sobota, 28. februar 2015

Upravni odbor ARRS o upadanju sredstev za znanost


Upravni odbor ARRS je na svoji redni seji dne 23. 2. 2015 ob sprejemu Letnega poročila o delu Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) za leto 2014 soglasno izrazil zaskrbljenost ob upadanju sredstev za raziskovalno dejavnost in učinkih na nadaljnji razvoj slovenske znanosti. 
Višina proračuna ARRS, kot glavnega vira proračunskih sredstev za znanost v Sloveniji, upada od leta 2009 dalje, še izraziteje pa od leta 2012. Proračun ARRS je od leta 2009 s 182 mio EUR padel na 139 mio EUR leta 2014 oz. se znižal za 23,6 %.

...Skladno z navedenim Upravni odbor ARRS vlado in Državni zbor Republike Slovenije poziva, da na podlagi ugotovljenega oddaljevanja od zavez, sprejetih v krovnih strateških dokumentih s področja raziskav, razvoja in inovacij, resno pristopita k zagotavljanju pogojev in doslednemu uresničevanju sprejetih zavez.

ponedeljek, 23. februar 2015

Žižek, znanost in politična korektnost

Zadnje dni smo s kolegi in kolegicami zelo veliko razpravljali o aferi "feministična kritika poljudne predstavitve raziskav evolucijske psihologije" (glej zapisa: Kvarkadabra blog: Je slab časopisni povzetek predavanja legitimna osnova za grob napad na predavateljico?) in Kvarkadabra blog: Ali lahko od novinarjev pričakujemo vsaj minimalno znanstveno pismenost?). Poskušali smo razumeti argumente ene in druge strani.

Da bo morda bolj jasno, o čem sploh teče debata, bom navedel provokativni primer. Vsi poznamo kritike, ki občasno letijo na Slavoja Žižka, da so nekatere njegove izjave seksistične in rasistične:



Ampak ali ni to, kar želi Žižek povedati, povsem jasno? Njegova poanta je, vsaj po mojem skromnem razumevanju, da ima LAHKO izjava "jebi se prasec" v določenem kontekstu ENAK pomen kot izjava "ljubim te ljubezen mojega življenja". Navajam skrajni primer, ki pa nikakor ne odstopa od vulgarnosti njegovih šal. To svojo poanto Žižek vedno znova dokazuje z najrazličnejšimi primeri iz politike, zgodovine in svojega osebnega življenja. Žižek pač do skrajnosti pripelje določeno logiko, ki izhaja iz Saussurja in njegove teze, da so "v jeziku samo razlike brez pozitivnih členov". (Ferdinand de Saussure: Predavanja iz splošnega jezikoslovja) Pri tem je konsistenten in zelo uspešen.

Očitek iz krogov sociologov kulture, ki družbo in družbene pojave prav tako obravnavajo skozi ta Saussurjev uvid, pa je, da znanstveniki oziroma biologi tega, da je "družbena resničnost konstrukcija", ne razumejo in ne upoštevajo dovolj pri svojih raziskavah in javnih nastopih. To, kar pove znanost, berejo kot da se s tem nek "označevalec" (beseda, pojem... kot so denimo oznake: spol, moški, ženska, privlačnost, lepota...) zabetonira na nek pomen. Temu pravijo esencializem. Ko tako nekje preberejo, da je znanost opazila recimo neko korelacijo, jih ta izjava zanima predvsem v kontekstu, kako ta korelacija utrjuje navezavo določenih označevalcev na nek fiksni pomen. Zato protestirajo. (En primer takšnega razmišljanja je tule: "Vsevedna znanost" o moških in ženskah | Radio Študent) In zato ne ločijo med korelacijo in kavzalnostjo, ker tem kontekstu utrjevanja vezi med označenci in označenim (besedami in pomeni) vsaj zanje ta razlika ni bistvena.

