torek, 30. september 2014

O zmaju formalizma - Protestno pismo učiteljev Slovenije

Na FMF UL so pred kratkim izgubili dolgoletno financiranje za izpopolnjevanje srednješolskih učiteljev matematike. Kot pravijo v protestnem pismu, ki ga je poleg mnogih učiteljev podpisalo že pet akademikov in pet Zoisovih nagrajencev, se z birokratsko odločitvijo komisije, ki je sicer potrdila 243 od 265 programov, ne morejo sprijazniti. Tule je nekaj odlomkov iz ozadja dogajanja:
Izobraževanje matematike ima v Sloveniji dolgo in ugledno tradicijo vsaj od Franca Močnika, ki je bil evropsko znan pisec učbenikov in šolski nadzornik Avstro-Ogrske monarhije. Visoka kakovost matematike in matematičnega izobraževanja na Ljubljanski univerzi se je nadaljevala preko uglednega matematika in prvega rektorja Ljubljanske univerze Josipa Plemlja in preko njegovih naslednikov in izjemnih učiteljev, kot so Ivan Vidav in drugi. V času razcveta Ljubljanske matematične šole (v 70 in 80 letih minulega stoletja) pod vodstvom uglednega profesorja in akademika Ivana Vidava je imelo izobraževanje učiteljev na današnji Fakulteti za matematiko in fiziko UL izjemen pomen in ugled. Redna izpopolnjevanja za učitelje matematike so potekala tudi že prej, a v 80-ih letih prejšnjega stoletja se je začelo redno vsakoletno srečevanje in izpopolnjevanje učiteljev matematike. Kasneje, ko so se v okviru Ministrstva za šolstvo izoblikovali prvi programi za izobraževanje učiteljev, je postal seminar za učitelje matematike eden izmed rednih seminarjev, ki ga je podpiralo Ministrstvo. Skozi vsa leta je seminar za učitelje matematike zaradi zunanjih zahtev doživljal raznolike organizacijske spremembe in nihanja, po vsebini pa je ostajal predan kakovostnemu poučevanju in v iskanju vedno novih vsebinskih idej prerasel v priljubljeno in redno srečevanje učiteljev matematike iz vse Slovenije. (Več tule: Ozadje in Odprto pismo.)

sreda, 24. september 2014

Ali Einstein s pipo propagira kajenje?

Prejeli smo prošnjo za odstranitev posnetka Einsteina s pipo, ki si ga lahko ogledate desno od tega zapisa. Razlog za umik naj bi bila hipoteza, da "prikaz genija, ki kadi pipo, zelo perfidno propagira kajenje."

Slika Einsteina je nekakšna ikona Kvarkadabre, saj je predstavljala osrednji grafični element že v prvi podobi spletne strani. Ustvarili smo jo iz dokumentarnega vira, ki je v eni od verzij na voljo tule:



V uredništvu smo se odločili, da o prošnji obvestimo bralce in odpremo debato v obliki komentarjev pod zapisom.

torek, 23. september 2014

Krka, Lek ... in Marcel?

