sreda, 17. december 2014

Neuradno: na parkirišču ustrelil direktorja Kemijskega inštituta

Šokantno, neverjetno, žalostno:
Po neuradnih informacijah naj bi bil ustreljen direktor Kemijskega inštituta, ki naj bi se udeležil službene novoletne večerje v eni od restavracij na Tbilisijski ulici, v bližini katere so ga našli. S policije so sporočili nekaj podrobnosti torkovega streljanja: neznanec je ustrelil moškega, ki je pripeljal na parkirni prostor, vozilo zaklenil in se odpravil proti gostinskemu lokalu. Po streljanju je neznanec prizorišče zločina zapustil, hudo poškodovanega moškega pa pustil ležati na parkirišču.

nedelja, 14. december 2014

Intervju z Aleksandro Kornhauser

V Delu je danes zanimiv pogovor z 88-letno kemičarko prof. Aleksandro Kornhauser Frazer: Zame je vsak dan srečen, če ga srečnega naredim. Nekaj odlomkov:
Ko sem se rodila, je bil oče zelo premožen, bil je lastnik predhodnika današnjega podjetja Jelovica v Škofji Loki. Ker pa je bil hkrati delničar banke, ki je v času svetovne krize v 30. letih prejšnjega stoletja šla v stečaj, smo čez noč izgubili vse. Prej razvajen otrok sem pad­la v največjo revščino. ...

Leta 1948 sem se končno vpisala na kemijo. Dobila sem tudi štipendijo. Toda takrat mi je umrl oče, šestčlanska družina je ostala brez denarja, preživljati sva jo morali s starejšo sestro. Zato sem vrnila štipendijo in se znova zaposlila. Študirala sem lahko le sama iz knjig, čez dan sem delala, študirala pa poz­no v noč. ...

Najprej sem vnukoma morala pripovedovati znane pravljice, pa sta me nenehno popravljala, da je Sneguljčica ali Pepelka tisto v resnici naredila drugače. Zato sem si začela zgodbe izmišljati – seveda kemijske. V kuhinji smo naredili laboratorij. Tako je nastala ta serija, ki je bila prevedena v več jezikov. Menda je mnoge mlade to potegnilo k naravoslovju. A med kolegi sem poslušala očitke, da bi me morali vreči z univerze, saj univerzitetni profesor vendar ne more pisati otroških zgodb. Na srečo sem šla kmalu zatem v Ameriko, kjer sem delala na sloviti univerzi Berkeley s profesorjem Sea­borgom, nobelovcem, tudi glavnim svetovalcem ameriškega predsednika za jedrske raziskave. On pa me je prosil, naj mu pomagam narediti podobno serijo za otroke. Po vrnitvi sem seveda zabrusila kolegom, ki so me kritizirali, da se požvižgam na njihovo mnenje, saj vem, da sem v dobri družbi ...

Kako si sami razlagate, da vas med člane ni povabila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Sazu)? Meni to prav nič ne manjka. Vsaka akademija ima svoj program in moje delo očitno bolj spada v programe mednarodnih akademij kot Sazuja. Sicer pa nisem izjema, doma in po svetu je vrsta vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki bi jim lahko postavili tako vprašanje. Se pa sprašujem, zakaj je naziv akademik pri nas vezan samo na Sazu, vse druge akademije z veliko širšimi mednarodnimi izbirnimi komisijami pa ne pridejo v poštev? ...

Ko sem vprašala angleške kolege na slavnem Imperial Collegeu v Londonu, kako prenašajo to, da je velik del vodilnih delovnih mest v rokah tujcev, so me samo začudeno gledali, češ ali si ti zadnjega pol stoletja prespala. To zanje niso nobeni tujci, temveč najboljši, ki so jih lahko pridobili. V Sloveniji moramo tako ozrač­je šele ustvariti. ... Vsak vase zaprt sistem degenerira, to je eden temeljnih zakonov narave, pa naj gre za poljščine, vzgojo rodovniških psov, konjev ali pa za ljudi. Mešanje vrst je pogoj za ohranitev telesnega in zlasti duševnega zdravja. ... Življenje mi je bilo res naklonjeno, v projektih Unesca, UNDP (Program Združenih narodov za razvoj) in Svetovne banke sem delala v več kot petdesetih državah na vseh celinah. To delo me je prisililo, da sem se otresla zapečkarstva, a tudi tiste za majhne in zaprte skupine značilne zaverovanosti vase in se brez zavirajočih predsodkov vključila v svetovno tekmo. ...

