor na vprašanje o pedagoški obremenjenosti na slovenskih univerzah. Ker se mi zdi pomembno povedati, da je pedagoška obremenjenost na slovenskih univerzah kar visoka, objavljam še ta moj odgovor novinarki:

Ali je zakonsko predpisana pedagoška obveznost prenizka oziroma dovolj nizka za tovrstne dodatne aktivnosti? (Prosim za pojasnilo.)

Po mojem mnenju je predpisana pedagoska obveznost, ce zeli znanstvenik resno raziskovalno delati, kar visoka. Najvecja razlika med ZDA in Slovenijo (pa tudi Evropo na splosno) je, da je lahko pedagoska obveznost v ZDA od posameznika do posameznika zelo razlicna. Za fizike je obicajna pedagoska obveznost na raziskovalnih univerzah v ZDA  predavanje enega predmeta na semester (torej okoli 4 ure predavanj tedensko). Na nekaterih raziskovalnih univerzah z velikimi donacijami je obicajna obveznost celo polovico manjsa (ucenje enega predmeta vsak drugi semester). Profesorji, ki niso raziskovalno dejavni imajo visjo (obicajno dvojno) pedagosko obveznost. Pedagosko obveznost doloca vodja oddelka (vcasih po uskladitvi z notranjo komisijo).

Je pa v ZDA velika razlika med pedgosko obveznostjo na naravoslovnih, tehnicnih in na druzboslovnih smereh. Tipicno je pedagoska obveznost na slednjih vecja. Prav tako profesorji na druzboslovnih smereh tezje pridobivajo raziskovalna sredstva, in morajo pogosto uciti tudi poleti. Na naravoslovnih podrocjih je obicajno, da je poletje izkljucno namenjeno raziskavam (placilo pa gre iz projektov - v ZDA smo profesorji tipicno placani le za 9 mesecev iz sredstev univerze).

Poleg raziskovalnih univerz je v ZDA tudi vse polno univerz, katerih glavni namen je izobrazevanje. Tu je pedagoska obveznost veliko vecja, mislim da je obicajno 3-krat pa tudi veckrat vecja kot na raziskovalnih univerzah.

Univerza v Ljubljani je nekaksen hibrid obojega. Nekatere fakultete UL so po svojem poslanstvu povsem blizu najboljsim raziskovalnim univerzam v ZDA (tipicen primer je FMF, na kateri sem tudi sam doktoriral). Za FMF je prav impresivno, da lahko raziskovalno tako visoko kotira, ob tem koliko so profesorji pedagosko obremenjeni.

Na drugi strani so fakultete, ki so verjento blizje izobrazevalnim univerzam in kolidzom v ZDA. Na nasi univerzi (univerza v Cincinnatiju) je pravzaprav najti podoben hibrid, pri cemer so problem resili tako, da so kolidzi fizicno loceni od raziskovalne univerze in obstajata dva kampusa. Za obiskovanje kolidza studentje tudi placujejo nizjo solnino.

Zgornji sistem je predvsem posebnost ZDA. Sistem v Nemciji, na primer, je v marsikaterih pogledih blizje Sloveniji. Nominalna obremenitev v Nemciji je 10 ur/tedensko, a se v to steje tudi vse vaje (ki jih izvajajo asistenti) in pa seminarjo, delo s studenti, itd. Tako je koncna obremenitev primerljiva s 6 kotaktnimi urami/teden obremenitve v Sloveniji.

torek, 10. marec 2015

Pobuda za akademski higienski minimum!

Ob nedavnem razkritju ekstremno visokih honorarjev, ki so si jih poleg plače dolga leta izplačevali izbranci na nekaterih fakultetah, moramo resno razmisliti tudi o spremembah sistema, saj sedanji mehanizmi nadzora in kontrole kot kaže niso učinkoviti.

Predlagam dva konkretna ukrepa, ki ju lahko izvedemo takoj:
  • Nadobremenitve učiteljev in raziskovalcev na univerzah in inštitutih naj bodo od sedaj naprej pisno utemeljene in omejene na izjemne primere, kot je to določeno z zakonom. Povsem nesprejemljivo je, da gre večina javnega denarja za znanost za dodatke k plačam že polno zaposlenim (praviloma kar po avtomatizmu, ne glede na raziskovalno uspešnost), veliko mladih strokovnjakov pa je brezposelnih. (Glej analizo: Kvarkadabra blog: Je na nekaterih fakultetah "izjemoma" postalo pravilo?)

