SOPA, PIPA in ACTA kot sredstva za ohranjanje monopolov?

Clay Shirky nam pojasni interese, ki stojijo za predlogi zakonov in sporazumov kot so SOPA (glej tudi Matejev zapis), PIPA in ACTA (To je prav danes podpisala tudi Slovenija!?? glej: Dnevnik, Slo-Tech, 24ur.com). Kot pravi, poskušajo s tovrstnimi pobudami predvsem nekatera velika medijska podjetja, ki se morajo zadnja desetletja spopadati z vse večjo konkurenco, čim dlje ohraniti nekoč samoumevne monopole na izdelavo, predelavo in distribucijo medijskih vsebin. (Clay Shirky: Why SOPA is a bad idea | Video on TED.com)

SOPA and PIPA, as legislation, were drafted largely by media companies that were founded in the 20th century. The 20th century was a great time to be a media company, because the thing you really had on your side was scarcity. If you were making a TV show, it didn't have to be better than all other TV shows ever made; it only had to be better than the two other shows that were on at the same time -- which is a very low threshold of competitive difficulty. Which meant that if you fielded average content, you got a third of the U.S. public for free -- tens of millions of users for simply doing something that wasn't too terrible. This is like having a license to print money and a barrel of free ink.

But technology moved on, as technology is want to do. And slowly, slowly, at the end of the 20th century, that scarcity started to get eroded -- and I don't mean by digital technology; I mean by analog technology. Cassette tapes, video cassette recorders, even the humble Xerox machine created new opportunities for us to behave in ways that astonished the media business. Because it turned out we're not really couch potatoes. We don't really like to only consume. We do like to consume, but every time one of these new tools came along, it turned out we also like to produce and we like to share. And this freaked the media businesses out -- it freaked them out every time. Jack Valenti, who was the head lobbyist for the Motion Picture Association of America, once likened the ferocious video cassette recorder to Jack the Ripper and poor, helpless Hollywood to a woman at home alone. That was the level of rhetoric.
...
PIPA and SOPA are not oddities, they're not anomalies, they're not events. They're the next turn of this particular screw, which has been going on 20 years now. And if we defeat these, as I hope we do, more is coming. Because until we convince Congress that the way to deal with copyright violation is the way copyright violation was dealt with with Napster, with YouTube, which is to have a trial with all the presentation of evidence and the hashing out of facts and the assessment of remedies that goes on in democratic societies. That's the way to handle this.

In the meantime, the hard thing to do is to be ready. Because that's the real message of PIPA and SOPA. Time Warner has called and they want us all back on the couch, just consuming -- not producing, not sharing -- and we should say, "No."

Med evroaktivisti in evroskeptiki

Malo pozno sem se spomnil na to, a če danes imate čas in ustrezno voljo, potem sta vam v Centru Evropa na voljo dve okrogli mizi, na katerih bom nastopal tudi sam. Več pa v uradnih napovednikih:

- ob 12h o evropski državljanski pobudi in

- ob 16h o evroskepticizmu.

Kot vedno vabljeni!

Zapletena logika pravne razlage oziroma Ali "lahko" pomeni "mora"?

V pravu je marsikaj treba narediti v dveh korakih. Pravna pravila, recimo, je najprej treba napisati, nato pa še razlagati. Zakonodajalec se mora denimo krepko potruditi, da napiše čim boljši zakon, a tega skoraj gotovo v praksi ne bo mogoče uporabljati, ne da bi sem ter tja od njegovih naslovnikov ali uporabnikov (na končni stopnji sodnikov) zahteval, da kakšno njegovo nejasno določbo razložijo s pomočjo pravno dopustnih ali zapovedanih orodij razlage, npr. jezikovne, logične, zgodovinske ali teleološke (namenske) razlage.

Včasih se tako v pravu (podobno kot sicer v življenju) pojavi vprašanje, kaj kakšna beseda pravzaprav pomeni oziroma želi - v danem kontekstu - pomeniti. Že pred leti sem tako na Kontekstu objavil nekaj zapisov o vprašanju, ali besedica "ali" pravzaprav lahko pomeni tudi "in" (povezave na prvo, drugo in tretjo objavo), malo kasneje pa o tem pisal tudi v neki svoji IUS kolumni.

Danes pa na kratko o pomenu besede "lahko". Ali "lahko" vedno pomeni zgolj "če želi, sme, če noče, pa ni treba", ali pa lahko "lahko" včasih pomeni tudi "nekaj mora, a ima malo izbire, kaj"?

Praktični primer, na katerega me je opozorila razprava v neki pravni združbi, je določba tretjega odstavka 111. člena slovenske ustave, ki ureja volitve predsednika vlade. Takole piše:

Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov.

Kaj v tej določbi pomeni, da "lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata"? Na prvo žogo bi lahko rekli, da je to možnost, ki jo ima in jo po svoji presoji lahko bodisi izkoristi bodisi ne. A vendar je določbo mogoče brati tudi drugače - da v resnici pomeni, da predsednik lahko izbira, ali bo predložil drugega ali ponovno istega kandidata, mora pa se odločiti za eno ali drugo izbiro.

