torek, 27. januar 2015

Druge zvezde na mestu Sonca

Odličen video Ruske vesoljske agencije ki prikaže kako bi nekatere druge zvezde izgledale z Zemlje, če bi jih postavili na mesto Sonca. Ni mi sicer uspelo najti originalnega videa, tukaj pa je link na video na kottke.org. Upam, da berete cirilico, a vsakem primeru se splača pogledati cel video, posebno pogled na Polaris na koncu je izreden.

četrtek, 22. januar 2015

Država hujša v možgane?

Iz članka v Dnevniku: Menjamo tisoč znanstvenikov za enega nogometaša:
Znanstveniki in profesorji, ki so ogorčeni in zaskrbljeni zaradi napovedanih dodatnih rezov v visokošolski in znanstveni proračun, so včeraj priredili posvet. Politiki in ljudem so sporočili, da neresen odnos do znanosti in visokega šolstva države ne vodi v prihodnost, ampak v preteklost.

»Slovenija na leto za znanstveno raziskovanje nameni toliko, kolikor v Španiji namenijo za enega nogometaša in pol,« je bil včeraj nazoren direktor Instituta Jožef Stefan (IJS) Jadran Lenarčič. Na tak način, je opozoril, Slovenija nikoli ne bo postala uspešna država. Položaj je v resnici še slabši – višina proračuna za znanost se že šest let zmanjšuje. Leta 2009 je proračun agencije za raziskovalno dejavnost ARRS znašal 183 milijonov evrov, letos pa le še 115 milijonov. ...

Profesorica Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo je v razpravi opozorila, da z upadanjem sredstev »vsak drugi dan izgubimo denar za enega vrhunskega raziskovalca«. »Ob tem se ljudje ne zavedajo, da je od znanosti odvisno naše vsakdanje življenje,« je dejala. »Lahko se zmanjšajo jedrska varnost, prehranska varnost, okoljska varnost. Znanost skrbi za pravilno uporabo pesticidov in za zaščito pred težkimi kovinami,« je naštevala. ...

V Evropski uniji in zahodnem svetu so vložki v znanost neprimerno večji, so poudarjali udeleženci. Dostopni podatki kažejo, da je EU kot skupnost v preteklih treh desetletjih sredstva za znanost in razvoj skokovito povečevala. S 3,75 milijarde v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je proračun narasel na osemdeset milijard v tekočem finančnem obdobju, ki se bo zaključilo leta 2020. Dolgoročno povečanje je bilo približno petnajstkratno, v zadnjih petih letih pa se je proračun povečal za približno polovico. Medtem se je v zadnjih šestih letih v Sloveniji proračun za znanost skrčil za tretjino.

Raziskovalec z IJS Dragan Mihailović je včeraj slikovito pripomnil, da ukrepi politike, ki ob zmanjševanju javne porabe krči proračun za znanost, spominjajo na poskus, da bi shujšali – v možgane.

ponedeljek, 19. januar 2015

Podatki o financiranju znanosti v zadnjih letih so alarmantni!

Iz članka "Slovensko znanost počasi, a zanesljivo pobira" v Dnevniku:
Napoved novih rezov v proračunska sredstva za znanost je raziskovalce na univerzah in inštitutih potisnila na rob. »Izgubili smo že pet let, v katerih se je proračun za znanost skrčil do skrajnih meja. Če bomo izgubili še nekaj let, se ne bomo več pobrali,« pravi profesor Dragan Mihailović, raziskovalec in predstavnik znanstvenega sveta Instituta Jožefa Stefana (IJS), in dodaja: »Pobrala se ne bo niti država.« Mihailović opozarja, da je znanstveno raziskovanje tisto, ki družbi zagotavlja napredek in omogoča ustvarjanje dodane vrednosti. Brez dodane vrednost, pravi, ne bo mogoče financirati naraščajočih potreb po denarju za pokojnine ali zdravstvene storitve. Četudi bi moralo biti oboje povezano, se je proračun za znanost po letu 2010 skrčil za 35 odstotkov, proračun za zdravstvene storitve in pokojnine pa le za deset oziroma pet odstotkov. »Ta situacija dolgoročno ni vzdržna,« pravi Mihailović. »Mladi znanstveniki že zdaj odhajajo v tujino. Zelo resno me skrbi, da bo država zaradi takšne politike, če se bo nadaljevala še nekaj let, več desetletij ostala nerazvita.« ...