  • Že sedaj lahko preko spletne aplikacije Transakcije zavezancev informacij javnega značaja vsakdo spremlja in pregleduje prav vsa nakazila z računov javnih družb oziroma proračunskih porabnikov, med drugim tudi univerz in inštitutov. Pri izplačilih na račune konkretnih posameznikov trenutno ob znesku nakazila ni podatka o imenu in priimku prejemnika sredstev, zato predlagam, da se v podatkih preneha prekrivati imena in priimke z besedama "fizična oseba". (Začne se lahko pri večjih nakazilih, nato pa se meja spušča.) Tako bo poslovanje bolj transparentno in nadzor bistveno lažji.
Daljšo peticijo z naslovom Previsoki avtorski honorarji, v kateri prav tako poziva k spremembam sistema, je pripravila tudi Ana Rotter z Nacionalnega inštituta za biologijo. Tule je zgolj odlomek:
"Dopustili smo oblikovanje perverznega akademskega kastnega sistema, v katerem o položaju posameznika odločajo dejavniki izven njegovega vpliva. Meje med neskončno varno zaposlitvijo za nedoločen čas in prekernim životarjenjem ne postavljajo sposobnosti, pretekli uspehi ali vizionarske sposobnosti, ampak letnica rojstva, pri čemer seveda mladi potegnejo kratko. Meje med povprečno plačo raziskovalca in neverjetnimi zneski, o katerih beremo v medijih, ne postavlja odličnost, ampak iznajdljivost in položaj pri koritu." (vir: Previsoki avtorski honorarji - Pravapeticija.com)
Glej tudi:
Kvarkadabra blog: Kaj potrebuje sodobna univerza?

sobota, 07. marec 2015

Odgovor Simone Kralj Fišer na protestno pismo

V januarju 2015 sem v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v sklopu predavanj »Živela evolucija« predstavila raziskave na področju izbire spolnega/življenjskega partnerja. Predavanje je naletelo na negativen odziv skupine »Vstajniške Socialne Delavke«, ki mi je poslala ogorčeno pismo. Ker je zadeva prešla v javno debato, dodajam nekaj pojasnil.

Poudarjam, da sem na predavanju povzela rezultate relevantnih študij objavljenih v priznanih znanstvenih publikacijah (npr. Nature, Science, Proceedings of the Royal Society of London. Series B: Biological Sciences, Trends in Cognitive Sciences, Evolution and Human Behavior, Trend in Ecology and Evolution). O teh istih študijah je bilo napisanih veliko poljudnoznanstvenih knjig in posnetih več odmevnih dokumentarnih filmov za priznane televizijske programe, na primer britanski BBC in druge. V predstavitvi sem vselej navedla vire in poslušalcem omogočila, da sami preverijo reference mojih povzetkov.

Pred predavanjem opozorim, da ne bom podajala svojih subjektivnih vrednotenj, temveč povzemala znanstvene študije. V predavanju predstavljene interpretacije so povzete iz znanstvene literature in uveljavljene znotraj evolucijske biologije. V uvodu širše predstavim spolne sisteme pri človeku in povem, da se bom v nadaljevanju osredotočila na biološke vidike izbire partnerja pri heteroseksualcih, ki si želijo otroke. Poslušalce tudi opozorim, da gre v večini primerov za študije hitrega »intuitivnega« odziva ljudi. V diskusiji poudarim, da so raziskave predstavljene strogo znotraj konceptov evolucijske biologije, in da bi vključitev drugih vidikov verjetno dala kompleksnejšo sliko.

Skratka predstavim raziskave, ki so bile podvržene vsem kriterijem znanstvenega dela in objavljanja njegovih rezultatov, zato pričakujem, da bo tudi njihova kritika ustrezala enakim kriterijem, če naj jo jemljemo resno. Moralno zgražanje in osebni napadi na raziskovalce ne smejo zamenjati argumentirane kritike in debate.