Za pravno avtoritativni odgovor je potrebno nekaj več  kot objava na blogu (pa čeprav Kvarkadabri), prav tako pa bi bilo zanimivo raziskati, kaj so s tem menili snovalci ustavne določbe, a vendarle: v kontekstu celotnega člena in širše ustavne ureditve postopka ter vloge predsednika v njem se zdi, da je druga razlaga pravilnejša - da je torej predlaganje kandidata v "drugem krogu" predsednikova dolžnost, ki se ji ne bi smel izogniti.

Vse skupaj še malo zakomplicira dejstvo, da se besedica "lahko" v odstavku pojavi dvakrat - drugič, ko govori o možnosti konkurenčnih kandidatov poslancev oziroma poslanskih skupin. Glede druge rabe je očitno, da ne more pomeniti dolžnosti poslancev, kak zakrknjen logik pa bi lahko opozoril na dikcijo "prav tako pa lahko ..." in zatrjeval, da naj bi drugi "lahko" učinkoval "prav tako" (=na enak način) kot prvi: da torej tako predsedniku kot poslancem podeljuje enako možnost. Taka razlaga po mojem mnenju ne bi bila ustrezna, za pomiritev zakrknjenih logikov - in pedantnih slovenistov - pa bi morda namesto "prav tako pa lahko" zapisali kot "poleg tega pa lahko".

Elektronske ključavnice

Na naši fakulteti v zadnjih dneh precej nelagodja povzroča uvedba t.i. elektronskih ključavnic. Običajne ključavnice predavalnic bodo zamenjali z elektronskimi, ki se bodo odpirale z osebnimi čipiranimi karticami. Predavalnico boš torej lahko odklenil le takrat, ko je tvoj termin zaveden v centralnem sistemu urnikov.

Sistem bo omogočal največjo možno varnost tako, da bo vsakemu uporabniku posebej avtomatsko omogočil dostop do določenega prostora na podlagi urnika v VIS-u. Pregled nad delovanjem sistema bo mogoč preko enostavne spletne aplikacije, ki jo bomo uporabnikom predstavili predvidoma v začetku naslednjega tedna. (Iz obvestila zaposlenim)

Sistem bo seveda istočasno omogočal to, kar obvestilo fakultete imenuje pregled nad "racionalnejšo zasedenostjo prostorov", a kar številni delavci razumemo kot način uvedbe nadzora - za vsakega izvajalca se bo natančno vedelo in beležilo, kdaj in koliko časa je bil v določeni predavalnici.

Vem, da nekatere fakultete (npr. EF) ta sistem že imajo. Menda je Pravna fakulteta elektronske ključavnice hotela uvesti, pa so se delavci temu uspešno uprli. Prosim vas za informacije, izkušnje in mnenje. Nazadnje, a ne najmanj pomembno: fakulteto bodo nove ključavnice stale okoli 60.000 evrov.

Slovenika, od kod lepote tvoje

Založba Mladinska knjiga je nedavno tega izdala Sloveniko, slovensko nacionalno enciklopedijo, ki jo je uredniška ekipa pripravljala z vrsto strokovnih sodelavcev s posameznih področij – med pravniki sem sodeloval tudi sam.

Nastajala je dolgo (mislim, da štiri leta) oziroma zelo kratko obdobje (če jo primerjamo s kakim oxfordskim slovarjem angleščine, ki je v prvi preobleki nastajal dobrih 60 let), pokazala pa nekaj zanimivih in nadležnih okoliščin tako množične kolaboracije: mestoma je delo na videz zamrlo, mestoma teklo z nesluteno naglico, zaradi želje uredništva po krčenju in poenostavljanju zapisanega pa je na koncu avtor ob zadovoljstvu deležen tudi nekaj nadležnih presenečenj, ko kako geslo ni več zapisano tako, kot bi bilo njemu najbolj všeč, ali pa se je v redakcijo prikradla tudi kaka vsebinska ali slogovna napaka.

Teh sicer vsaj pri evropskem pravu ni preveč (med drugim sam denimo ob Evropski uniji ne bi omenjal neustreznega alternativnega poimenovanja Evropska zveza, prav tako za priporočeno literaturo tudi ne bi izbral ravno tistih del, ki so jih izbrali v uredništvu), tako da gre vendarle upati, da bo Slovenika lepo služila svojemu poslanstvu – laičnemu bralcu predstaviti osnovne poudarke posameznih strokovnih tem in terminov.

Samopostrežna univerza

Britanski študent Luke Braidwood v satirični zgodbi opisuje svet dovršeno konkurenčne univerze, kjer študenti šolnino plačujejo na vsakem predavanju posebej - po svoji izbiri.