»Podatki o financiranju znanosti v zadnjih nekaj letih so res alarmantni,« pravi državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, profesor Peter Maček. »Vendar ministrstvo za finance vztraja pri doseganju javnofinančnega primanjkljaja v višini 2,8 odstotka BDP. Žal so pri tem predvideni ukrepi taki, da precej posežejo v znanost, zlasti so pod pritiskom materialni stroški.« ...

Tudi na Agenciji za znanstvenoraziskovalno dejavnost ARRS, ki iz leta v leto razdeli manj denarja, bijejo plat zvona. »V vsem času trajanja vladne proračunske razprave tesno sodelujemo s pristojnim ministrstvom. Posredovali smo mu vrsto podatkov, ki kažejo močan padec sredstev med letoma 2009 in 2014, še izrazitejši pa so proračunski rezi po letu 2012,« pravi direktor agencije, profesor József Györkös. »Tako želimo ministrstvo v pogajanjih okrepiti z argumenti. Zadnje analize kažejo, da je situacija izjemno resna, saj je slovenska znanost na skrajnem robu. Zmanjševanja sredstev bi lahko že resno načela kakovost znanstvenega raziskovanja.« Po podatkih ARRS je v obdobju med letoma 2009 in 2014 znanost izgubila 44 milijonov evrov, kar je 23,6-odstotni padec. S tem je v povprečju hitreje kot vsak drugi dan delo izgubil po en raziskovalec. (Vir: Slovensko znanost počasi, a zanesljivo pobira | Dnevnik)
Tule je še graf financiranja znanosti v Sloveniji od leta 1966 do 2012 iz arhiva ARRS:
 Vir: https://www.arrs.gov.si/sl/analize/publ/inc/zgodovina-financ-rrd-1954-2012-1.pdf

sobota, 10. januar 2015

(Ne)upravičeni privilegiji članov SAZU?

V članku v današnji Sobotni prilogi, Aleš Iglič in Janez Jerovšek ugotavljata, da "mora biti članstvo v akademiji stvar časti, ne pa pridobitništva."

... sva ustrezne vladne predstavnike opozorila na privilegirane skupine, ki bi morale biti tudi predmet varčevalne politike, pa jih je vlada izpustila ali enostavno pozabila nanje. Tukaj sva mislila na izrazite neupravičene privilegije slovenskih akademikov, članov SAZU, ki jih v veliki večini v drugih evropskih državah ne poznajo.

V Sloveniji vsak član akademije dobiva mesečno dosmrtno nagrado v znesku približno 1400 evrov bruto. Če je nekdo v Sloveniji akademik 30 ali več let – kar ni izjemno –, prejme nagrado reda velikosti, ki je blizu Nobelove nagrade, ki si jo običajno deli več nagrajencev. Iz podatkov v bazi SICRIS ugotavljamo, da je lahko upokojeni redni profesor poleg pokojnine ali dela pokojnine iz sredstev ARRS še kot raziskovalec zaposlen 50-odstotno na univerzi v Ljubljani in še 20-odstotno na javnem raziskovalnem inštitutu v Ljubljani, poleg tega pa prejema še mesečno dosmrtno nagrado SAZU.

Ker ima večina članov SAZU še drugi dohodek (nekateri pa še tretjega), ki prav tako izhaja iz proračuna RS, lahko v nekaterih primerih dohodki članov SAZU iz proračuna presežejo sto tisoč evrov na leto, kot je razvidno iz objavljenih podatkov za dohodke nekaterih vidnejših članov SAZU.