Tudi za Slovenijo je edini izhod v visokih tehnologijah, torej v še veliko bolj intenzivnem učenju in še veliko bolj discipliniranem delu, da bi z vrhunsko kakovostjo dosegli najvišje kvalificirane zaposlitve, ki so vsaj za zdaj manj izpostavljene svetovni konkurenci in prinašajo več dodane vrednosti. Manj živeti na kredo, manj iz rok v usta, več iz boljšega dela. Bolj ko je pot navzgor strma, toliko zahtevnejša je, in tale je zares zelo strma. Žal pa drugače ne gre, tudi ne čez noč in nobena politična pravljica tega ne more pričarati. Treba je delati, treba je garati in ustvariti večji hlebec kruha. Žal pa se ukvarjamo predvsem z delitvijo hlebca, ki ga še ni.

Ste zadovoljni z našo raziskovalno politiko? Ali jo sploh imamo? Sama moram reči, da je ne čutim. Po eni strani poslušam floskule, kako je znanost pomembna in potrebna, po drugi pa je očitno, da politiki tega ne mislijo resno. Priznam, sama ne vem, kaj se da tu narediti. Ne verjamem več v velike deklaracije, še manj v vsakodnevno nakladanje. Še tako majhen projekt je, če ga dobro narediš, vreden več kot najimenitnejša deklaracija.

četrtek, 04. december 2014

Spomin vode – kaj rabi homeopatija in kaj ponuja sodobna znanost?

Acta Chimica Slovenica prinaša dva strokovna prispevka z odgovori na »informiran« doktorat.

Marta Klanjšek Gunde v pogovoru z Dušanom Hadžijem poskuša razumeti slovenski izum - »infopatijo« to je novejšo obliko alternativnega zdravilstva. Pregled »informiranega« doktorata ji namreč ni pomagal razumeti »infopatije« niti potrditi ali ovreči »zapisa« informacije v vodo.

V prispevku izvemo marsikaj o vodi, med drugim tudi, da bi imela voda fazne prehode pri podobnih temperaturah kot metan (tališče –182,5 °C; vrelišče –161,6 °C), če bi se molekule vode ne vezale med seboj na specifičen način preko vodikovih vezi; kako pomembno vlogo ima voda pri omakanju biomolekul; da se sodobna znanost zaveda pomena raziskav, ki bi še bolje razložile medmolekulsko dinamiko vode in vodnih raztopin ter, da se na področju raziskav vode tudi trenutno veliko dogaja. Nadvse pa je poučna utemeljitev zakaj spomin vode v sodobni fiziki in kemiji nima ne mesta ne potrebe po dokazovanju.

Zaključno vprašanje in odgovor v članku:
Kaj menite o »spominu« vode?
No, to naj bo sklep najinega pogovora. Torej, voda je dinamična tekočina, v kateri so molekule vode povezane v skupke, ki spreminjajo obliko in število udeleženih molekul, pri čemer se vezi med molekulami trgajo in ponovno tvorijo. Ti procesi potekajo v času od nekaj sto femtosekund do 2 pikosekund. To pomeni, da sistem ne more niti zabeležiti niti zadržati ureditve, ki naj bi predstavljala strukturne značilnosti topljencev – nekakšen njihov negativ. Naj dodam še malo premišljanja, ki se mi vsili v zvezi s prizadevanji za prikazovanje spomina vode. Razumem Hahnemanna, da je z »vis vitalis« reševal že laiku neverjetno doktrino, da zdravilna moč raste z redčenjem učinkovine (potenciranje). Vsakdo ve, da bo limonada manj kisla, če je razredčena z več vode. Ne morem pa razumeti denimo fizika, ki dobro pozna lastnosti vode, da verjame v učinkovitost pripravka, ki vsebuje morda le še kakšno molekulo učinkovine. Najbrž ima prav angleški filozof Stephen Law, ki uvršča homeopatijo med verstva.