It’s 9:45, I’m mildly hungover, and relying on a strong black coffee to stay awake. The dulcet tones of a greying, portly biochemistry professor rumble around a gloomy lecture hall, which is clad in oak and filled with tacky plastic chairs. We’re learning about the organization of the plant metabolic network, which is only about half as much fun as it sounds.
After the summary, which seems strangely unfamiliar, we each rummage around, pull out £30, and place it on the front desk in a heap of crumpled notes and loose change. Sam asks me to lend him some cash; he’s forgotten his wallet for the third time this month. The professor pulls out a hessian sack and starts sweeping the money (about £1800) into it, then walks outside whistling.
I get ten lectures a week, some of them from obtuse or incomprehensible lecturers, and place £300 weekly at the front of the lecture hall. There are 30 teaching weeks in a year, so pay around £9,000 for all my lectures. I think about this, look for a paracetamol in my bag, and wonder if I’m getting my money’s worth. ...

Tisoč zgodb in ena uganka

Danes praznujemo! Pravkar berete že tisoč-prvo objavo na blogu, ki smo ga v ožjem krogu sodelavcev Kvarkadabre začeli pisati pred dobrimi tremi leti. Daljnega leta 2008 nas je k pisanju skupinskega bloga, v katerem smo sprva želeli predstaviti vsakdanjik sodobnega znanstvenika, med drugim spodbudilo pismo, ki nam ga je iz mrzlega severa poslala naša zvesta bralka:

Draga Kvarkadabra!
Sem Alma in v okviru podoktorskega projekta v raziskovalni postaji na Svalbardskem otočju preučujem pline ujete v led. Sicer neposredno nisem povezana z nobeno inštitucijo v Sloveniji, ampak zelo dobro poznam tamkajšnje razmere, saj imam veliko kolegov, ki s katerimi se neprestano dopisujem.
Začela bom pisat blog:
http://alma-atomcic.blogspot.com/
pa me zanima, če bi mogoče naredili malo reklame za moja razmišljanja.
Tukaj na severu je pozimi zelo temačno, mrzlo in dolgočasno, tako da z veseljem prebiram Kvarkadabro. Naredili ste res odlično spletno stran o znanosti.
Pozdrav, Alma Atomčič

Na svojem blogu je Alma odprla razpravo o marsikateri pereči problematiki povezani z znanostjo in raziskovanjem v Sloveniji, njene objave pa so v komentarjih sprožale zanimive polemike. V uredništvu Kvarkadabre smo imeli vseskozi zelo aktivno izmenjavo mnenj preko mailliste in del teh zapisov smo se takrat odločili odpreti tudi za javnost. Blog se nam je zdel najbolj primerna oblika. Tule je kratek odlomek napovednika vsebine, ki smo se je nameravali lotiti in smo ga zapisali v drugi objavi z naslovom Kaj dela znanstvenik?:

Preko bloga bi radi predstavili vsakdanjik sodobnega znanstvenika. Ker pa nekaj takega kot je tipični znanstvenik ne obstaja, bo blog pisalo več avtorjev, med katerimi bo vsak po svoje predstavil svoj vsakdanjik. Iz vseh zapisov skupaj pa si boste bralci lahko ustvarili dovolj dobro predstavo, kaj danes pomeni ukvarjati se z znanostjo. Zanimivo bo tudi primerjati različna področja znanosti, različne inštitucije kjer poteka znanstveno delo, prav tako pa tudi različne zemljepisne lokacije kjer se nahajajo posamezni laboratoriji.

Če se ob tej okrogli številki ozrem na zadnja tri leta, v katerih smo povprečno pridelali malo manj kot en zapis na dan (največ objav so prispevali Matej, Jure in Luka), se mi zdi, da smo bili kar uspešni. Blog predstavlja danes svojevrstno referenco v slovenskem spletnem in lahko rečemo tudi medijskem prostoru. Marsikatera tema, ki se sprva pojavi na blogu, dobi kasneje nadgradnjo v časopisih in revijah. Luka je s svojimi zelo dobro argumentiranimi okoljskimi analizami sprožil nekatere pomembne javne razprave, odmevali pa so tudi zapisi drugih piscev bloga.

Ob jubileju našim bralcem podarjamo poslastico. Zastavljamo še posebej težko nagradno uganko, ki jo je posebej za to priložnost pripravil Matej:

Isaac in Albert iščeta števili a in b, pri čemer Isaac pozna zgolj njun seštevek (a + b), Albert pa zgolj njun zmnožek (a * b). Vesta pa, da gre za števili, ki sta večji od 1 in manjši od 1001. Med njima se odvije naslednji pogovor (ki ga lahko opravita zgolj nadobudna logika z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja):

Isaac: Jaz ne vem, za kateri števili gre.
Albert: Jaz tudi ne.
Isaac: Zdaj pa jaz vem, za kateri števili gre!
Albert: In jaz zdaj tudi!

Kateri sta ti dve števili? Obstajata dve rešitvi!

Tistemu, ki bo prvi našel obe pravi rešitvi, bomo za nagrado poslali našo najnovejšo knjigo Kvarkadabra pri zdravniku.