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:
"V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič." (RTV 4D - Studio City, 22. sept. 2014)
Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo "Lek in Krka" v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko. Tule je nekaj citatov:
"Tako Lek kot Krka močno presegata povprečno dodano vrednost na zaposlenega v Sloveniji. Ta pri 106 tisoč evrih v Krki in 100 tisoč evrih v Leku za približno 2,6-krat presega 39 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega v slovenskem gospodarstvu. Ob teh številkah znova razveseljuje podatek, da obe družbi ustvarjata nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in visoko nadpovprečno plačo. Povprečno število zaposlenih v Krki se je lani povečalo za 12, na 4.460, v Leku pa kar za 203, na 2.819. Povprečna bruto plača v Leku je lani obsegala 3.135 evrov, v Krki pa 2.705. Oboje torej približno dvakratnik slovenskega povprečja." (Najboljši navdušujejo z donosom na kapital, 28.05.2014)
"Zahvaljujoč temu in intenzivnemu sodelovanju s slovenskimi javnimi raziskovalnimi institucijami, je Biofarmacevtika Mengeš v okviru Sandoza in Novartisa, zdaj široko prepoznavna s svojimi centri odličnosti in tudi edina lokacija za proizvodnjo biofarmacevtske učinkovine eritropoetin, s katero na trgu na leto dosegamo več kot sto milijonov dolarjev prodaje ter predstavljamo ključno središče celotne Sandozove biofarmacevtike. Pri tem je Sandoz oziroma Novartis v biofarmacevtiko v Mengšu do zdaj investiral več kot 60 milijonov evrov. Ta trend se nadaljuje in potrjuje Sandozovo dolgoročno strategijo razvoja v Sloveniji." (Sesalske celice izdelujejo podobne biološke molekule, Delo 10.05.2014)
"Obe družbi sta letos veliko vlagali v raziskave in razvoj ter v povečanje in posodobitev proizvodnje, podobno strategijo pa bosta nadaljevali tudi v prihodnje. Ena pomembnejših letošnjih Lekovih naložb je drugi kontrolni center v Ljubljani, saj prvi, ki je bil zgrajen leta 2008, ne zadošča več za vse njihove potrebe. V zadnjih desetih letih so v Leku za naložbe namenili povprečno 130 milijonov evrov na leto. To bodo nadaljevali kljub zaostrenim razmeram. Lek bo ostal vodilni Sandozov razvojni center z več kot 200 razvojnimi projekti, saj so kompetenčni center za proizvodnjo ampuliranih Novartisovih izdelkov, s katerimi bodo iz Ljubljane preskrbovali vse svetovne trge, tudi ZDA. Nadaljevali bodo razvoj, proizvodnjo in trženje najzahtevnejših farmacevtskih izdelkov, to je podobnih bioloških zdravil. Na tem področju so kot del Sandoza vodilni v svetu in imajo že več kot polovični tržni delež." (Ambiciozni načrti Krke in Leka: raziskave, posodobitev proizvodnje, novi izdelki, Delo 28.12.2013)
"Po analizi javno dostopnih virov informacij smo ugotovili, da so v Leku po prevzemu s strani Novartisa izrazito povečali obseg raziskovalnega in razvojnega dela v sklopu Lekovih razvojnih centrov. ... izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), je glede obsega raziskav v Leku po prevzemu s strani Novartisa dejala, da “nimajo več raziskav, ne vlagajo več v raziskave in razvoj tako kot v Krki, plače so nižje kot bi lahko bile, če se pač to ne bi zgodilo". Preverjanje podatkov je pokazalo, da to še zdaleč ne drži, da gre, milo rečeno, za besedičenje, ki se v nobenem primeru ne sklada z javno dostopnimi informacijami. Zato trditvi prisojamo najnižjo možno oceno: DEBELA LAŽ." (Odkar je Lek prevzel Novartis, nimajo več raziskav? Debela laž. Meta analiza 10.03.2013)

ponedeljek, 22. september 2014

Kakšno je globalno stanje človeštva?

Veteran odmevnih TED predavanj Hans Rosling je tokrat s sinom pripravil novo zanimivo prezentacijo, v kateri nazorno predstavita žalostno dejstvo, da imamo ljudje v razvitem svetu povsem napačno intuitivno predstavo o tem, kakšno je globalno stanje človeštva in kakšni so razvojni trendi. Za začetek ljudem v publiki zastavita tri preprosta vprašanja, na katera pa odgovorijo statistično celo slabše, kot če bi preprosto ugibali. Med testnimi skupinami, ki sta jih uspela anketirati, so se glede poznavanja trenutnega stanja človeštva daleč najslabše odrezali novinarji v EU. Bi znali izbrati pravi odgovor?

nedelja, 21. september 2014

Človeštvo za podnebje (People's Climate March)!

Danes v nedeljo 21. 9. 2014 poteka po vsem svetu množičen protest People's Climate March, s katerim želi človeštvo svoje voditelje opozoriti, da se je treba s problemom podnebnih sprememb nemudoma soočiti in spopasti. Časa za odlašanje ni več!

V Sloveniji smo pred leti celo ukinili že obstoječo Služba Vlade RS za podnebne spremembe, nova vlada pa problema podnebnih sprememb v koalicijski pogodbi sploh ne omenja!