Marija Bešter Rogač v študiji z naslovom Ageing of Water or Dissolution of Glass: An Electrical Conductivity Study, predstavi rezultate konduktometričnih meritev »starane« vode. Naj opomnimo, da je v članku natančno opisana metoda, ki je kot »metoda MBR« omenjena v »informiranem« doktoratu. A zaključek študije staranja vode je tu povsem drugačen. Poučimo se, da povečanje prevodnosti »starane« vode lahko razložimo z raztapljanjem stekla oz. izluževanjem ionov iz stekla. »Informiran« doktorat pa izluževanje ionov iz stekla zanemari pri čemer za razlago rezultatov vpelje nerazumljiv pojem kot je »avtotiksotropija« vode - voda z lastnostmi gela.

ponedeljek, 24. november 2014

Odličen intervju z letošnjima ambasadorjema znanosti

V Delu je danes odličen intervju z letošnjima ambasadorjema znanosti Urško Vrhovšek in Juretom Leskovcem: »Situacija je taka kot v kakšnem Cankarjevem romanu«. Splača si vzeti nekaj minut in prebrati celotno besedilo, navajam samo nekaj odlomkov:
Nedavno sem bil potrjen za docenta na Univerzi v Ljubljani, kar je bila kalvarija. Kljub trudu in obilici dobre volje vse fakultete je trajalo skoraj eno leto. Potrebuješ šifro raziskovalca, vse objave mora knjižničarka vpisati v Cobiss, potem seštevaš neke točke in izpolnjuješ obrazce. Sprva je celo kazalo, da nimam dovolj točk za docenta...

Zelo rad bi se vrnil in upam, da se nekoč tudi bom. Ampak trenutno sem v ZDA predvsem zato, ker lahko tu veliko in dobro delam. To je vse, kar nam tujina omogoča. To ni zaslužek, udobno življenje, ampak možnost, da lahko dobro delaš in da se tvoje delo na koncu nekje pozna.

Celotna situacija v Sloveniji, ne samo v šolstvu in znanosti, se mi zdi približno taka kot v kakšnem romanu Ivana Cankarja, kjer ima stari oče, gruntar, kmetijo, ki je noče prepustiti sinovom, ti gredo po svetu, ker doma nimajo kaj delati, nato pa gruntar zboli in ne zmore več, toda takrat so si sinovi že ustvarili novo življenje drugje. Mnogi, kot ta gruntar, si želijo, da se nič ne bi spremenilo, s čimer nam delajo medvedjo uslugo za prihodnost.

Dogovarjal sem se z enim od slovenskih spletnih medijev, popisali smo precej papirja, opravili veliko telefonskih klicev, toda vsi se bojijo informacijske pooblaščenke. Stvari so premalo učinkovite, preveč birokratske, življenje pa je prekratko, da bi ga človek tratil za birokrate. Lažje je bilo dobiti podatke CNN kot pa iz Slovenije. Pri ameriških medijih smo se vse dogovorili v dveh telefonskih pogovorih.

Kot slišim od slovenskih kolegov, je ARRS super stvar, odlično je, da prijave ocenjujejo tujci, ki niso v navzkrižju interesov. Navzkrižje interesov bi morali v Sloveniji bolj spoštovati. Je pa velik del sredstev agencije vnaprej razdeljen velikim programskim skupinam, kar nikakor ni dobro. Kar lepo vnaprej se razdeli ogromno denarja in potem ga seveda zmanjka za manjše in bolj učinkovite projekte.

Pri nas profesor zelo lahko začne predavati nov predmet, napišeš predlog na dveh straneh, potrdijo ga v približno dveh mesecih. Potem je vse odvisno od tega, ali se študenti nanj vpisujejo ali ne. Tudi študijske smeri so veliko manj rigidne kot slovenske. V Sloveniji imate na eni fakulteti le nekaj smeri, pri čemer so predmeti večinoma strogo določeni. Tako na primer fakulteta sproducira petdeset diplomantov, med katerimi ni nobenih razlik – vsi so poslušali iste predmete, vsi imajo ista znanja. Na Stanfordu si študenti svobodno izbirajo predmetnik, s čimer imajo možnost, da se razlikujejo od drugih. Ker jim damo svobodo, se tudi zelo hitro vidi, kateri predmeti so dobri in kateri ne. Tisti, ki nimajo vpisa, so slabi. Študentom je treba zaupati, kajti zelo dobro vedo, kaj jim bo koristilo v nadaljnjem življenju in kaj potrebujejo, da bodo našli dobro zaposlitev.

sobota, 22. november 2014

ARRS spreminja pravilnik

Na ARRS strani je objavljeno sporočilo za javnost, o tem, da je upravni odbor ARRS sprejel dopolnitve krovnega pravilnika. Med drugim so spremembe:

  • pri projektnem razpisu se ukinjajo vabila oz. kategorija vabljenih, izbranih na podlagi bibliometričnih podatkov (kvantitativnih kazalcev). Skladno s sprejetimi dopolnitvami bodo na novem projektnem razpisu prednost neposredne uvrstitve v drugo fazo imeli prijavitelji, katerih programske skupine bodo prijavile največ en projekt več kot znaša število projektov, ki se iztekajo;
  • izbor mentorjev ne bo potekal več na podlagi bibliometričnih ocen (ostanejo le še kot vstopni prag oz. vstopni pogoji). Izbira mentorjev je s sprejetimi spremembami vezana na raziskovalne programe. Sofinanciranje usposabljanja mladih raziskovalcev se s sprejetim Pravilnikom podaljšuje na 4 leta;
  • pravilnik prvič določa obseg zmanjšanja raziskovalnih in infrastrukturnih programov v primeru negativne ocene letnega poročila Znanstvenoraziskovalnega sveta vede.
(hvala Anonimnemu).

četrtek, 20. november 2014

Nazorne animacije gibanja izpustov CO2 v atmosferi

NASA je pravkar objavila zelo nazorne računalniške modele gibanja izpustov CO2 za celoten planet.

An ultra-high-resolution NASA computer model has given scientists a stunning new look at how carbon dioxide in the atmosphere travels around the globe. Plumes of carbon dioxide in the simulation swirl and shift as winds disperse the greenhouse gas away from its sources. The simulation also illustrates differences in carbon dioxide levels in the northern and southern hemispheres and distinct swings in global carbon dioxide concentrations as the growth cycle of plants and trees changes with the seasons. ...

“While the presence of carbon dioxide has dramatic global consequences, it’s fascinating to see how local emission sources and weather systems produce gradients of its concentration on a very regional scale,” said Bill Putman, lead scientist on the project from NASA's Goddard Space Flight Center in Greenbelt, Maryland. “Simulations like this, combined with data from observations, will help improve our understanding of both human emissions of carbon dioxide and natural fluxes across the globe.” ...

In particular, the visualization is part of a simulation called a “Nature Run.” The Nature Run ingests real data on atmospheric conditions and the emission of greenhouse gases and both natural and man-made particulates. The model is then is left to run on its own and simulate the natural behavior of the Earth’s atmosphere. This Nature Run simulates May 2005 to June 2007. ...

In the spring of 2014, for the first time in modern history, atmospheric carbon dioxide – the key driver of global warming – exceeded 400 parts per million across most of the northern hemisphere. Prior to the Industrial Revolution, carbon dioxide concentrations were about 270 parts per million. Concentrations of the greenhouse gas in the atmosphere continue to increase, driven primarily by the burning of fossil fuels. (Vir: NASA Computer Model Provides a New Portrait of Carbon Dioxide)

petek, 14. november 2014

Anonimka univerzitetnega žvižgača

Pravkar sem po mailu prejel anonimko, ki se mi zdi vredna objave in diskusije na blogu, zato jo navajam v celoti.
Pozdravljeni.

Spodnje sporočilo vam pošiljam, ker mi je mar do tega kaj se dogaja v svetu znanosti in razskovanja. Prosim vzemite si čas da ga preberete in sami preverite dejstva. Anonimno ga pošiljam, ker sem tudi sam del raziskovalnega sveta, pa se ne želim izpostavljati, kot tudi ne posameznikov, saj lahko ima to neprijetne posledice na mojo nadaljnjo kariero in delo. Sporočilo je poslano na več naslovov z upanjem, da neodvisno preverite navedbe in ga preverjenega posredujete javnosti.

Vsi vemo, da v slovenski znanosti že kar dosti časa ni veliko denarja zaradi rezov na veliko področjih. Po drugi strani smo raziskovalci prisiljeni v sistem masovnega produciranja znanstvenih objav z razlogom daljšanja spiska referenc na podlagi katerih se nato izračunavajo raziskovalne točke. Več točk kot imaš več veljaš in posledično imaš na razpisih večje možnosti za pridobitev novih in novih projektov.