... Vendar je SAZU ohranila relativno zaprt in nizko prilagodljiv koncept in svoje sovjetske privilegije v obdobju, ki ga ni več. Ker je znanje količinsko tako naraslo in bilo prek interneta preneseno v vse konce sveta, danes Slovenija razpolaga z več sto »potencialnih« akademikov, ki imajo tolikšno ali večje, vsekakor pa najbolj sveže znanje kot akademiki. Zato bi izbira novih članov SAZU morala sloneti na registru vrhunskih slovenskih znanstvenikov in umetnikov, sedaj je pa še vedno prepuščena zaprtemu lobiranju in raznovrstnemu prijateljevanju.

Celoten članek lahko preberete na spletni strani časopisa Delo.

četrtek, 08. januar 2015

Ugovor izjavam rektorja Univerze v Ljubljani o akademskih neenakostih in položaju žensk

V Komisiji za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nas je neprijetno presenetila izjava rektorja Univerze v Ljubljani, red. prof. dr. Ivana Svetlika (Okrogla miza o akademski (ne)enakosti | SVOBODNA UNIVERZA), ki podatke o nesorazmerno nizkem številu rednih profesoric (nesorazmerno glede na število doktoric znanosti in glede na število rednih profesorjev) v Sloveniji interpretira kot posledico »neambicioznosti« žensk in vladajoče patriarhalne ideologije. Rektor s to izjavo širi predsodke o »neambicioznih« ženskah, ženske reducira na matere, doktoricam znanosti pripisuje nižjo raven znanja kot moškim kolegom in zanika kakršnokoli odgovornost institucije za omenjena nesorazmerja. Rektorjevo trditev, da kadrovska politika UL temelji na meritokratskem načelu (raven znanja), razumemo zgolj kot opravičevanje reprodukcije neenakosti (spolnih in drugih). Načelo meritokracije namreč spregleda neenake možnosti, ki so vpisane v same pogoje izpolnjevanja meritokratskih kriterijev, v tem primeru pa gre še za hujšo obliko sprenevedanja: merila, ki določajo kriterije napredovanja na UL, merijo predvsem prilagodljivost kandidatk in kandidatov nenehno spreminjajočim se formalnim in neformalnim kriterijem, med katerimi imajo ključno vlogo kriteriji, ki temeljijo na nereflektirani rabi bibliometričnih metod. Razen tega široka diskrecijska pravica habilitacijske komisije UL (sestava: 13 moških in dve ženski) oz. senata UL (ki jo – mimogrede – osnutek novega statuta UL še širi) dodatno spodkopava temelje pravne varnosti, žrtve nejasnih kriterijev pa so vselej skupine z manj moči, tudi ženske.

Trditi, da so nesorazmerja posledica nižje ravni znanja doktoric znanosti, pomeni podpirati diskriminatorne prakse. Od vodstva institucije, ki se v svojem etičnem kodeksu zavzema za socialno pravičnost in enakopravnost, oz. od vseh univerz v Sloveniji bi pričakovali ravno nasprotno, torej resno refleksijo in analizo lastnih praks in omrežij moči, spoštovanje najvišjih kriterijev pravne varnosti, upoštevanje načela enake zastopanosti spolov v lastnih organih (kjer izrazito prevladujejo moški), pa tudi aktivno promoviranje žensk pri odločanju, podporo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter odpravo razlike med plačami med spoloma in najmanj poznavanje že opravljenih analiz (monografija Ženske v znanosti, ženske za znanost, ur. M. Ule, R. Šribar in A. Umek Venturini, 2013; članek M. Bešter-Rogač z naslovom Kariere z ovirami – ženske v znanosti, 2014, http://www.aristej.si/slo/dialogi/).

Komisija za ženske v znanosti pri MIZŠ
(mnenje ne izraža nujno mnenja MIZŠ)

Ugovor je bil danes naslovljen na rektorja Univerze v Ljubljani, prof. dr. Ivana Svetlika in posredovan medijem.