Danes je priložnost, da jasno povemo, da so podnebne spremembe ena izmed osrednjih političnih tem. Zato se udeležite protesta v svojem kraju ali v Ljubljani na Prešernovem trgu ob 16h! Če še omahujete, samo poglejte slovenske novičarske (časopisne in televizijske) spletne portale. Zdajle, ko to pišem, o največjem svetovnem protestu glede podnebnih sprememb v zgodovini, v katerega se je vključilo 150 držav, ne poroča pri nas prav nihče razen okoljskih aktivistov na blogih, facebooku in twitterju.

Podatki iz pravkar objavljene raziskave:

Models predict how much the world will warm depending on how much we emit in future. Scientists typically look at four different possible futures, ranging from an uber-green society to a worst-case scenario, in which no action is taken to combat global warming. Le Quéré and her colleagues show how today's emissions are near-perfectly in line with the worst-case scenario. This means that, according to scientists' best estimates, the world will be as much as 5.4 ºC warmer in 2100 than it was before the industrial revolution. (World on track for worst-case warming scenario - environment - 22 September 2014 - New Scientist)

sobota, 20. september 2014

Kaj je Big Data?

Iz intervjuja z Saško Mojsilović, izvedenka za velike zbirke podatkov pri IBM v Sobotni prilogi Dela:
Kaj je Big Data? Kaj so velike podatkovne zbirke? Kako bi to razložili babici?
Naj poskusim. Svet okrog nas je obkrožen s signali. Glasba je signal. Signal je telefonski klic. Ko prižgemo luč, pošljemo signal upravljavcu električnega omrežja. Signal je, ko nekaj kupimo na internetu ali ko uporabimo kreditno kartico. Merjenje vremenskih pojavov je merjenje nekih signalov. Od nekdaj smo obkroženi s signali in vedno bomo. Vendar lahko danes signale posnamemo, digitaliziramo in skladiščimo. Dostopni so v obliki, s katero lahko nakrmimo računalnik. Signal se je s tem spremenil v digitalni podatek. Računalnik lahko to analizira. To je možno že nekaj časa. Zdaj pa smo na točki, ko so cene prenosa podatkov nizke, ko lahko prenašamo velike količine podatkov, ko je skladiščenje podatkov poceni, računalniki so zmogljivi … Skoraj vse oblike signalov so danes digitalizirane in skladiščene in prvič v zgodovini lahko vse te množice podatkov z računalnikom tudi obdelamo. Internet, video, podatki o telefonskih klicih, potrošniških transakcijah, zdravstveni podatki, novice, literatura, znanstvene publikacije, ekonomski, meteorološki podatki, geodetski podatki, borza, vladni dokumenti … vse je na dosegu roke. Po teh podatkih lahko kopljemo. To nepregledno množico podatkov lahko analiziramo. Podatke lahko povezujemo med seboj. V zbirkah podatkov iščemo določene vzorce, trende ... In temu rečemo Big Data. ...

Kje se začne Big Data?
Težko je določiti mejo. Recimo, da je zbirka podatkov, s katero upravlja Facebook, Big Data. Facebook vsak dan požre 500 terabajtov novih podatkov. Spodoben osebni računalnik ima danes en terabajt spomina. Walmart vsako uro upravlja s podatki o transakcijah enega milijona potrošnikov. Te uvozijo v podatkovno bazo, ki vsebuje prek 2560 terabajtov podatkov.

Kaj to pomeni v svetovnem merilu?
V tem trenutku milijarda povezanih elektronskih naprav na Zemlji vsak dan generira 2,5 milijona terabajtov podatkov. Lani so na planetu nastali štirje zetabajti podatkov. Analitiki družbe IDS napovedujejo, da bo leta 2020 na svetu nastalo 40 zetabajtov podatkov.

Lahko to prevedete v jezik, ki bo razumljiv človeku, ki ni prišel iz digitalnega vesolja?
Vse informacije, shranjene v knjigah ameriške Kongresne knjižnice, obsegajo okrog 15 terabajtov podatkov. Terabajtom sledijo petabajti in exabajti. Potem so zetabajti. Čez šest let naj bi tako vsako leto nastalo za 660 milijard Kongresnih knjižnic podatkov.