Narobe je od raziskovalca pričakovati, da ne bo omenjal rezultatov študij zgolj zato, ker bi bile te morda lahko v določenih krogih narobe razumljene ali zlorabljene. Ravno tako tovrstne raziskave na področju evolucijske biologije nimajo implikacij za uveljavitev določenega družbenega reda ali določene politike spolov. Biologija sama po sebi ne postavlja normativnih trditev, še manj zahtev.

Očitek, da z navajanjem bioloških raziskav širim sovraštvo do žensk in utrjujem patriarhat, pa je enostavno žaljiv. Ne samo zaradi tega, ker imam izkušnjo položaja ženske v znanosti in njenih institucijah, temveč tudi zato, ker evolucijska biologija in feminizem nikakor nista izključujoča. Informirano in racionalno razpravo o tem vprašanju, ter o feminizmu in znanosti na sploh, absolutno spodbujam in pozdravljam. Enakopravnost med ženskimi in moškimi potrebujemo.

Simona Kralj Fišer


Glej tudi: 

četrtek, 05. marec 2015

Profesorji pod supervizorskim drobnogledom

Iz članka v Delo.si
Komisija za preprečevanje korupcije je danes nadgradila Supervizor, sistem za spremljanje izplačil iz javnega sektorja. Podatki, ki nam jih je uspelo prečesati do zdaj, razkrivajo, da sta med fakultetami Univerze v Ljubljani izdatne avtorske honorarje zaposlenim najpogosteje izplačevali fakulteta za upravo in ekonomska fakulteta. 
Največ avtorskih honorarjev je od leta 2003 do danes sicer prejel sodni tolmač za turški jezik Abdulaziz Počinka: 769.000 evrov.
Drugouvrščena na seznamu prejemnikov, ki so iz javnega sektorja prejeli največ avtorskih izplačil, je nekdanja dekanja fakultete za upravo, danes pa ministrica za izobraževanje Stanislava Setnikar Cankar: med aprilom 2004 in januarjem 2015 je po podatkih Supervizorja − poleg plače − zaslužila še 636.000 evrov avtorskih honorarjev. Od tega ji je 85 odstotkov honorarjev (542.000 evrov) nakazala fakulteta za upravo, ki jo je vodila do prevzema funkcije. 
Najpomembneje je seveda, za katero opravljeno delo so profesorji denar  prejemali. Večeru je uspelo dobiti odgovor ministrice:

Prvi odziv ministrice: "Ne morem niti potrditi niti zanikati. Preverila bom, za celotno obdobje. Je pa zelo verjetno, če so ti podatki iz javnih podatkovnih baz, da je podatek pravilen." Nakazila bo preverila v napovedih za dohodnino. Pravi, da ne ve niti, ali gre za "bruto bruto zneske, v tem primeru so neto zneski okoli polovico manjši", ali gre res za neto zneske, kot izhaja iz baze Supervizor. "Domnevam pa, da je to povezano predvsem z izplačili za opravljeno pedagoško delo za izredni študij," pojasnjuje ministrica, katere preverbo in ponovni odziv čakamo. Okoli leta 2003 je namreč "njena" Fakulteta za upravo, kjer je bila predavateljica in dolga leta tudi dekanja, izvajala program na desetih lokacijah - tako imenovanih študijskih središčih - v Ljubljani in izven nje. V kolikor so profesorji pri rednem študiju opravili vse obveznosti - pedagoške, raziskovalne in upravne -, so lahko opravili dodatno delo, ki je bilo posebej plačano. V študijskih središčih so izvajali izredni študij, ki ga vsako leto predvidijo v delovnem načrtu. V njem je opredeljeno, kdo in v kakšnem obsegu bo opravil pedagoško obveznost. Denar, ki so ga profesorji dodatno prejemali, je večinoma prihajal iz naslova šolnin izrednih študentov. Ker so bila vsa predavanja povezana z izvajanjem programa na fakulteti, je ministrica izplačila prejemala s fakultetnega računa, pojasnjuje. Nekaj denarja je prejela tudi z različnih ljudskih univerz, kjer je program potekal. Fakulteta za upravo, ki je imela pogodbe z ljudskimi univerzami po Sloveniji, jim je nakazala del šolnin, te pa so predavateljem plačale predavanja. 
Delo je odobravala sama sebi 
Na vprašanje, ali vsega dodatno plačanega dela ni bilo mogoče opraviti v okviru rednega dela, ministrica odgovarja: "Fakulteta ima že okoli 20 let zelo natančen informacijski sistem evidentiranja, kjer je zabeležena vsaka ura predavanj, seminarja, vsako drugo delo. Šele ko se z delom pri rednem študiju izpolni kvota 2088 letnih ur, se lahko po nalogu zakonodajalca na fakulteti, to je dekana, za preostalo delo, povezano z izrednim študijem, določi plačilo preko pogodbe." Rekorderka med prejemniki plačil na Fakulteti za upravo je prav sogovornica, ki je bila v tem času tudi dekanja fakultete in si je lahko kar sama odredila količino tovrstnega dela. "Šli smo na princip, da so tisti nosilci, ki so predavali predmete v Ljubljani, večinoma opravili predavanja tudi po centrih in zaradi tega je bil potem tak obseg ur," razlaga ministrica. Dodaja, da se je že leta 2007 ali 2008 začela situacija spreminjati, izrednega študija je bilo vedno manj, na celotni univerzi je upadel na "le nekaj odstotkov", zato so tudi izplačila iz tega naslova vse nižja. 
Ves čas pa je ob tem dobivala še izplačila za sodelovanje pri raziskovalnih projektih, dva večja evropska projekta so na fakulteti zaključevali do leta 2009 oziroma 2012, dodaja. "Sedaj je fakulteta mnogo bolj odvisna od javnofinančnih sredstev, zato si prizadeva, da se pridobijo drugi projekti, predvsem evropski, raziskovalni, aplikativni. V to je vloženo veliko dela, ker je treba pripraviti veliko projektov, z njimi kandidirati, odstotek uspešnosti pa je v zaostrenih razmerah relativno majhen," pojasnjuje ministrica, da je dodatnega denarja vse manj.
In še ta razlaga:
Na Fakulteti za upravo, od koder prihaja največ visoko uvrščenih "zaslužkarjev" iz akademskega sveta, nam konkretnih podatkov še niso mogli potrditi. So pa, da so v zadnjih 12 letih izplačevali pogodbe o delu, tako za pedagoško kot tudi za raziskovalno delo na fakulteti. "Fakulteta je v predmetnih letih izvajala študijske programe na kar devet lokacijah po Sloveniji. Šlo je za študijske centre, kamor so se dnevno vozili naši učitelji in sodelavci kot tudi zunanji sodelavci. V primerjavi z današnjim stanjem je bilo tega takrat res veliko. Študijski centri so bili vse od Maribora do Sežane. Posamezni pedagoški delavec je posamezni predmet izvedel tudi po devetkrat (v vsakem centru posebej 20 do 30 ur izvedbe), za kar je seveda, skladno z veljavno delovno zakonodajo, prejel plačilo. Nekateri učitelji so izvajali tudi po dva predmeta v programu, kar v urah pomeni med 250 in 400 ur izvedbe na študijsko leto/učitelja. Izvedba predavanj oziroma vaj je bila plačana preko avtorske pogodbe, ostala dela pa preko podjemne pogodbe (govorilne ure, izvedba in ocenjevanje izpita, kolokvija in seminarske, predsedovanje ali članstvo v komisiji pri komisijskem izpitu, nadzor pri preverjanju znanja, mentorstvo in somentorstvo, predsedovanje ali članstvo v komisiji za zagovor, sodelovanje pri praksi). Na višino honorarja pa je vplivala tudi izdaja študijskih gradiv, učbenikov," odgovarja dekan Fakultete za upravo Janez Stare in poudarja, da je šlo za izplačilo skladno z veljavno zakonodajo. 
Po eni strani se mi zdi čisto normalno, da profesorji dobijo dodatek k plači, če uspejo pripeljati evropske projekte. A 90 kEUR l. 2004 za poučevanje na izrednem študiju? To je dodatek, ki bi še v ZDA dvignil obrvi...