Na izjave rektorja Univerze v Ljubljani so se predhodno že odzvali:
- Študentska Iskra: Kaj meni o položaju žensk na Univerzi v Ljubljani njen rektor?
- Metina lista: Seksizem in sprenevedanje na ljubljanski univerzi
- Mladina: Moška znanost
- odziv je pripravil tudi Visokošolski sindikat Slovenije

ponedeljek, 29. december 2014

Akademski časniki: najbolj profitna zastarela tehnologija v zgodovini

Pod naslovom Academic Journals: The Most Profitable Obsolete Technology in History je  Jason Schmitt na Huffington Post objavil esej na temo akademskih časnikov. Čeprav se verjetno zavedate celotne problematike, vseeno vredno branja:
This lucrative nature of academic publishing comes at a price--and that weight falls on the shoulders of the full higher education community which is already bearing the burden of significantly decreasing academic budgets. "A large research university will pay between $3-3.5 million a year in academic subscription fees --the majority of which goes to for-profit academic publishers," says Sam Gershman, a postdoctoral fellow at MIT who assumes his post as an assistant professor at Harvard next year. In contrast to the exorbitant prices for access, the majority of academic journals are produced, reviewed, and edited on a volunteer basis by academics who take part in the tasks for tenure and promotion.

Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame

Pod tem naslovom je v Delovi prilogi Znanost objavljen intervju z Uršo Opara Krašovec (so-ustvarjalko Kvarka-bloga) o etiki v znanosti

...Psevdoznanost je težko prepoznati. Vključiti je treba kritično razmišljanje, in to ni preprosto, še posebno če ne gre za naše področje. V takem primeru ne moremo biti pravi razsodnik, ampak moramo poiskati kompetentne osebe s tega področja, nekoga, ki ni v konfliktu interesov. Znanost je namreč igra z argumenti.  
Je pa nekaj indikatorjev, ki lahko sprožijo pomisleke. Recimo uporaba zelo strokovno zveneče terminologije, recimo mehanogena epitaksija namesto udarjanje z lesenim kladivcem; ali pa avtotiksotropne lastnosti vode. To je nenavadno izrazoslovje, ki tudi meni kot naravoslovki nič ne pomeni; to niso termini, ki bi se jih učili ali ki bi bili prepoznavni.  
...Podobno je z ljudmi na vodilnih položajih. Prepričani so, da delajo prav, in ne vidijo, kaj se spodaj dogaja. Zbolijo od oblasti, nočejo videti tistega, kar ruši njihovo teorijo oziroma jih spodkopava. Zato moramo tudi v znanosti vzpostaviti samoregualcijski sistem, sami moramo opraviti s skorumpiranimi oziroma goljufivimi posamezniki. Čakamo denimo na znanstveno razsodišče. Srčno upam, da bo to telo sestavljeno iz oseb z visoko integriteto oziroma brez tistih z »višinsko boleznijo« in njihovih poštarjev, ki so soodgovorni za sedanje stanje. Na Hrvaškem se je znanstvena srenja vzdignila, ko so hoteli pečat znanstvenosti dati nekemu komercialnemu izdelku. Tržiti so ga hoteli s potrdilom, da je njegovo delovanje znanstveno dokazano, čeprav ni bilo. Tam so bili znanstveniki dovolj močni, da so zavarovali kupca. V Sloveniji se to ni zgodilo. Nasprotno. Pri nas profesorji ljubljanske univerze sodelujejo pri trženju tovrstnih »informiranih« izdelkov, ki naj bi znanstveno dokazano pomagali k boljšemu počutju, čeprav teh dokazov ni.  
... Ljudem, ki opozarjajo na nepravilnosti, je treba prisluhniti, jih zaščititi in podpreti. Mene tepe v službi, da to počnem, in ko sem imela majhne otroke, sem tudi sama bolj molčala. Ampak prav zaradi otrok si je treba upati spregovoriti. Slovenci imamo veliko trapastih rekov: kdor molči, tisočim odgovori; pa molk je zlato. Sami sebe poskušamo utišati in ne spregovorimo. Ampak želim, da se stvari, ki sem jih jaz morala prestati, ne bi dogajale zanamcem. Če bom tiho, se bodo.