Preučevali ste odločitve ameriških zakonodajalcev. Glede na pretekla glasovanja članov ameriškega kongresa ste skušali napovedati, kolikšna je možnost, da bi bil neki zakonski osnutek sprejet.
Razumeti smo skušali, kako učinkovit model lahko razvijemo, ko preučujemo in napovedujemo obnašanje zakonodajalcev. Pri odločitvah članov ameriškega kongresa so na voljo zelo kakovostni podatki o tem, kako glasujejo pri določenem zakonu. Na voljo so besedila zakonov. Model, ki smo ga razvili, je bil kar zanesljiv. Z 92-odstotno natančnostjo smo napovedali, kakšen bo izid glasovanja. Algoritem naj bi nam odgovoril na vprašanje, kolikšna je verjetnost, da bi določen osnutek v kongresu dejansko postal zakon. ...

petek, 19. september 2014

Referat na posvetu o etiki v znanosti

Danes je na SAZU potekal posvet z naslovom Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti. Tole je besedilo referata, ki sem ga predstavil na posvetu:

Običajno se obe ključni temi, ki jih danes obravnavamo, se pravi znanost in etika, srečata tam, kjer se pojavijo težave. Ponavadi je to takrat, ko se znanstveniki pregrešijo in naredijo kaj takega, kar ni v skladu z družbenimi normami: recimo goljufajo, lažejo ali si prisvajajo zasluge drugih. Dostikrat pa potrebo po etičnem premisleku v znanosti sproži tudi napredek znanja, ki terja od družbe, da najde načine, kako nova znanstvena spoznanja umestiti v vsakdanji svet.

Vendar v današnjem referatu ne bom govoril o tovrstnih običajnih srečevanjih znanosti in etike, ki jih vsi poznamo in imamo za njihovo razreševanje vzpostavljene že razmeroma dobre mehanizme. Poskušal bom raje navesti nekaj argumentov v podporo trditvi, da je etika na nek način vpisana že v samo bistvo znanstvene metode.

V nadaljevanju bom zato najprej na kratko predstavil svoje razumevanje tega, kaj je sploh etično ravnanje, oziroma kako naj v tem okviru sploh razmišljamo o etiki. Nato bom navedel argumente, zakaj menim, da so določeni elementi etičnega diskurza nujno prisotni v sami znanosti oziroma v njeni metodi. Na koncu bom ta spoznanja apliciral še na nekaj primerov iz naše okolice. 

Če zelo poenostavim, imamo pri etičnem ravnanju dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da nekdo deluje etično. Prva komponenta predstavlja zmožnost in sposobnost reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih želimo delovati. Brez tega, da imamo voljo in sposobnost, da preprečimo izvajanje dejanja, ki se nam intuitivno morda zdi pravo in ustrezno, a ni v skladu z našimi načeli, ne moremo reči, da smo sposobni delovati etično.

Druga prav tako pomembna komponenta, na katero pa velikokrat pozabimo, je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so načela, ki jih zagovarjamo, res prava oziroma ustrezna. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno aktivni in se ne nehamo spraševati, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, lahko hitro nastopijo težave. Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja, ko nam je brez kakršnega koli dvoma povsem jasno, kaj je prav in kaj narobe in katera načela in njihove aplikacije so najbolj ustrezne za vsakršne okoliščine.

V domeni etike smo tako šele, ko sta izpolnjena oba ta dva pogoja: se pravi volja do delovanja po načelih in vsaj minimalni dvom v ustreznost in pravilnost teh načel. Velikokrat se namreč zgodi, da zberemo dovolj energije, da delujemo načelno, vendar pa nam nato zmanjka motivacije za premislek, ali je konkretna uporaba načel dejansko prava, potrebna in umestna.

Če etično delovanje razumemo na način, kot sem ga pravkar opisal, lahko podobni dve komponenti, ki smo jih navedli za etiko, najdemo tudi v znanosti.

Besedo znanost v tem kontekstu uporabljam za specifično obliko sodelovanja med ljudmi, ki je stara nekaj sto let in temelji na radikalni odprtosti za nove ideje in za medsebojno sodelovanje pri vrednotenju idej. Za znanost že od njenih začetkov v obliki pisemske republike, ko so si evropski učenjaki medsebojno izmenjevali ideje preko javnih pisem, iz česar so se kasneje razvile znanstvene revije, velja, da lahko pri tej izmenjavi idej sodeluje vsakdo, ne glede na spol, vero, starost, izobrazbo in podobne osebne okoliščine, če le spoštuje določena pravila.