Moja poanta je, da to oboje preprosto ne gre skupaj! Ne moreš hkrati napadati Žižka IN biologov, če poskušaš biti konsistenten. Ne moreš hkrati trditi, da kontekst izjave ni pomemben, in se boriti proti esencializmu. Ali se motim in česa ne razumem pravilno?

Tule je še dva odlomka iz dokumentarca Science of Sex Appeal, da bo bolj jasno, kaj med drugim počne in raziskuje evolucijska psihologija:

sobota, 21. februar 2015

Ali lahko od novinarjev pričakujemo vsaj minimalno znanstveno pismenost?

Revija Mladina je včeraj objavila krajši članek Simetrija?, v katerem poročajo o feminističnih kritikah predavanja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, o čemer smo pisali tudi na blogu Je slab časopisni povzetek predavanja legitimna osnova za grob napad na predavateljico?


Tule bi opozoril le na nekaj napak v članku v Mladini, da ne bodo napačne navedbe povod za nove peticije:
  • Citati iz predavanja na začetku članka so deloma prirejeni oziroma "sfrizirali". Ko predavateljica recimo v nekem specifičnem kontekstu pravi: "tudi lepe ženske so PONAVADI tiste, ki so zdrave" Mladina to povzame kot "saj so lepe ženske tiste, ki so zdrave". Brez ponavadi. To je samo en primer. Predavateljica jih je na napake opozorila.
  • Naprej v članku piše, da so citati, ki so jih navedli na začetku članka, nekakšna "dejstva" - v narekovajih. Iz predavanja je dokaj jasno, da gre pri teh navedbah predvsem za ugotovitve iz obsežne študije, ki zaobjela 10.047 ljudi iz celega sveta, psihologa Davida M. Bussa. Ugotovitve študije je Buss podrobno predstavil v zelo vplivni knjigi The Evolution Of Desire. Tega podatka v članku ni.
  • Dvakrat (namerno?) napačno navajajo 2D:4D digit ratio raziskavo. Karkoli si že mislimo o raziskavi, ki trdi naslednje: "In addition to identifying the normative heterosexual sex difference in 2D:4D for both hands, we found that heterosexual women had higher (more feminine) left- and right-hand 2D:4D than did lesbians, but we found no difference between heterosexual and gay men." (Sexual orientation and the second to fourth finger length ratio: A meta-analysis in men and women, Behavioral Neuroscience, 2010) teh rezultatov, objavljenih v resnih znanstvenih revijah, nikakor ne moremo povzeti v stavku, da lahko "že iz dolžine prstov na rokah razberemo, ali je kdo homoseksualec." in "O dolžini prstov na rokah, ki menda izdajajo človekovo spolno usmerjenost, pa dodaja". Jasno je, da iz "dolžine prstov" NE moremo sklepati na spolno usmerjenost, vendar pri Mladini vztrajajo, da razlike med raziskavo in njihovim povzetkom ni, pri čemer se sklicujejo na intervju s predavateljico v Oni?
S kolegi in kolegicami ter urednikom Mladine smo imeli zadnje dni obsežno diskusijo, v kateri smo kar uspešno zbližali stališča in razčistili določene (druge) nesporazume in napačna razumevanja.

Dodatek:
Počasi mi postaja jasno, v čem je mogoče nesporazum, okoli katerega se vrtimo zadnje dni. Znanstveniki, ki prvič vstopijo v medijski prostor, se velikokrat ne zavedajo, da morajo pri svojih nastopih predpostaviti, da govorijo tudi "subjektu, za katerega se predpostavlja, da nič ne ve in vse narobe razume". Pri nekaterih svojih "humanistično-družboslovnih" kolegih namreč opažam, da izjave naravoslovcev v javnosti namenoma berejo skozi oči tega predpostavljenega subjekta. Najprej sem mislil, da dejansko ne razumejo in sem se trudil z dodatno razlago, ampak zdaj sem dojel, da večinoma čisto lepo vse prav razumejo, skrbi jih le, da obstaja tak subjekt, in zato javno reagirajo v njegovem imenu. Logika je približno taka: ker ta domnevni subjekt ni sposoben ločiti med korelacijo in vzročnostjo, moramo predpostaviti, da je v javnem diskurzu to eno in isto. Sprašujem se, ali je takšna strategija res smiselna? Ali ni mogoče celo nevarna?

torek, 17. februar 2015

Je slab časopisni povzetek predavanja legitimna osnova za grob napad na predavateljico?