Do neke mere je stvar povsem poštena. S trdnim delom si prislužiš nove raziskovalne točke s čimer izkazuješ, da dobro delaš in si s tem zaslužiš tudi nadaljnje financiranje svojega raziskovalnega dela. Lepo in prav, a mlajši raziskovalci, ki svojo raziskovalno pot šele dobro začenjajo na ta način zelo težko pridejo do financiranja. Realno nekaj olajšav za mlajše raziskovalce je, a je stopnička za njih kljub vsemu neprimerno višja kot za ustaljene raziskovalce, ki s svojo ekipo točke nabirajo že več desetletij. To je zelo slabo predvsem, ko si na določenem področju pionir in se tako nimaš možnosti priključiti že uveljavljeni raziskovalni skupini kar posledično pomeni majhne možnosti za pridobitev financiranja.

Kljub temu, pa se predvsem zadnje čase najde tudi v takšnem sistemu luknja. In prav takšno luknjo nekateri s pridom izkoriščajo. Raziskovalne točke so sestavljene iz treh delov A1, A2 in A3. Prvi dve skupini točk dejansko predstavljata znanstvene dosežke skozi objave, tretja skupina točk A3 pa predstavlja oceno sestavljeno na podlagi pridobljenih sredstev iz pogodb z gospodarstvom, mednarodnih projektov, drugih ministrstev, drugih virov in drugih gospodarskih sredstev.

In prav to zadnjo skupino so začeli nekateri na veliko izkoriščati in to na zelo neprimerne načine. Marsikateri zaposleni raziskovalec (pa naj si bodo to visokošilski učitelji ali svetniki) imajo poleg svojega rednega dela na matični inštituciji tudi lastno podjetje ali pa izredno dobro navezavo s podjetji prijateljev in znancev. Tako se nemalokdaj zgodi, da ta podjetja pri raziskovalni skupini naročijo delo, ki pa sploh ni nujno raziskovalno, ampak je lahko skoraj poljubne narave. Vse to se seveda odraža kot pridobivanje sredstev iz drugih virov, kar se upošteva pri izračunu točk A3, ki predstavljajo do 10 točk pri končni oceni. Prav nič ne bi bilo narobe v kolikor bi bilo to delo res raziskovalno, pa dostikrat ni.

Apetiti posameznikov pa se tukaj ne ustavijo. Kot nagrado za uspešno vpeljane projekte in doprinos dodatnih sredstev na raziskovalne inštitucije si posamezniki izplačujejo zelo lepa darila. Vsa izplačila teh nagrad so do nedavnega potekala preko avtorskih honorarjev, kar je bila zelo tiha in skrita možnost izplačevanja dodatnih sredstev. Zaradi spremembe zakona in posledično dodatne obdavčenosti avtorskih honorarjev ter res velike pohlepnosti pa so posamezniki začeli ustanavljati lastne s.p.-je (samostojni podjetniki) v okviru katerih izdajajo račune inštitucijam kjer so zaposleni. Tega pa se zaradi uvedbe Supervizorja ne da več enostavno prikriti.

Tako lahko zelo hitro ugotovimo kje do takšnih primerov prihaja tako da v Supervizorju pregledamo mesečne odlive raziskovalnih inštitucij. Razvidno je tudi, da so posamezniki za takšno delovanje prav lepo nagrajeni. Naj omenim še dejstvo, da so to večinoma ljudje na višjih položajih, ki poleg svoje osnovne plače, ki ni ravno slaba, dobijo še lepe dodatke.

Nemalo kdaj, se dejansko zgodi tudi to, da podjetje pri inštituciji naroči izvedbo nekega projekta, inštitucija zaposli nove "raziskovalce", ki bodo na tem projektu delali, a se na inštituciji nikoli ne pojavijo, saj svoje delovne obveznosti opravljajo neposredno kar v podjetju, ki je izvedbo projekta naročilo.

Najhujše pri vsem tem pa je zame dejstvo, da z denarjem, ki v osnovi ni bil porabljen za raziskovalno delo, ne le nagradijo sebe, ampak si s tem tudi povečajo možnosti za črpanje denarja namenjenega izključno za raziskovalne namene, kot so razpisi za raziskovalne projekte, hkrati pa si tudi povečajo možnost povečanja svoje ekipe s kandidiranjem za mesta mladih raziskovalcev.

To dejstvo nakazuje, da za to, da si dober raziskovalec, ni ravno nujno raziskovati, če sem ne prištevamo ravno iskanja lukenj v pravilih in postopkih.

Univerzitetni Žvižgač <univerzitetni.zvizgac@gmail.com>