Znanost tako predstavlja sistem za najbolj radikalno enakopravno izmenjavo idej in vrednotenje argumentov, kot je v praksi to sploh mogoče. Radikalno pravim zato, ker gre za nekakšno skrajnost, saj si bolj odprtega sistema, ki bi tudi deloval, ni mogoče zamisliti. Tak je vsaj ideal, ki ga želi znanost čim bolje udejanjiti tudi v praksi. Zato je znanost skozi zgodovino razvila veliko mehanizmov, ki omogočajo, da se to načelo čim bolj uspešno udejanja.

Poenostavljeno lahko rečemo, da si je za vstop v diskurz znanosti treba nadeti posebna očala, ki pri vseh sodelujočih zatemnijo njihove partikularne lastnosti. Vse, kar ostane, so ideje in argumenti, ki se medsebojno srečujejo, preverjajo in vrednotijo. Kdo kaj izreče, ni pomembno, pomembna je le vsebina izrečenega.

Vendar pa tega ideala znanosti ni enostavno vzpostaviti, ker je tak pristop za ljudi nenaraven oziroma ne-intuitiven. Za vstop v diskurz znanosti je zato potreben določen napor. Pri znanosti ne gre za naravno ravnovesno stanje odnosov med ljudmi, ampak za od zunaj vsiljeno stanje, za katerega se je treba neprestano truditi. Če popustimo, lahko sistem hitro razpade in ne izpolnjuje več ciljev, zaradi katerih sploh obstaja.

Tako kot sta pri etiki ključni dve komponenti: to je zmožnost in volja do “reči ne” in ohranjanje dvoma v ustreznost načel in njihove konkretne uporabe, velja nekaj podobno tudi za znanost. Prva komponenta pri znanosti je skrb za vrednotenje idej in argumentov preko "očal", ki zakrijejo kdo je dejanski avtor posamezne ideje. To pomeni, da se vse argumente upošteva enakovredno in da lahko vsi pridejo do besede, če se le ustrezno izražajo.

Druga komponenta pa je neprestan dvom v ustreznost konkretnih sistemov, pravil in odnosov, ki urejajo diskurz znanosti. Vedno znova se je zato treba spraševati, ali konkretni mehanizmi in odnosi res omogočajo vsem, ne glede na spol, prepričanje, religijo, politično pripadnost, starost, kraj prebivanja in delovanja ipd., da lahko dejansko enakopravno delujejo v znanosti. So trenutna pravila in odnosi, ki veljajo v znanstveni skupnosti, res najbolj primerni, za uresničevanje idealov znanosti.

Pri etiki, kot smo videli, ne gre le za spoštovanje pravil in načel, ampak tudi za neprestani dvom v to, ali so konkretna načela in pravila res "etična". Enako mora biti tudi v znanosti. Vedno znova moramo postavljati pod vprašaj pravila in z argumentirano analizo iskati možnosti za izboljšave.

Za konec si skozi optiko tega, kar smo povedali o etiki in znanosti, zastavimo še nekaj vprašanj, ki se nanašajo na naše domače razmere:
  • Imajo danes vse generacije znanstvenikov enakopraven dostop do raziskovalnega dela, ali so mlajše generacije v bistveno slabšem položaju glede na starejše? 
  • Bi uveljavitev pravila, da lahko posameznik iz državnega proračuna za svoje delo naenkrat prejema največ eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka, izboljšala ali poslabšala razmere za znanstveno delo v Sloveniji? 
  • So pravila zaposlovanja na univerzah, ki zahtevajo habilitacijo že ob kandidaturi na razpis za učiteljsko mesto dejansko namenjena temu, da se prijavijo samo kvalitetni kandidati, ali se s tem najboljšim celo prepreči, da bi se sploh lahko prijavili? 
  • Bi slovenska akademija znanosti in umetnosti bolje opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo, če bi vanjo sprejemali izmenično eno žensko in enega moškega? 
  • Bi bili člani akademije morda celo bolj družbeno aktivni, če za članstvo ne bi prejemali denarnih nagrad, ampak bi bili deležni denarne podpore samo tisti člani, katerih pokojnina oziroma plača ne bi bila dovolj visoka za dostojno življenje in delo?