V časopisu je bil pred nekaj dnevi objavljen članek Vsem moškim so všeč dolge noge, v katerem novinarka povzema poljudno predavanje dr. Simone Kralj Fišer v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V okviru cikla Živela evolucija! je predavateljica povzela raziskave s področja izbire spolnega in/ali življenjskega partnerja pri človeku in zelo vestno navedla tudi vse vire, ki jih je citirala. Posnetek predavanja si lahko ogledate tule:

Časopisni povzetek predavanja je tako razjezil feministično skupino, ki se naslavlja Vstajniške socialne delavke, da je napisala ostro javno protestno pismo in ga razposlala na različne naslove. V pismu ne skoparijo z obtožbami:
Članek je zasnovan na srhljivem biološkem determinizmu („lepe ženske so bolj zdrave“, „ženske že zaradi biološke pogojenosti bolj razmišljajo o potomstvu“) in esencializmih („ženske ljubijo bogate moške, ki bodo lahko oskrbeli njihove potomce“, „ker se ženski ne vidi, kdaj ovulira, mora moški ves čas paziti nanjo in jo ščititi pred drugimi“) in s tem opravičuje žensko podrejenost ter poustvarja sovraštvo do žensk kot naravnih strojev za rojevanje, kot nemočnih, nesposobnih sprejemanja lastnih odločitev. Ne gremo predaleč, če rečemo, da so takšna stališča o simetriji najprej voda na mlin potrošniškemu kapitalizmu (kjer lahko ženske kupujemo produkte za dosego simetrije) in, še veliko huje, so blizu evgeničnim pojmovanjem o tem, kakšna bi telesa morala biti, da bodo ustvarjala primerno, zdravo potomstvo. Besedilo je nadalje prepolno heteroseksizma in povsem zanemari na vse druge oblike življenjskih skupnosti, ki ne ustrezajo tradicionalni družini – s tem zavzame konzervativno držo in potisne znanost v službo ohranjanja obstoječega sistema, namesto v orodje za družbene spremembe. Nazadnje lahko besedilo beremo tudi kot aktiven gradnik v vzpenjajoči spregi o ponovni tradicionalizaciji spolnih vlog, ki se v času ekonomske krize še kako krepi. Ženske na domače ognjišče, čakat, da bo moški prinesel denar in skrbet za simetrijo jošk! ...

Zahtevamo, da se vse vpletene institucije (ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija), posameznice (Simona Fišer Kralj, Ivan Svetlik) in časopis Dnevnik javno opravičijo za širjenje sovraštva do žensk in za utrjevanje patriarhata. Pričakujemo tudi aktivno vključevanje v boj proti re-tradicionalizaciji žensk in izničevanje seksizma v akademskem okolju!

Stop svetenju seksizma v akademskem okolju!

Živela feminizem in asimetrija! (Vir: Vstajniške socialne delavke zahtevajo javno opravičilo)
Ob takšnih aktivističnih odzivih, ki so seveda velikokrat povsem na mestu, se zastavlja nekaj vprašanj, ki bi jih veljalo premisliti:

Ali je lahko slab časopisni povzetek predavanja osnova za grob napad na predavateljico? Se bodo znanstveniki sploh še upali javno nastopati in poljudno predstavljati raziskave, če bodo deležni takšne obravnave? Ali ni minimalna osnova medijske pismenosti, da ločiš kaj napiše novinarka, kaj dodajo uredniki in kaj je osnovni vir informacij, ki ga povzemajo? Sploh če se lotiš tako hudega osebnega napada. Kaj je v takšnem primeru lahko primerna in legitimna kritika? Kdo bi se zares moral komu opravičiti?

O vsem skupaj je že bila obveščena tudi Komisija za ženske v znanosti.

Dodatek:

Poskušam razumeti, zakaj se nekateri tako jezno in bojevito odzivajo na ugotovitve določenih študij, predvsem tistih, ki raziskujejo človekovo obnašanje. Kot osrednje zlo omenjalo biološki determinizem in nekaj, čemur pravijo esencializem. Oboje je, če prav razumem, sociološka oznaka za prepričanja, ki ljudem odrekajo svobodno voljo oziroma zmožnost avtonomnega odločanja.

Ampak ali ni poznavanje različnih mehanizmov, ki vplivajo na naše intuitivne odločitve, prej dodatna pomoč kot ovira, da smo dejansko avtonomni oziroma svobodni? Bolj ko znamo predvideti, kako se lahko dogodki odvijejo v prihodnosti, lažje in bolj učinkovito jih imamo pod kontrolo. Šele ko se zavem, da se lačen odločam drugače, kot ko sem sit, lahko to korigiram. Če se tega ne zavedam, sem sicer lahko prepričan, da sem vseskozi enako nevtralen pri svojih odločitvah, pa verjetno nisem. (primer je iz članka Misliti hitro in počasi)

nedelja, 15. februar 2015

Namesto računalniškega izbora bodo mentorje izbrali vodje programskih skupin

Pa smo dočakali, v petek 13. februarja je bil na spletnih straneh ARRS objavljen razpis namenjen financiranju bodočih doktorjev, doktoric. Mladi raziskovalci bodo po novih kriterijih dodeljeni programskim skupinam. Število mest za bodoče MR-je pa bo (je) določeno na podlagi ocen programskih skupin in št. FTE-jev. Kvantitativni kazalci (A1+A2+A3), ki so bili podlaga dosedanjemu "računalniškemu izboru" mentorjev so sicer izgubili pomen, a veča se moč vodji programske skupine, ki bo izbral mentorje ("ta poslušne"). Vsebina programa usposabljanja mladih je nepomebna, mladi raziskovalci pa tudi po novem ostajajo brez besede.
Za vse tiste, ki nismo člani, članice programske skupine, možnosti za prijavo na razpis ni.

petek, 06. februar 2015

Pozor, milenijci prihajajo!

Nastajati je začela nova interesna in politična sila, ki se je poimenovala "milenijci". Pravijo, da nočejo biti označeni kot mladi, ker je mladost prehodna označba, problemi, s katerimi se soočajo, pa niso zgojl začasni. Takole vidijo svet:

Mogoče ne bom nikoli razumel, kaj je internet, ampak ti ne boš nikoli razumel, kaj je pokojnina,” se glasi milenijski generaciji namenjeni vic. …

Milenijce v Sloveniji praviloma označujemo kot “mlade.” Dokler to sprejemamo in se tudi sami imamo za “mlade” čakamo, da se nekaj zgodi; čakamo, da odrastemo. Ker mladi nujno odrastejo, mar ne? Zato – odj**ite že s temi mladimi. Mladost je prehodna – generacijska zaznamovanost je dosmrtna. Ne opredeljuje nas starost, ampak to, da smo rojeni po letu 1980. Nismo mladi; smo milenijci. Smo tisti, ki smo zamudili zaposlitev v času gospodarskega razcveta. Tisti, ki nas v času osamosvojitve, ko se je delilo premoženje ter pisalo pravice, še ni bilo, ali pa smo bili otroci. Tisti, za katere bi vsi najraje videli, da otroci tudi ostanemo. Ker sicer smo visoko izobražena, visoko sposobna in visoko motivirana motnja dosedanjemu redu. Ker sicer smo motnja državi, zamrznjeni v času. … 

Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni. … Tisti, ki jim obstoječe stanje odgovarja, so tenkočutnost do prihodnjih generacij pokazali na seriji padlih reformnih referendumov. Nič se ne sme spremeniti; niti koraka nazaj; tudi v korist lastnih otrok ali vnukov ne. … 

Ne pišem, da bi se pritoževal; pišem, da bi se kaj spremenilo. Ker se mora. Prva težava leži v identifikaciji; dokler se označujemo za mlade, verjamemo, da je težava začasne narave; da socialna depriviligiranost z leti mine sama od sebe. Druga težava leži v občutku, da smo si za pomanjkanje osnovnih pogojev za socialno varno življenje krivi sami; da pač nismo dovolj dobri. To ne more biti res; …

Slovenija je po ustavi država vseh njenih državljank in državljanov. Čas bi bil, da se zavemo pripadnosti milenijski generaciji, se kot samostojna sila in brez slabe vesti organiziramo v politično silo ter tistim pred nami – če ne zase, pa za generacije naših otrok – sporočimo: dovolj. Ne, nismo neki trenutni “mladi” in ne, ne bomo tiho. Res nas je malo, ampak znamo biti glasni. (Vir: Odj**ite že s temi mladimi | Torek ob petih)

O “milenijski generaciji” bo govorila tudi naslednja številka revije Razpotja. Tule je uvodnik: Mladi ‒ lažna razredna zavest | Razpotja

četrtek, 05. februar 2015

Profesorica s FDV-ja priznava napake v svojih delih

To je sicer že nekoliko stara novica - iz Delovega zapisa 28. januarja:

Profesorica s FDV-ja priznava napake v svojih delih

Zdaj že nekdanja predstojnica katedre za novinarstvo in redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Karmen Erjavec, ki jo sumijo potvorbe znanstvenih del, je priznala, da je storila določene napake, ki ji obžaluje in je tudi sprejela odgovornost.
...
Katere vsebine natanko naj bi bile predmet preiskave, še ni jasno. Kot pišemo, je bila Erjavčeva vsa leta produktivna, tako na pedagoški kot na znanstvenoraziskovalni ravni. Ravno zaradi izredno visokega števila znastvenih točk, so se začeli pojavljati pomisleki o verodostojnosti njenih objav. 
V analizi Uporaba Twitterja v volilni kampanji za Evropski parlament maja 2014, ki je bila objavljena v reviji Javnost, je Karmen Erjavec pripravila prispevek z naslovom Slovenski novinarji in občinstva o uporabah Twitterja: med politično propagando in verodostojnejšim poročanjem. V njem trdi, da so bili »med volilno kampanjo za volitve v evropski parlament izvedeni intervjuji v fokusnih skupinah s 84 člani občinstva in poglobljeni intervjuji s 50 novinarji/uredniki vplivnih slovenskih medijev«. 
Ker se sklicuje na tako veliko število intevjujev in ker se tudi časnik Delo uvršča med osrednje slovenske medije, smo postali pozorni na omenjeno analizo. V opisu metodologije avtorica natančneje navaja: »Intervjuvali smo dvajset novinarjev in trideset urednikov vplivnih slovenskih medijev, in sicer dva novinarja (po enega iz notranje- in zunanjepolitične redakcije) ter tri urednike (odgovornega urednika in področna urednika) osrednjega slovenskega časnika Delo ...« V resnici znotraj Delovega uredništva vsaj z odgovornim urednikom Dela pogovor zagotovo ni bil opravljen. Gre le za en primer, ki naj bi bil v teku njene kariere sporen. 
Na fakulteti so nam tudi pojasnili, da jih je novica presenetila in dodali še, da gre v primeru akademske nepoštenosti za izjemno zahtevne strokovne, akademske in etične zadeve, kakor tudi za problematiko dostojanstva posameznika, zato mora fakulteta zadevo temeljito proučiti ter da bo treba imenovati posebno komisijo in počakati na izsledke. 
 Morda ve kdo še kaj več o celotni zadevi?

(Hvala "J" v komentarjih za link).